Sestra Damjana: Odnos z Bogom, s sabo in z drugimi. To je hkrati najlepše in najtežje.

Sestra Damjana Pintarič je magistrica hispanistike ter nekdanja profesorica in asistentka na filozofski fakulteti v Ljubljani. Je mati prednica v karmeličanskem samostanu v Sori, kjer trenutno biva 16 sester. Sestre si same šivajo obleke, obdelujejo vrt in pridelujejo zelenjavo, kuhajo in tudi sicer skrbijo za hišo. Karmeličanke v Sori so znane po izdelavi sveč za različne priložnosti. Večino dneva pa namenijo molitvi. 

Kakšen red je red karmeličank, kako poteka njhov dan, kako potekajo izhodi in zakaj je tišina tako pomembna, je za Siol.net pojasnila sestra Damjana. Pogovor je potekal v govorilnici, s sogovornico sva bili vsaka na svoji strani bele mreže. Kot je pojasnila, je sestra Damjana svoj mir našla v klavzuri – a ne kot beg, temveč kot prostor bližine, smisla in ljubezni.

Sestra Damjana, bi nam lahko zaupali, kako ste prepoznali svojo poklicanost? Kaj je bil tisti trenutek ali proces, ki vas je pripeljal na pot karmeličanske redovnice? Kdaj ste se odločili za ta korak?

Mislim, da gre za temeljno vprašanje, in sicer da človek najde odgovor na to, kaj sta širok smisel in cilj življenja. Smisel in cilj, ki zajameta bivanje, umiranje in smrt. Nekaj oziroma nekdo mora biti, ki to osmisli, kajne? Gotovo je to nekdo, ki ni človek, ki nisem jaz sama, ki ni stvarstvo, ki ni stvar. Zame je to bil Bog. Kdo sem jaz v njegovem načrtu? Kje je moje mesto? Pri meni je šlo za seštevek nekaterih elementov: da sem iskala Gospoda, hrepenela po njem, kar se ne konča z nekim kratkim obdobjem, ampak traja celo življenje, da sem želela imeti določeno količino časa in ustrezno okolje, ki bi mi omogočalo biti v tišini, da bom lahko Gospoda spoznavala, predvsem pa Njegova bližina in njegovo povabilo. Moj odgovor in seštevek vseh elementov je bilo redovništvo. To je to.

Točnega datuma odločitve ne morem povedati, saj je šlo za proces, so pa bila križišča v življenju, ki so odločitev ostreje zahtevala. Poklicna pot je bila zaznamovana s španščino in Španijo, kar je bila moja velika ljubezen, a je prišel močan trenutek, ko je večja ljubezen (Gospod) objela to manjšo, ki potem ni bila več na prvem mestu. H karmeličankam sem tako vstopila, ko sem bila stara okrog 40 let.

Karmeličanke se sedemkrat na dan zberejo pri molitvi. Foto: Osebni arhiv Zakaj prav karmeličanski red? Kaj vas je pritegnilo v to specifično duhovno družino?

To pa so življenje in okoliščine, ki so tudi mene samo presenetile. V Španiji v Salamanci, kamor sem hodila vsako leto zaradi jezika, pa tudi prijateljev, sem šla vedno tudi na ignacijanske duhovne vaje v tišini. Ko pri jezuitih enkrat ni bilo možnosti za duhovne vaje, mi je direktor knjižnice na papeški univerzi, karmeličan, ponudil nekaj dni tišine pri skupnosti karmeličank v Salamanci. Prišla sem tja, jaz jih nisem poznala, one niso poznale mene. Sprejele so me v klavzuro. Zdelo se nam je, kot da se poznamo od vekomaj. Ko sem stopila v sobo (celico) in so se zaprla vrata za menoj, sta me zajela mir in tišina, in kakor da bi mi srce reklo: to je to. Tisti dnevi bivanja v karmelu so bili konkretna izkušnja življenja v tišini, v klavzuri. Do končne odločitve je preteklo še veliko let, a ta glas srca se je vedno znova oglašal.

Kaj pomeni biti mati prednica? Kakšna je vaša vloga znotraj skupnosti – in kako jo doživljate? Koliko članic je trenutno v vaši skupnosti?

Bom začela kar z nazivom mati prednica. To se lahko sliši večplastno. Lahko se sliši kot nek naziv, kot magister, doktor. Lahko se sliši kot nekaj vzvišenega. V prvi vrsti pa ni nekaj vzvišenega, saj je prednica tista, ki je na čelu skupnosti kot glava občestva zato, da služi skupnosti. Ne gre torej za stolček, za pozicijo. Vsako občestvo preprosto potrebuje dirigenta kakor orkester, da deluje usklajeno. Naziv mati pa ponazarja mero ljubezni, s katero ta glava občestva deluje – kakor mati s svojimi otroki. Povezovati mora skupnost, skrbeti za odnose med sestrami. Še prej pa mora biti predvsem zgled molitvenega življenja. Se pravi, da vsaka sestra v predstojnici vidi, od kod in od koga črpa moč za življenje – da je to odnos z Gospodom. Potem pa se mora ukvarjati tudi s konkretnimi stvarmi, kot so organizacija življenja, dela, skrb za hišo, skrb za dohodke, ekonomija.

Karmel je eden najstarejših in najstrožjih redov v Cerkvi, sestre ves čas živijo v klavzuri. Foto: Osebni arhiv V naši skupnosti je trenutno 16 sester, najstarejša je stara 98 let, najmlajša 27. Število sester v skupnosti je omejeno in jih ne sme biti več kot 21, tako je določila sv. Terezija Ávilska, prenoviteljica karmelskega reda, in to iz lastne izkušnje, saj je bilo v samostanu Učlovečenja v Ávili, kamor je vstopila, redovnic okrog 200, kar je onemogočalo prijateljske medsebojne odnose med vsemi, kar je temelj življenja v karmelu danes. Revolucija za tedanje družbene razmere je bila tudi zahteva Terezije, da so v njenih skupnostih vse sestre enake. V samostanu Učlovečenja je bila namreč enaka socialna struktura kakor zunaj, družbeni razredi so bili jasno začrtani: plemiške hčere so ostale plemkinje, revna dekleta so ostala revna. Danes to ni več tako zelo očitno. Terezija tudi zahteva, da so pri delu vse enake, da je prednica prva, ki vzame metlo v roke. Več revolucionarnih stvari je bilo v življenju Terezije: v dobi, ko je bila večina žena nepismenih, je ona ne le znala pisati in brati, že v mladosti je brala viteške romane, ampak daje ob branju svojih del občutek, da je stoletja ped Jamesom Joycem odkrila tok zavesti. Misel teče brez vejic in pik. Kot da je bila res roka Svetega Duha, ki je po njej govoril. V vseh pogledih je bila izjemna žena.

Kako bi opisali življenje v klavzurnem samostanu nekomu, ki si tega sploh ne zna predstavljati? Kako poteka običajen dan v samostanu? Imate točno določen urnik skozi ves dan?

Naše življenje je v največji meri namenjeno molitvi. Izredno pomemben je dnevni ritem. Dinamika notranjega duhovnega boja je zelo huda, skušnjave so lahko zelo močne. Šele ko si nekaj časa v tišini, začutiš, kakšna trda resničnost je to, zato je dnevni red točno določen, sicer te lahko odnese (tako izkušnjo so imeli že puščavniki). V osnovi naše konstitucije določajo, kaj in koliko mora vsebovati naš dan, vsaka skupnost pa potem določi natančno po urah dnevni red.

Kako poteka naš dan? Vstanemo ob 5.20 vsak dan brez izjeme. Malo pred šesto uro se dobimo v kapeli, kjer zmolimo angel Gospodov. Nato imamo eno uro premišljevanja v tišini, ob sedmi uri sledijo hvalnice, ob 7.30 maša, po maši dopoldanska molitvena ura, nato zajtrk v tišini. Do 12. ure sledi delo v tišini, ob 12. uri se dobimo v kapeli pri opoldanski molitveni uri, nato imamo kosilo. Po kosilu sledi ena ura rekreacije, ko se dobimo v skupnem prostoru za sproščen pogovor. Nato sledi 45 minut počitka, kar je edini čas dneva, ki ga porabimo svobodno za počitek ali sprehod po vrtu, za molitev rožnega venca … Sledi ura duhovnega branja. Ob 15.15 je popoldanska molitvena ura, potem spet delo, ob 17. uri ura premišljevalne molitve v tišini v kapeli, ob 18. uri večernice in nato večerja, po njej ura rekreacije, ob 20. uri je sklepna molitvena ura, ki zaokroži dan, saj je molitev bogoslužnega branja (ob 21. uri) že uvod v naslednji dan.

Karmeličanke so poznane po svečah, ki jih izdelujejo za različne namene. Foto: Osebni arhiv S čim se v samostanu preživljate? Imate kakšno lastno obrt, izdelek ali storitev, ki ga ponudite navzven?

Delo v samostanu je natančno določeno, vsaka točno ve, kaj mora delati. Vodstvo samostana se voli na tri leta in tedaj se pogleda vse službe, ki jih sestre opravljajo, in se za naslednja tri leta dogovori, kako naprej. Konkretno to pomeni, da sta na primer dve sestri v kuhinji, dve sestri v vezilnici vezeta mašne plašče, tri sestre izdelujejo sveče, krasijo sveče za različne priložnosti, dve sestri šivata redovne obleke (habite), dve sestri sta v pralnici, dve sestri sta na porti, torej sprejemata obiskovalce itd. Dve sestri sta zadolženi za ekonomijo, saj je pravilno vodenje računovodstva zahtevno. Ena sestra prevaja iz španščine, ena sestra prevaja iz francoščine, kolikor pač dopušča čas. Čez dan imamo res veliko dela, saj imamo tudi velik vrt, za katerega smo zadolžene vse, obrežemo trto (sadno drevje prepustimo strokovnjakom), kosimo, pridelujemo zelenjavo. V času rekreacije šivamo tudi ročne voščilnice, kar je tudi del dohodka. Živele naj bi čim več in čim bolj od dela svojih rok in za to se karseda trudimo.

Dejstvo pa je, da je iluzorno misliti, da bomo lahko delale za preživetje po osem ur na dan, če je naše prvo delo molitev in je je vsak dan okrog sedem ur. Brez dobrotnikov in miloščine torej ne bi mogle preživeti. V tem delu, ki ni odvisen od naše dejavnosti, pa se preizkušajo naša vera, zaupanje v Božjo previdnost in prilagajanje naših potreb in želja, kar je vse zajeto v našo zaobljubo uboštva.

Kakšna so pravila v vašem samostanu?

Vsaka sestra ima točno določeno nalogo, ki jo opravlja. Tri sestre izdelujejo sveče. Foto: Osebni arhiv Prvo pravilo je, da smo tu vse svobodno, da nas je poklicala Božja ljubezen in odgovor na to Božjo ljubezen je naša ljubezen. To je pravilo nad vsemi pravili. Izbrale smo si tisti način življenja, ki ga je zase izbral Jezus Kristus, učlovečeni Božji Sin, in se izraža v treh naših zaobljubah: poslušnosti, uboštvu in čistosti. Pravila so torej podrejena poslušnosti Gospodu in našim predstojnikom, v duhu sinodalnosti, dialoga, poslušanja druga druge in iskanja skupnih rešitev. Kot note za orkester, da je glasba, ki jo izvaja, harmonična.

Naše temeljno zapisano pravilo (iz 14. stoletja) je Pravilo, na podlagi tega in upoštevajoč spremembe časov so napisane konstitucije (ravno zdaj smo v procesu prenavljanja konstitucij). Osnovni del našega življenja in s tem tudi pravilo življenja je seveda klavzura, ki je s tišino najrodovitnejše okolje za kontemplativno življenje, v celoti posvečeno molitvi. Me nismo apostolsko dejavne, ne učimo na primer verouka, naša prva naloga je molitev. Klavzura nakazuje mejo med svetom, ki hodi po svoje, in tišino, ki jo zahteva življenje molitve in zbranosti. V klavzuro (z zidom omejen prostor našega bivanja) sta zajeta samostan, kjer živimo in delamo, ter naš vrt, kjer je prostor za gibanje na svežem zraku poleg dela, ki ga zahteva.

Življenje v klavzuri, da ne hodimo ven, razen v nujnih primerih, kot je obisk zdravnika ali zobozdravnika. Dovoljenje za izhod daje predstojnica, v posebnih primerih g. nadškof, pod čigar jurisdikcijo je samostan. Pomembno je ohranjati občutek za klavzuro, saj je z njim tako kakor z raztresenostjo, ki pride sama, tudi kadar se trudiš biti zbran.

Kako se skupnost sooča z vsakdanjimi izzivi – okvare, stroški, zdravje? Ali pride v takih primerih pomoč tudi od zunaj?

V primerih okvare v samostanu, v kolikor zadeve ne moremo urediti same, seveda pridejo mojstri, obrtniki. Imamo zlate ljudi, ki nam pomagajo, ko jih pokličemo, in za to smo res hvaležne.

Sestre skrbijo za vrt in okolico samostana. Foto: Osebni arhiv Kako preživljate nedelje in praznike – je vaš vsakdan takrat kaj drugačen? Kako sestre preživljajo prosti čas – če ga sploh imate? Obstajajo v skupnosti trenutki za sprostitev, veselje, morda tudi humor?

Ob nedeljah in praznikih ne delamo razen gospodinjskih opravil in kuhanja. Molitvene ure pa ostajajo tako, kot so na dnevnem redu. V kuhinji si priskočimo na pomoč pri pomivanju posode, na primer da smo čim hitreje vse skupaj pri rekreaciji. Po celem tednu vsaka od nas potebuje sprostitev, čas zase, da naredimo kaj, česar nam čez teden ni uspelo. Potrudimo pa se, da smo čim več skupaj. Gremo ven, na vrt, včasih se igramo družabne igre. Kako dobro spoznaš človeka ob družabnih igrah! In koliko smeha in veselja nam to prinese!

Dnevi so lahko resni, tišina ni vedno romantična. Lahko je zelo trda. Molitveno življenje je lahko tudi čas, ko Gospod ne spregovori in v takem trenutku je rekreacija prostor, ki pomaga nositi to težo – ker je prostor sestrske ljubezni.

Kako ohranjate stik s svetom zunaj samostana? Kaj je dovoljeno? Kako gledate na tehnološki razvoj – imate dostop do televizije, spleta, elektronske pošte ali se temu popolnoma izogibate?

Če človek sede v avto in ve, da mora priti v Domžale, potem bo znal izbrati pot. Lahko gre po avtocesti, lahko gre po glavni cesti, lahko gre po makadamu, ampak smer bodo vedno Domžale, in to je merilo razločevanja. Me vemo, da smo ustvarjene po Božji podobi in da živimo za to, da spoznavamo Gospoda. Vse drugo izbiramo samo toliko, kolikor nam pomaga priti do tega cilja. Lahko je kakšna v sebi dobra stvar, ampak če nam konkretno ne pomaga na poti do tega cilja, je ne bomo sprejele.

Torej televizija, radio in splet niso absolutno slabe stvari. Me ne gledamo televizije nikoli oziroma jo gledamo samo dvakrat na leto, ko je Urbi et Orbi, radia ne poslušamo. Gledanje, poslušanje in branje novic ne pripomore k cilju, zaradi katerega smo tu. Kar pa ne pomeni, da nismo seznanjene z dogajanjem, informacijami o vojnah in podobno. Dovolj stisk izvemo od ljudi. Seveda pa se poslužujemo spleta oziroma sploh elektronske pošte ter telefona, ker dobivamo prek teh medijev naročila za sveče, za mašne plašče in nam služijo za vzpostavljanje potrebnih stikov z ljudmi.

