Slovenija in 25 zapravljenih let

Privatizacija, ki še vedno traja Vroč kostanj slovenske politike od osamosvojitve dalje. Začeli smo z lastninskim preoblikovanjem družbenih podjetij, ko so vsi državljani Slovenije prejeli certifikate in postali lastniki okoli 40 odstotkov podjetij.

V drugi fazi privatizacije je dobršen del prebivalstva svoje delnice prodal, kupci teh delnic pa so bili pogosto vodilni v družbah. Ti so odkup izvedli predvsem s posojili, menedžerski prevzemi pa so se odvijali pod krinko nacionalnega interesa. Mnoga nekoč uveljavljena podjetja so tako končala v stečaju ter povzročila večmilijonski odpis dolgov pri bankah.

Zadnja, tretja faza se je začela odvijati v času krize leta 2008, ko so podjetja zaradi velike zadolženosti nujno potrebovala svež kapital, kupci pa prihajajo iz tujine. Ta faza še vedno ni končana.

Pokojninska reforma, od katere ni bilo nič O nujno potrebni pokojninski reformi smo se začeli pogovarjati leta 2008. Pahorjevi vladi je tri leta pozneje spodletel dogovor s sindikati in takratno opozicijo o tem, kakšna naj bo ta reforma. Ljudje so jo namreč na referendumu leta 2011 prepričljivo zavrnili.

Janševa vlada je pripravila novo, poslanci pa so jo decembra 2012 soglasno potrdili. A že pri njenem sprejetju se je vedelo, da bo imela pozitivne učinke le do leta 2017 ali 2018. Po letu 2020 pa ne bo več zagotavljala finančne vzdržnosti pokojninskega sistema, zato je treba sprejeti novo. Cerar z njo še čaka.

Fiskalno pravilo in slaba banka Poslanci so maja 2013 potrdili vnos fiskalnega pravila v ustavo. To pravilo in njegov izvedbeni zakon določata, da srednjeročno in dolgoročno porabimo toliko, kolikor zberemo z javnimi dajatvami. Nad izvajanjem pravila bi moral bdeti neodvisen organ – fiskalni svet, a ga še vedno nimamo, ker si take službe menda nihče ne želi.

Slovenija je v sklopu ukrepov za reševanje slovenskega bančnega sistema ustanovila slabo banko. Njeno delovanje so ohromile zlasti hitre kadrovske menjave, saj so bili tuji strokovnjaki zamenjanimi z domačimi izbranci.

Neuspeli poskusi davčne reforme Davčne reforme so se lotevale različne slovenske vlade – leta 2006, 2012 in 2015. Nazadnje je spremembe poskusil uvesti minister Dušan Mramor: obdavčil bi dobičke od kapitala po preteku 20 let, prepolovil olajšavo za raziskave in razvoj ter uvedel olajšavo za nagrajevanje delavcev. Pustil bi četrti davčni razred, socialne kapice pa ne bi uvajal. A Mramor je naletel na odpor celo v lastnih vrstah. Sprememb torej še ne bo.

Zdravstvena reforma Reformo, ki jo bo predstavila ministrica Milojka Kolar Celarc in bo v zdravstvu stvari postavila na svoje mesto, še čakamo. Zdravnik Matjaž Zwitter je lani spomladi v Delu predloge zanjo strnil v tri točke:

- potrebni so jasni kriteriji za izračun cene zdravstvenih storitev, cena naj se določa s seštevkom materialnih stroškov, dela in amortizacije opreme; - uvesti je treba participacijo v dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki temelji na višini dohodka ter spodbuja varčevanje in vključuje socialno varovalko. Komercialne zavarovalnice naj tržijo tiste storitve, ki jih obvezno zavarovanje ne krije; - vodstva javnih zdravstvenih zavodov potrebujejo pooblastila za odgovorno upravljanje ustanov ter svobodo pri kadrovskih potezah, nagrajevanju in trženju svojih storitev.

Denacionalizacija skoraj končana Postopki denacionalizacije se vlečejo že od osamosvojitve. Do konca leta 2015 je bilo po podatkih ministrstva za pravosodje pravnomočno končanih 38.326 zahtev, 144 pa jih še čaka na epilog.