Še noben član nadzornega sveta ni odgovarjal za svoje napake

Pred kratkim smo lahko spremljali dramo z menjavo uprave SOD-a. Nadzorni svet naj bi namreč od uprave zahteval nezakonito dejanje, ta pa na to ni pristala. Zato so se nadzorniki odločili upravo krivdno razrešiti. Ugibanja o tem, ali je bila razrešitev upravičena ali ne, so, kot vedno v Sloveniji, različna. Največkrat pa so odvisna bolj od političnih preferenc kot od pravnega znanja.

V Združenju nadzornikov Slovenije menijo, da so zadeve jasne in da za odgovornost članov NS-ja velja enak temelj skrbnosti in odgovornosti kot za člane uprave. Člani nadzornega sveta so skladno z 263. členom zakona ZGD-1 dolžni ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Ta standard vključuje ravnanja v skladu z veljavno zakonodajo in internimi akti družbe.

Člani NS-ja SOD-a, d. d., so delovali v nasprotju z 263. členom zakona ZGD-1 Drugače pa naj bi bilo v primeru SOD-a: "Člani NS-ja SOD-a, d. d., so delovali v nasprotju z 263. členom ZGD-1-ja, ko so takratno upravo SOD-a, d. d., krivdno razrešili, ker je ravnala v skladu z veljavno zakonodajo in ni poslala zahteve za preklic skupščine Telekoma, d. d., brez soglasja državnega zbora. Takratna uprava SOD-a, d. d., bi s tem kršila 38. (10) člen Zakona o slovenskem državnem holdingu (ZSDH), ki do uveljavitve klasifikacije za upravljanje z naložbami RS, katerih knjigovodska vrednost presega 20 milijonov evrov oz. ima 25-odstotni lastniški delež ali 25 % glasovalnih pravic, potrebuje soglasje državnega zbora na predlog vlade. Takratna uprava SOD-a, d. d., ki je branila zakonitost svojih ravnanj, je delovala v skladu s standardom vestnega in poštenega gospodarstvenika in 38. (10) členom ZSDH-ja, zato takšno ravnanje ne more biti razlog za krivdno razrešitev. NS od uprave v nobenem primeru ne more zahtevati delovanja v nasprotju z zakonom, ravno nasprotno, pristojnost nadzornega sveta je, da nadzoruje upravo in zakonitost njenih ravnanj," pravi generalna sekretarka združenja Irena Prijović.

Kdo bo plačal odškodnino? Če to drži, je s to odločitvijo NS dal razrešeni upravi močno orožje za odškodninsko tožbo, ki bo verjetno sledila. Plačnik bo SOD. Kaj pa nadzorniki, ki so uredili podlago za tožbo? Pravila so takšna, da morajo biti za odškodninsko tožbo kumulativno izpolnjeni štirje elementi: protipravnost dejanj, nastanek škode in vzročna povezava med njima ter dokazana odgovornost organov, zato gre za zahtevne postopke. Poleg tega mora biti ocenjena iztožljivost nad 50 odstotkov, da bi lahko sprožili uveljavitev odškodninskega zahtevka.

Kako do povrnitve denarja? V primeru, da razrešeni člani uprave dobijo tožbo, bodo za družbo nastale določene obveznosti oziroma stroški. Družba oziroma skupščina v njenem imenu lahko zahtevata ugotavljanje odgovornosti nadzornega sveta z namenom povrnitve škode družbi, kar lahko pomeni uveljavljanje odškodninske odgovornosti nadzornega sveta.

Še noben nadzornik ni plačal niti centa Glede na zgodbe, ki smo jim priča v zadnjih desetletjih, in glede na stanje v našem gospodarstvu bi pričakovali, da bi že marsikateri nadzornik iz svojega žepa plačal nespametne in nezakonite odločitve. Vendar ni tako. Tako Društvo malih delničarjev kot Vseslovensko združenje malih delničarjev v Sloveniji ne poznajo takšnega primera. Konec koncev takšnega primera ne poznajo niti v Združenju nadzornikov Slovenije.

Nadpovprečno dobri nadzorniki? Če ne bi bili priča rezultatom njihovega dela, bi lahko sklepali, da imamo nadpovprečno dobre člane nadzornih svetov. Rajko Stanković iz MDS-ja pravi, da to ne drži: "Ne, žal ni tako, se pa počasi nadzorniki zavedajo rizika in se zato pri komercialnih zavarovalnicah zavarujejo za tak primer, a da bi kakšna zavarovalnica že kaj izplačala, še nisem slišal, za zdaj pobirajo le premije. Je pa slab nadzor posledica tudi političnih kadrovanj in potencialne 'zlizanosti' med nadzorniki in upravo, saj smo tako majhni kot država, da se skoraj vsi med seboj poznamo, če malce karikiram."

Počasno pravosodje in predpisi brez sankcij Kristijan Verbič iz VZMD-ja vidi razlog, zakaj je tako, v tem, da je te zadeve na sodišču precej težko dokazovati, sploh če uprava deluje skladno z NS-jem. Z izpodbojnimi tožbami pa je težko reševati zadeve, ker so postopki na sodiščih dolgi, pa še veliko stanejo. Opekli pa so se tudi v primerih, ko so na sodišču zmagali, vmes pa je že prišlo do stečaja, in so bili spet ob denar, energijo in čas. Poleg prepočasnega pravosodja pa Verbič izpostavlja tudi dejstvo, da imamo kar nekaj predpisov, ki ne predvidevajo sankcij.