Kakšen je vaš pogled na današnji svet – kaj zaznavate kot njegove največje izzive, predvsem za mlade?

Z mojega zornega kota, iz mojih življenjskih izkušenj, glede na to, kaj sta moj cilj in smisel življenja, se mi zdi in je moja prva misel, da smo v breznu, da vanj pada svet ali da je že padel in dosegel dno. Mogoče še ne popolnoma, ampak je blizu dna in menim, da je to naravna posledica prekinitve odnosa z Bogom. Če namreč ni nekoga, ki te je z ljubeznijo ustvaril, ki te iz ljubezni spremlja, če tega odrežeš stan, potem si kot na tržnici. Si na razpolago, da te kupi smrt oziroma zlo. In to se je svetu zgodilo. In to se kaže skozi mnoge pore, od individualizma do egoizma in egocentrizma, do tega, da so se odnosi povozili. Odnos z Bogom se pretrga, takoj zatem odnos s samim s seboj in odnos z drugim. Ne more biti drugače.

Izziv za mlade je prav to, da razmišljajo, zakaj so na svetu, kaj je smisel njihovega življenja in da iščejo odgovor, da izkustveno doživijo, da jim Bog dajo upanje, ki ne osramoti. Gospod je tu. Tiho trka na vrata vsakega srca, čaka, da mu odpremo, ker ljubezen ni nasilna. Se pravi, to je izziv življenja, ki je poln lepote in upanja, samo zadihati ga je treba.

Dnevni red v samostanu je od jutra, ko sestre vstanejo, do večera, ko se konča zadnja molitev, točno določen. Foto: Osebni arhiv Kateri del redovnega življenja vam je najljubši – in kateri najtežji?

Odnos z Bogom, odnos s sabo in odnos z drugimi – to je hkrati najlepše in najtežje. To je kakor, recimo, ko si človek želi iti na Triglav. Doma pozajtrkuje, se odloči in gre. Ampak v tej zagnanosti pozabi, da bo čez tri ure sonce pripekalo. Utrujen bo. Za življenje v zvestobi, če želimo prehoditi pot in priti do cilja, potrebujemo vztrajnost. Z neko močjo nekaj začnem, ampak moram računati na to, da se bom utrudila, da bom potrebovala počitek, tudi v odnosih. Pride konflikt s sosestro ali s seboj in takrat se je treba ustaviti. Prideta skušnjava in dvom v odnosu do Gospoda, morda prosiš za pomoč, pa je ni, Gospod je tiho. Tudi to je konflikt, kajne? Tudi takrat se je treba ustaviti, iti vase, biti potrpežljiv, pogledati, zakaj je do konflikta prišlo, kaj me je v resnici razjezilo. Na koncu vidimo, da smo vsi prestrašeni in ranjeni in v tistem mehkem jedru smo si podobni. Včasih je potrebnega veliko poguma, da prestopimo strah in stopimo do drugega. Ko pa se to zgodi, vidiš, da ti je dana milost, da se je odnos znova rodil oz. prerodil. In to je tisto, kar je hkrati najtežje in najlepše.

Kako se samostansko življenje spreminja v današnjem času?

Mislim, da se pozablja, da Cerkev kljub vsemu ni zaparkirana institucija. V svoji globoki resnici je Kristusovo telo. Mi vsi, ki smo krščeni v Kristusa, jo sestavljamo. Tako kot se torej spreminja človek, se spreminja tudi Cerkev, seveda ne v temeljnih resnicah, ki se tudi glede človeka ne spreminjajo, saj v svojem bistvu ostaja isti ne glede na zgodovinski čas, v katerem živi. Seveda pa je to proces, v katerem se spreminjajo pogled na človeka, pogled na molitev, pogled na svet. Zagotovo so tudi stranpoti, morda ponekod tudi kaos. Papež Frančišek pravi, da Sveti Duh na začetku novega rojstva vedno prinese kaos. Če pa zvesto sledimo Svetemu Duhu in vztrajamo na poti, se ta kaos počasi preoblikuje v harmonijo. Po drugem vatikanskem koncilu se je to zgodilo in danes nam pogled nazaj razkriva tako sončne kot senčne plati te prehojene poti.

