SiolNET. Novice Slovenija
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Stari, težki grehi, ki čakajo Staneta Zoreta in mariborskega nadškofa

4

termometer

Eno ime je razkrito, drugo je še neznanka, a dejstvo ostaja, da nova nadškofa čaka težko delo. Mariborski polom je v Cerkev na Slovenskem zarezal grdo brazdo, ki jo bo treba zgladiti.

Po štirinajstih mesecih tako rekoč "brezvladja" je Cerkev na Slovenskem pretekli konec tedna vendarle dobila novega nadškofa. Vodenje ljubljanske nadškofije in metropolije prevzema frančiškan Stane Zore. Položaj je bil izpraznjen vse od konca julija lani, ko je z njega nenadno odstopil Anton Stres.

Njegov odstop, pa tudi odstop mariborskega nadškofa Marjana Turnška, je zahteval Sveti sedež, ki je s tem želel vrh slovenske Cerkve očistiti še zadnjih odgovornih, ki so skopali skoraj pol milijarde globoko finančno brezno mariborske nadškofije.

Ime novega mariborskega nadškofa še vedno neznanka Čeprav se je pričakovalo, da bosta nova nadškofa imenovana sočasno, smo za zdaj izvedeli le ime ljubljanskega, medtem ko se o mariborskem še vedno lahko le ugiba. Ugiba se tudi, ali bo ta sploh imenovan letos.

Še neimenovanega nadškofa sicer čaka težka in nezavidljiva naloga. Ne le da bo prevzel ekonomsko razoroženo nadškofijo, prizadevati si bo moral tudi za to, da tej vrne dobro ime in ji povrne zaupanje vernikov.

Tega je izgubila 21. januarja 2011, ko je katoliško in splošno javnost šokiralo pisanje italijanskega tednika L'Espresso, da naj bi se mariborska nadškofija kopala v 800-milijonskem dolgu.

Pozneje se je sicer izkazal za nekoliko nižjega, okoli 450-milijonskega, a številka je še vedno enormna in navadnemu človeku povsem nepredstavljiva, kaj šele dosegljiva.

Kako so škofje v Mariboru lahko zabredli v nepredstavljive dolgove? Prvotni razlog za polom mariborske nadškofije ni bila finančno-gospodarska kriza iz leta 2008, temveč se je zgodba začela kuhati že davnega leta 1991, v svoji analizi Od preganjanja do krize in naprej: Katoliška cerkev v Sloveniji med letoma 1990 in 2014 piše komunikolog pater Peter Lah.

Slovenska Cerkev se je namreč takrat po desetletjih komunistične oblasti, ki je bila do katoličanov neizprosna, v demokratični družbi tako kot drugi gospodarski in negospodarski subjekti znašla v vrtincu denacionalizacije in privatizacije.

Medtem ko si je ljubljanska nadškofija gospodarsko opomogla po zaslugi denacionaliziranih gozdov in nepremičnin, se je mariborska, če je želela biti ekonomsko neodvisna, morala znajti drugače.

Na pobudo glavnega škofijskega bankirja Mirka Krašovca so se lotili ambicioznega, a drznega gospodarskega načrta, v okviru katerega so želeli premoženje ustvariti iz nič.

Sami nameni so bili sicer dobri, piše Lah, saj se v nasprotju z drugimi tajkuni duhovščina s tem ni osebno okoristila, temveč so si želeli zagotoviti sredstva za izvajanje izobraževanja in pastoralne dejavnosti.

Slab posel z dobrimi nameni Dobrim namenom je zaupalo več kot 60 tisoč vernikov, ki so svoje privatizacijske certifikate vložili v sklade Krekove družbe. Po desetih letih se je to izkazalo za dobro odločitev, saj sta investicijski družbi Zvon Ena in Zvon Dva praktično iz nič ustvarili sto milijonov evrov.

A kaj, ko se je ekonom lotil še enega posla, za katerega se je pozneje izkazalo, da ga ne obvlada. Nadškofijo so namreč pokopali dolgovi, ki jih je najemala za vlaganje v različne projekte, med katerimi je bil največji in najspornejši vlaganje v telekomunikacijsko družbo T-2.

Namesto dobička so pridelali za skoraj pol milijarde izgube in s tem oškodovali sebe, ljubljansko nadškofijo, ki jim je z desetimi milijoni priskočila na pomoč, ter predvsem več deset tisoč vernikov, ki niso izgubili le prihrankov, temveč tudi zaupanje.

Zakaj so škofje tiho kimali, javnost pa nič vedela Naj bodo nameni še tako dobri, to za uspeh v poslovnem svetu ni dovolj. Potrebni so strokovni, izkušeni in moralni menedžerji, ki vedo, kako se takim stvarem streže, piše Lah. Kot se je izkazalo, Krašovec to vsekakor ni bil, še manj pojma o poslu so imeli škofje, zato najverjetneje idejam niti niso oporekali.

Poleg tega je podjetni škofiji škodovalo tudi do katolištva odklonilno vedenje družbe, v kateri si ni mogla ustvariti socialnega kapitala, potrebnega za preživetje v razmerah, kjer so bolj kot zakoni pomembne osebne in ideološke vezi.

Protikatoliško naravnana družba je bila tudi razlog, da se o slabih poslih ne v Ljubljani ne Vatikanu in niti v javnosti ni dosti vedelo. V času preganjanja so se namreč duhovniki navadili posle opravljati po tiho in prikrito, včasih tudi nezakonito. Ker se je starih navad težko otresti, so v senci, prikrito in celo mimo zakonov poslovali v Mariboru, navaja Lah.

Od žrtvenega jagnjeta do sebične institucije V senco so zdaj zavita tudi kakršnakoli pojasnila vzrokov in posledic celotne katastrofe. Ne škofija, ne škofovska konferenca in ne Sveti sedež, nihče ni dal konkretnega, celovitega in verodostojnega pojasnila.

Lah poudarja, da se brez epiloga iz katastrofe ne da veliko naučiti, sama Cerkev, ki je še pred dobrima dvema desetletjema v starem režimu veljala za žrtev, pa je tako v očeh javnosti samo še bolj videti kot sebična institucija, ki skrbi za lastne privilegije in premoženje.

Jasno in nedvoumno sporočilo se zdaj pričakuje od novih nadškofov, ki ju obenem čaka tudi postavljanje temeljev Cerkve 21. stoletja, ki se je v zadnjih dveh desetletjih preveč ukvarjala z vprašanji denacionalizacije ter premalo s pastoralo in svojo organizacijo. In če je kriza priložnost za nove začetke, je zdaj zagotovo pravi čas za takšne korake.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin