Senca modnega blišča

Stereotipna manekenka je bolj ali manj privlačno dekle, katere osrednji motiv je bogata poroka. Obvlada biti lepa in malo drugega, večino časa pa prebije na nakupovalnih izletih in neskončni seriji zabav. Obkrožajo jo blišč in serija oboževalcev. Živi sanjsko življenje, ki ji ga zavidajo mnogi in ki je pravzaprav stičišče ključnih zahodnih življenjskih idealov. Kako daleč je ta stereotip od realnosti?

Maja Bulc Raspopovič, slovenska modna ikona, nam je razkrila senčno plat modnega blišča. Svet vrhunske mode in manekenstva je na prvi pogled zagotovo poln blišča in le redkokdo v njem prepozna karkoli (vsaj) potencialno negativnega. V resnici gre za eno bolj krvoločnih panog, ki – kot vsaka druga vrhunska kariera – zahteva ogromno odrekanja in praktično brezkompromisno vztrajnost.

Za mnoge manekenka pravzaprav niti ne dela. Njeno delo je preprosto in povsem nenaporno. Kakšne so vaše izkušnje? Že vstop v to panogo je lahko psihološko izjemno zahteven, kaj šele stalno udejstvovanje na modnih brveh. Število deklet, ki si želijo slave in svojega obraza na naslovnici, je neskončno, enako obsežne so zavrnitve in neuspeli poskusi prodora. Tudi v modni industriji Slovenija ni ravno velika točka na zemljevidu, kar samoumevno vodi v precej pogosto odsotnost in oddaljenost od družine in prijateljev.

Psihološko breme pa je le del; potovanja, pogosta sprememba lokacij za snemanja in neskončni dogodki z obvezno udeležbo poberejo še fizični davek. Bioritem je stalno na preizkušnji in včasih zelo neobičajni pogoji za delo poskrbijo za to, da si praktično v stalnem šoku.

Sodeč po povedanem, je fizična privlačnost praktično zadnje, kar vrhunski model potrebuje za uspeh? Oseba v tem poslu potrebuje predvsem neskončno mero vztrajnosti in potrpežljivosti. Seveda si ne smemo zatiskati oči, model mora imeti faktor x, mora izžarevati nekaj, da se klienti zanimajo zanj, sploh pa mora pustiti neki vtis, da ga naslednjič ponovno najamejo za delo.

Predvsem na začetku kariere so delovni in bivalni pogoji pogosto na meji vzdržnosti. Kdor vidi samo luksuzne hotele, osebne kuharje in varnostnike, se ne bi mogel bolj motiti. Pretirana občutljivost oziroma občutljivost sploh je enosmerna vozovnica iz modnega sveta. V tem poslu potrebuješ trdo kožo poklicnih športnikov ali politikov.

Vsesplošna materializem in plehkost sta visoko na spisku obtožb, ki letita na modele in zaposlene v modni industriji. So tovrstna posploševanja vsaj malo upravičena? Posploševanje značaja profesionalcev v katerikoli panogi je nepošteno, predvsem pa vedno pavšalno in pogosto podkrepljeno z grobo odsotnostjo osebnih izkušenj. Etiketiranje je posploševanje na vse na podlagi manjšine in je kot tako skregano z vsako logiko.

Obstajajo modeli, ki nimajo razčiščenih ključnih življenjskih pojmov, in to vodi v marsikaj (neskončne zabave, mamila …), tako kot obstajajo tudi športniki ali direktorji podjetij, ki jih iz istih razlogov doleti podobna usoda. Ogromno manekenk živi uravnoteženo življenje, se primarno posveča svojim otrokom in ne podlega skušnjavam.

V digitalni dobi, ko je vsak uporabnik pametnega telefona lahko pravi mojster fotografije, se (upravičeno) poraja vprašanje, kaj je sploh še resnično in kaj zgolj digitalno ustvarjeno. Kako resnični so modeli, ki jih vidimo na naslovnicah? Retuširanje že precej let ni več tabu. Pomembno je zavedanje, da je digitalna obdelava namenjena za ustvarjanje dovršenega izdelka. Pomembno je tudi zavedanje, da tovrstne tehnike obstajajo in v precejšnji meri plemenitijo modno industrijo. Obremenjevanje s tem je odveč. Osebno sem na svoje modele zelo ponosna in kadarkoli od partnerjev prejmem pohvalo, je ta ponavadi celostna – ne vezana zgolj na podobo mojih deklet, temveč tudi na njihovo profesionalnost in uravnotežen značaj. Menim tudi, da je zadnje najpomembnejše za uspeh tako v tem poslu kot v življenju na splošno.