Konkretno za nas to pomeni, da smo poslušne zadnjim dokumentom Cerkve glede klavzurnega kontemplativnega življenja, ki predvideva povezovanje samostanov v federacije, udeleževanje sester na tečajih formacije znotraj federacije, pri čemer se jasno oblikuje prenovljen odnos do klavzure, ki ni cilj, ampak sredstvo za dosego cilja (kakovostno življenje molitve), torej so tečaji formacije znotraj federacije, kamor se sestre odpravijo iz svojega karmela v drug karmel za nekaj dni, močnejše sredstvo za dosego istega cilja in se mu klavzura podredi. To je nov veter in za marsikatero sestro velika sprememba, ki pa že rojeva sadove. To so lepe stvari.

"Težko bi bila brez tišine. Preden sem vstopila v samostan, navzven ni tako očitno kazalo, da tišino tako močno potrebujem," pove sestra Damjana. Foto: Katja Nakrst Kako vi osebno doživljate tišino in samoto?

Težko bi bila brez tišine. Preden sem vstopila v samostan, navzven ni tako očitno kazalo, da tišino tako močno potrebujem. Vsako leto sem sicer res od enkrat do dvakrat hodila na ignacijanske duhovne vaje v tišini po deset dni, sicer bi drugače notranje pregorela ob prenatrpanem ritmu življenja.

Življenje je tudi tu pestro. So obdobja, ko je treba začeti in končati kakšen projekt na primer pri hiši – in tedaj je ogromno organizacije, telefonov, informacij. Preveč vsega. A je potrebno in vztrajaš. Sprašuješ pa se, kje si. Tedaj se zaveš, kako zelo si želiš nazaj v ritem tišine in molitve, zaradi česar smo vse tukaj. Moj odgovor je, da tišino in samoto doživljam kot privilegij. Čeprav nismo popolne puščavnice, saj živimo znotraj skupnosti.

Karmeličanke večino dneva namenijo molitvi. Izmenjujeta se premišljevalna in skupna molitev. Foto: Osebni arhiv Kaj bi si želeli, da bi ljudje bolje razumeli o redovnem življenju?

Morda to, da bi sploh razmišljali. Da bi se približali in gledali, poslušali, spoznavali in šele potem sodili. Da bi to videli kot življenjsko možnost. Saj to pravzaprav pomeni razmišljati o svojem življenju, smislu in cilju, kot sva rekli na začetku. In odkriti, da ima naše zemeljsko življenje nesluteno širino, globino in presežnost.

Imate kakšno misel, ki bi jo radi delili z bralci?

Da je življenje skrivnost, ki nas presega. Živimo tu in zdaj v človeški stvarnosti. V resničnosti tega življenja, katerega dejstvo je, da bo umrlo, da bo naše zemeljsko telo izginilo. Smo torej prah in se v prah povrnemo. V teh velikonočnih dneh, ko Kristus umira in vstaja, nam podarja še posebej močno sporočilo: da smo zlat prah, če ostanemo in živimo z njim. Kar pa je pravzaprav največ, kar lahko smo. Torej, da bi skrivnost življenja živeli v Gospodu in se zavedali, da smo v Njem zlat prah.

Novice Znano je, kdo bo namesto papeža vodil velikonočno mašo. Tam bo tudi JD Vance.

Novice Tako je papež presenetil vernike: posebej omenil slovenske dijake

Novice Jure Ferlež: Oholost, duhovna lenoba, samozadostnost … nič ga ne ustavi