Tudi aktivna starost je lahko omama

O našem odnosu do starosti smo se pogovarjali s prof. dr. Jožetom Ramovšem, predstojnikom Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje.

Starostne meje se dandanes pomikajo navzgor: ljudje se pozneje poročijo, imajo pozneje otroke, štirideseta naj bi bila nova trideseta leta in podobno. Kdaj torej postanemo stari? To vprašanje je za večino ljudi danes zelo občutljivo. Staranje je vsaj trojno. Eno je kronološko staranje, ki ga kaže rojstni list. Ljudje danes veliko govorijo, da leta niso pomembna. Izkušnje pa kažejo, da so jim leta zelo pomembna, saj jih skušajo skrivati. Poglejte, koliko vložijo v mladosten videz in pomlajevanje. Pa ne, da bi bilo to kaj novega. Vso zgodovino ljudje iščejo eliksir mladosti. Dejstvo pa je, da na svoja leta nimamo vpliva; dejstva, ki jih ni mogoče spremeniti, pa je edino pametno sprejeti in svoje sile porabiti za tisto dobro, ki je zaželeno in mogoče – če se izrazimo z lepo besedno zvezo, ki jo zapisal v svojem dnevniku Edvard Kocbek: Modrost, ki olajša življenje, je, da človek svoja leta sprejema, se jih veseli in dela dobro, ki je trenutno mogoče. Če v vsakem obdobju življenja človek sprejme svoja leta ter njim primerno živi in dela, se kakovostno stara od rojstva do smrti.

V vsakdanjem življenju pa je bolj pomembno funkcionalno ali biološko staranje, ki kaže, koliko človek zmore opravljati svoje vsakdanje naloge glede na svoja leta. Lahko se zgodi, da je pri dvajsetih letih zaradi invalidnosti manj sposoben opravljati vsakdanje naloge kot drugi, ki je sorazmerno zdrav, pri devetdesetih. Funkcionalno staranje je pol odvisno od našega načina življenja, pol pa od genov in okoliščin. Z zdravim načinom življenja lahko zelo zaviramo starostno pešanje. Z zdravim življenjem pa je dobro začeti že v mladosti, ker se vse dobro in vse slabo v človeku nalaga: v organih se nalagata zdravje ali bolezen, v doživljanju osebna zrelost, v vedenju zdrave navade ali nezdrave razvade, v sožitju z drugimi pa to, da smo za druge prijetni ali neprijetni soljudje. To resda velja vedno, od začetka življenja naprej, seveda pa je bolje začeti živeti zdravo in pametno vsaj po upokojitvi kot nikoli.

Je pa še tretja vrsta staranja, ki je lahko popolnoma odvisna od človeka samega – doživljajsko staranje: kako doživljam svojo starost in staranje, kako dobro se počutim v svoji koži. Če se počutim sveže in mladostno, sem svež in mladosten, in sicer pri dvajsetih in pri devetdesetih letih. Biti mladosten in ostarel sta osebna doživljajska pojma, biti mlad ali star pa objektivna kronološka. Nekdo je lahko ostarel že pri štiridesetih letih, drug pa je v visoki starosti lahko zelo mladosten – tak je bil npr. moj učitelj Anton Trstenjak. Če imam v življenju kako svobodo in res lahko na kaj vplivam sam, je to moje doživljanje: kako doživljam samega sebe, druge ljudi in razmere. S tem, kako doživljam sebe, druge in razmere, pa najbolj oblikujem sebe kot človeka.

Menim, da so vse tri vrste staranja enako pomembne: kronološka leta, vitalnost za vsakdanje naloge in doživljanje svojega staranja. Splača se vse življenje resno jemati svoje staranje, da človeka, potem ko pride prava starost, ne grabi panika ob čedalje krajšem preostanku življenja in čedalje manj preostalih možnosti. Kronosu – času – pa pustimo njegovo pravico, da nas stara vse življenje enako hitro: 60 minut na uro.

Ne glede na to, kakšne čudežne kreme uporabljamo? Kreme, vitamini in operacije pomagajo pri počutju, upočasnijo doživljajsko staranje, tako kakor zdravljenje bolezni in poškodb zavira funkcionalno staranje. Funkcionalno staranje danes uspešno dosegamo tudi s pripomočki za vid, sluh, hojo in druge zmožnosti – Mac Luhan jih je bistro poimenoval podaljški človekovih čutil in organov. Zdi se mi pomembno, da človek že zgodaj v življenju vzame volan življenja v svoje roke in ga usmerja pametno. Ni dovolj, da se zaveda svoje svobode in maha z njo v prazno ali po blatu, ampak da svobodno oblikuje samega sebe kot zrelega človeka v razmerah, kakršne so – drugih namreč ni. Razmere spreminjamo ljudje s svojo zrelostjo, z nezrelostjo pa jih poslabšujemo. Življenjske razmere pa delamo odrasli in stari, mladi jih ne. Tudi če svojo mladostno svobodo zlorabljajo, so se tega naučili od starejših dveh generacij, zato je odklopljenost od realnosti – mladi rečemo omamljenim vrstnikom, da so odštekani – pri srednji in tretji generaciji bolj nevarna kot pri mladi. Danes je čas tak, da sili ljudi v omamljanje. Pa ne mislim samo na alkohol ali droge, ampak na vse iluzije, virtualne, finančne, pasivistične in aktivistične.

