Spomenka Hribar: Janša bi lahko ljudi združeval, ne pa ločeval

31. maja bo minilo 25 let od začetka sodnega procesa proti takratnemu komentatorju Mladine Janezu Janši, pripadniku JLA Ivanu Borštnerju in novinarju Mladine Davidu Tasiču ter od obtožbe tedanjega urednika Mladine Francija Zavrla.

V odgovor na aretacije je bil ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic (s prvim imenom Odbor za zaščito pravic Janeza Janše), ki ga je vodil Igor Bavčar. Odbor je ves čas bedel nad usodo četverice, preden so bili obsojeni, so bili organizirani množični protesti pred stavbo vojaškega sodišča na Roški ulici v Ljubljani, pa tudi shod v podporo obtoženim, ki se ga je udeležilo 40.000 ljudi.

V pogovoru na nacionalni televiziji so se tistega časa v letu 1988 spominjali Janša, Zavrl, sociologinja, filozofinja in publicistka Spomenka Hribar, publicist Ivan Omerza ter novinar in urednik Ali Žerdin.

Žerdin je tako opisal, da so se začeli dobivati že 31. maja: "21. junija 1988, ko je bila ura deset minut do 17.00 (takrat je bilo napovedano zborovanje), je bil Kongresni trg presenetljivo prazen. Pet minut do 17.00 pa so se na trg z vseh strani začele zlivati nepregledne množice ljudi. V petih minutah se je ta trg tako napolnil, kot se ni nikoli do zdaj. To je bilo v trenutku. 21. junija ob 17.00 je postalo jasno, da gre za izjemno močno družbeno silo, ki je ob pomoči plakatov, alternativnih medijev, ljudskega glasu tja pripeljala 40.000 ljudi."

"Vlada se menja, država ostane" "Premagali smo strah, bilo je dovolj poguma, prostor se je odpiral, imeli smo upanje, bilo je zelo prijetno," se dogodkov spominja Hribarjeva, dodala je, da je odziv ljudi ni presenetil, saj je bila sama del tega. Opomnila je, da so se vsa zadeva in protesti pripravljali že prej, že pred tem. "Nihče ni mogel vedeti, kako velika bo zadeva, se je pa iz tega zbrala energija za osamosvojitev," je poudarila.

Spomnila je, da države, ne glede na trenutne razmere in nezadovoljstvo z vsako vlado, ne smemo enačiti z nobeno vlado: "Država je sistem svobode, ustanova, s katero bomo dobro sodelovali, če bomo znali stopiti iz krize. Vlada se menja, država ostane."

"Prijatelji so se odzvali" "Bil sem v Roški, tam je bil svet videti drugače. Še nekaj časa po izpustitvi nismo prav dojeli, kaj se je zgodilo. 31. maja so nas aretirali v državi, kjer so tudi pred nami aretirali na tisoče ljudi, pa se ni nič zgodilo. Ko so nas izpustili, je bila to druga država. Pri nas je bilo drugače – naši prijatelji so se odzvali, ustanovili gibanje," je pojasnil Janša.

Omerza pa je povedal, da je imelo ljudstvo v takratnem totalitarnem režimu enoten cilj – izpeljati demokratizacijo. Brez tako enotnega cilja takšen odziv in ustanovitev odbora, kot sta bila ob aretaciji četverice, nista več možna, je prepričan Omerza. "Danes imate vstajnike in ogromno idej, vsak ima svoj cilj," je dejal.

"V nekem trenutku je postal mogoč dialog med skupinami, ki so bile precej različne," se spominja Žerdin. "V prvi polovici leta 1988 so se začele presegati razlike med Novo revijo in Mladino, ker se je zgodil konflikt med civilno družbo in vojaško oblastjo, med slovenskim narodom in jugoslovansko oblastjo."

Zavrl je opisal, da so bile politične razmere takrat takšne, da se je vse stopnjevalo, da je bila aretacija Janše in Borštnerja kepa, ki je vse to pognala: "Pognala je boj za človekove pravice in za demokracijo. Sprožilec pa je bila grožnja, da bodo zapirali civiliste. Primerjati današnji in takratni čas je težko. Takrat smo imeli jasnega nasprotnika, enoten cilj, želeli smo demokracijo."

Janša: Naša aretacija je bila politična odločitev Janša je poudaril, da je bila aretacija njega in kolegov politična odločitev, da si je takratna oblast umila roke, pa so jih dali na vojaško sodišče. Pritrdil mu je tudi Omerza in pojasnil, da so kot razlog za aretacijo namenoma izbrali vojaški dokument: "Oni so vedli, da iščejo ta dokument in da ga je dal Zavrl Janši. Hoteli so se spraviti na Mladino."

"Slovensko partijsko politiko je takrat skrbel vzpon srbskega nacionalizma. To je pomenilo, da je napadena ne samo omejena suverenost socialistične republike Slovenije, ampak tudi neposreden vpliv in oblast, ki jo je imela brez volitev. Slovensko oblast je bilo strah, da jo bo Milošević odstavil, zato so se odločili, da porežejo špice, ki štrlijo. Kučan in Ertl sta razložila, kaj je treba narediti, aprila v Tacnu in stekle so priprave na aretacijo. Tako bi zastrašili javnost in pomirili Beograd," je razložil Janša in dodal, da je takratna oblast vse "preložila na vojaško oblast in si oprala krvave roke". "So pa s tem stopili v past, ki se je zgodila, ko se je civilna družba odzvala. Slovenska oblast se takrat ni mogla več neposredno upreti. Ni se mogla postaviti na stran vojske, ker bi se postavila na stran Beograda. Njihove možnosti gašenja tega požara so bile manjše. Tisti, ki je računal, da bo vojaško pravosodje opravilo z nami, se je moral precej potruditi, da je izšel iz tega položaja, kot da nima veliko s tem," je prepričan.

"Praznujemo 25. obletnico. Treba je pogledati, kaj je iz te energije izšlo, kje smo danes. Ni dvoma, da je bila ta energija prisotna ob osamosvojitvi, da sta bila Janša in Bavčar zaslužna za osamosvojitev. Kaj pa je bilo potem? Preprodaja orožja, kjer je vse zastaralo, ker je vpletenim to uspelo skrivati, izbrisani, za katere je po funkciji odgovoren Bavčar … To je rezultat, mimo katerega ne moremo iti. Še posebej mi je žal za Janšo, ki bil lahko nacionalni državnik, ki bi lahko združeval ljudi, ne pa ločeval na podlagi antikomunizma. Ne vem, kdaj se bomo iz te razcepljenosti, ki je bila namerno spodbujena, izkopali. Je popolnoma nepotrebna zdaj, ko potrebujemo enotnost," pa je razočarana Hribarjeva.

Žerdin je še opisal takratno povezanost: "Vsi so sodelovali: Stres, Žižek, Rastko Močnik ... Precej zavestno se je postavilo zelo široko paleto zelo različnih ljudi, ki so bili prej sprti med seboj. Na relativno minimalističnem programu se je dalo to gibanje skupaj držati dve leti."