V Idriji so pol tisočletja rudarili

Živo srebro je odkril škafar

Živo srebro naj bi v Idriji okoli leta 1490 na mestu, kjer so že leta 1500 postavili cerkev svete Trojice, po naključju odkril neki škafar, izdelovalec lesenih škafov, ki je svoje izdelke pred prodajo namakal v studencu. V škafu se mu je menda nekoč nabrala srebrno-bela tekočina, zaradi katere ga ni mogel niti premakniti. Nekaj je je nabral in odnesel v Škofjo Loko, kjer so hitro ugotovili, da gre za samorodno živo srebro.

Pomaga sveti Ahac

Naj bo pripovedka resnična ali ne, so živo srebro v Idriji res začeli pridobivati v zadnjem desetletju petnajstega stoletja. Sprva so bile količine razmeroma majhne, saj so izhajale le iz površinskih skrilavcev, ki so vsebovali samorodno živo srebro. To je menda mogoče najti le v Idriji. Do korenite spremembe je prišlo na god svetega Ahaca 22. junija 1508, ko so rudarji v bližini današnjega Antonijevega rova 42 metrov pod zemljo odkrili bogate žile cinabaritne rude. Šele ta je rudniku zagotovila resnični pomen, zato so rudarji jašek, v katerem so naleteli nanjo, poimenovali jašek sreče, svetega Ahaca pa so si izbrali za svojega zaščitnika.

Vzponi in padci

Rudarjenje se je v Idriji še bolj razmahnilo po letu 1575, ko je rudnik kupil avstrijski nadvojvoda Karel. Nadvojvoda je veliko denarja vložil tudi v znanje in tehnično opremo, zaradi katere je idrijski rudnik postal najbolje opremljen v vseh notranjeavstrijskih deželah, kot so tedaj skupno imenovali Kranjsko, Koroško, Štajersko in Avstrijsko Primorje. Rudnik je stalno napredoval in je pred prvo svetovno vojno menda ustvaril tretjino vseh prihodkov, ki so jih v Avstriji ustvarjali rudniki. Motnjo v razvoju je pomenila le kratkotrajna francoska oblast konec osemnajstega stoletja, ki se je do rudnika obnašala precej plenilsko. Precejšen zastoj je prineslo obdobje med svetovnima vojnama, saj italijanske oblasti rudniku niso pripisovale velikega pomena, do vnovičnega razcveta pa je prišlo po drugi svetovni vojni, predvsem v šestdesetih letih, ko so visoke cene živega srebra prinašale velike dobičke. Na leto so pridobili od 500 do 600 ton živega srebra. Potem so uporabo živega srebra v industriji zaradi negativnih posledic za okolje začeli vse bolj opuščati in konec sedemdesetih let sta pomanjkanje odjemalcev in nizka cena živega srebra rudnik prisilila k postopnemu zapiranju. Izkoriščanje rude so v Idriji zaključili leta 1995.

Živo srebro...

Živo srebro je edina kovina, ki pri sobni temperaturi teče. Je srebrno-bele barve in zelo gosta, saj je kar 13,6-krat težja od vode in skoraj dvakrat težja od železa. Njegova kemijska oznaka je Hg. Izhaja iz latinskega imena hydrargyrum, latinizirane oblike grškega imena hydrargyros, ki je sestavljanka iz besed hydr- (voda) in argyros (srebro). V Idriji se ga manjšina nahaja v obliki živorodnega živega srebra v poroznih skrilavcih. Iz njih so ga pridobivali s preprostim izpiranjem z vodo skozi vse bolj gosta sita. Več ga je v obliki cinabarita oziroma živosrebrovega sulfida HgS, ki je značilne cinober rdeče barve, v čisto živo srebro pa se pretvarja s segrevanjem v velikih pečeh in kondenzacijo. Ker je živo srebro tekoče, ga na blagovnih borzah prodajajo v jeklenih steklenicah, ki tehtajo 34,48 kilograma.

... in njegova uporaba

Živo srebro so sprva uporabljali v medicini. Na Kitajskem so z njim zdravili zlome in "podaljševali" življenje, stari Grki, Rimljani in Egipčani pa so ga dodajali lepotilnim mažam, ki so pogosto deformirale obraz. Nam najbolj znana je seveda uporaba čistega živega srebra v medicinskih toplomerih, mnogi pa ga v obliki srebrnih plomb nosimo v zobeh. Živo srebro je bilo pomembno tudi v alkimiji, kjer je bilo ena od osnovnih kovin v poskusih pretvarjanja v zlato. Alkimisti so namreč menili, da je živo srebro temeljna snov, iz katere so nastale vse druge kovine. Ko so kemiki leta 1555 ugotovili, da je mogoče tehnološko izkoristiti tedaj že dve tisočletji znano sposobnost raztapljanja večine kovin v živem srebru, kar imenujemo amalgamacija, je postalo zelo pomembno tudi pri pridobivanju nekaterih kovin in nasploh v industriji, od koder se je postopoma umaknilo šele konec dvajsetega stoletja.