Ali je ena izmed teh iluzij tudi aktivna starost? Aktivna starost je pomembna. Lani je bilo evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti. Pozitivna poanta tega je ta, da človek ne sme klecniti pred vsakdanjimi težavami. Ena od njih je tudi starostno pešanje in izpuščanje, kot pravi tej bistveni nalogi dr. Metka Klevišar. Seveda mora človek narediti vse, kar zmore – seveda dobrega in smiselnega, ne pa slabega in nesmiselnega, čeprav zmore tudi to. Aktivna starost pomeni, da človek dela tiste stvari, ki so bolj pomembne v kontekstu življenja v tem življenjskem obdobju: kar nekaj bistvenih življenjskih nalog je takih, da jih človek ne more opraviti ne v mladosti ne v srednjih letih, ampak samo v starosti. Aktivna starost je dober slogan in ga cenim. Seveda pa tudi tu drži slovenski pregovor, da preveč še s kruhom ni dobro. Morda se mladi bolj omamljajo s "kruhom", recimo s hrano, pitjem, internetom, starejše pa prej obsedeta aktivnost in zavest, da vse zmorejo. Človeške potrebe in zmožnosti so tisočere; če v eni pretirava, mu ne ostane časa in moči za druge, tako da s tem škodi sebi in je težaven za druge.

Ali se to pogosto dogaja? Omamljanje z aktivno starostjo? Če pomislimo na šalo, da je upokojenski pozdrav "Nimam časa!", verjetno v tem grmu tiči kak zajec. To pomeni, da so zamenjali srednja leta in starost. V srednjih letih, ko ima človek službo, družino s tisoč neodložljivimi obveznostmi, je res, da je treba narediti tri stvari hkrati. Ko pa človek svobodno razpolaga s tisto polovico budnega časa, ki ga je prej zahtevala služba, ko so otroci samostojni, ko ne gradi več hiše ali kupuje stanovanja in odpade še marsikaj takega, ki pesti srednjo generacijo, bi človek moral doživljati, da ima več časa kot prej. Pregovorno tarnanje starejših, da nimajo časa, kaže na to, da se ne soočajo s svojo starostjo, da doživljajsko še vedno živijo v srednjih letih. Beg od realnosti v nek iluzorni svet pa je po definiciji omamna motnja. Seveda alkoholna bolj razkraja organizem kot nestrpni in nemirni aktivizem, oboje pa kaže, da človek ne sprejema sebe in svoje realnosti, ampak beži v iluzorni svet.

Kaj bi bila torej poglavitna aktivnost starosti? V tretjem življenjem obdobju je treba prebrati življenjske izkušnje – kot prebiramo ozimnico za shrambo. Dobre in lepe izkušnje mladosti in srednjih let očistimo v shrambi spomina, da smo jih veseli, nanje ponosni in zanje hvaležni. Z njimi strežemo drugim, ko je primerna priložnost. Kar se je v življenju nabralo slabih izkušenj – te smrdijo –, pa jih odvržemo "na kompost", iz tega "gnoja", ki zastruplja nas in bližnje, lahko postane dragoceno gnojilo za bogato starost. V psihoterapiji temu rečemo modrost kompostiranja. Ena od nujnih nalog starosti je, da človek naredi popravni izpit sam na sebi. Te naloge ne more narediti nihče namesto nikogar. Kdor na starost ne popravlja svojih lastnih življenjskih zmot in zablod sam na sebi, jih skuša popravljati na mlajših. S tem je zanje zelo težaven, sam v sebi pa zagrenjen.

Ali se stari ljudje bolj soočajo z osamljenostjo kot v drugih življenjskih obdobjih? Osamljenost pogosto doživljajo najstniki, ki še iščejo svojo človeško podobo in se še trenirajo v navezovanju in ohranjanju medčloveških odnosov. To se lahko dogaja tudi starim ljudem. Če človek v starosti še vedno ne ve, kdo je, kakšno je njegovo mesto in smisel na svetu, če se ni naučil lepo komunicirati z drugimi, je kaj hitro osamljen. Ljudje se izogibajo takega človeka, sam ne zna najti prave poti do drugih. Osamljenost pa je huda duševna bolečina, ki je v tem primeru alarm, da bi človek to svoje zgrešeno stanje uvidel, delal na svojem človeškem zorenju in se učil lepo komunicirati: pozorno poslušati druge, jim pripovedovati dobre in lepe stvari, ter molčati, kadar bi njegova beseda komurkoli škodila. Seveda smo starejši pogosto osamljeni tudi zaradi objektivnih okoliščin: vrstniki umirajo, svet se spreminja hitreje, kot mu lahko sledimo, mlajši so zaposleni s svojimi stvarmi, v družbi je čedalje več enočlanskih gospodinjstev … Seveda ni nujno, da so samovalci – kot se reče tistim, ki živijo sami – osamljeni. Človek je lahko zelo osamljen, tudi če je okoli njega polno ljudi, npr. v domu za stare ljudi. Treba je ločiti osamljenost od samote. Človek ni čredno bitje, ampak samostojna osebnost med ljudmi in z ljudmi. Za svoje človeško zorenje potrebuje tesno sožitje z drugimi in prav tako samoto – v njej presnavlja lepe izkušnje iz odnosov z ljudmi, v njej se poraja ustvarjalnost in notranji mir za bogate odnose.