Si pesnik France Balantič zasluži, da se po njem imenuje knjižnica?

Spomladi sta občinska sveta Kamnika in Komende soglasno sprejela odločitev o preimenovanju Matične knjižnice Kamnik v knjižnico Franceta Balantiča Kamnik. A kamniški župan Marjan Šarec se je odločil, da postopek preimenovanja knjižnice ponovi. Zakaj?

"Veliko teh, ki danes protestirajo, do včeraj še vedeli niso, kdo je Balantič" "Občani o preimenovanju knjižnice niso bili obveščeni. To je glavni argument pri tem, da se gre v nov postopek," pravi Šarec in zavrača, da bi se ustrašil ali podlegel kakršnimkoli pritiskom, povezanim s pesnikovo politično opredelitvijo med drugo svetovno vojno.

"Javnost ni bila vključena v odločanje o preimenovanju oziroma je izvedela za to šele naknadno. Slej ko prej bi se zadeva pojavila v javnosti, če ne prej, pa takrat, ko bi menjali zapis na fasadi. Ta argument sem imel v mislih, ko sem se odločil za to. Treba je priznati, da javna razprava ni bila omogočena," je izpostavil in dodal, da se zaveda, da "veliko teh, ki danes protestirajo, do včeraj še vedeli niso, kdo je Balantič". Glede na vse polemike smo slovenske kulturnike povprašali, ali si pesnik France Balantič zasluži, da je po njem poimenovana kamniška knjižnica.

Kdo je bil France Balantič? Pesnik France Balantič je bil rojen 29. novembra 1921 v Kamniku. Kot krščanski socialist se je leta 1941 pridružil osvobodilni fronti. Junija 1942 so ga italijanski okupatorji odpeljali v taborišče Gonars, od koder se je vrnil novembra istega leta. Tragično dogajanje v taborišču je opisal v Sonetih iz Gonarsa. Po vrnitvi se je pridružil vaškim stražam in slovenskemu domobranstvu. Novembra 1943 so partizani obkolili domobransko postojanko v Grahovem, v kateri se je zadrževal tudi Balantič, in jo uničili s topovskim obstreljevanjem. Balantič je bil eden od 32 žrtev, ki so 24. novembra zgorele v napadu partizanov.

Po njegovi smrti je komunistični režim njegova dela prepovedal. Balantičeve pesniške zbirke so tako med drugim tiskali v Buenos Airesu v Argentini. Med njegova klasična dela spadajo pesmi Ne najdem domov, Zasuta usta, Pot brez konca, Moje delo in Črne gosli ter pesniške zbirke V ognju groze plapolam, Muževna steblika, Zbrano delo, Zbrane pesmi in Tihi glas piščali.