SD je ujetnica enega ministra in enega predsednika

Kot vedno v koalicijskih zgodbah so najpomembnejše številke. Te vodijo igro politikov. Stranka modernega centra ima 36 poslanskih glasov, SD šest, DeSUS pa deset. Brez SD predsednik vlade Miro Cerar lahko vlada, bo pa težje. Tudi zato je neverjetno, da Socialni demokrati kot stranka z dolgo tradicijo ne znajo seštevati, kot bi rekel predsednik SDS Janez Janša.

Kdo ne zna igrati političnega šaha? Morda je razlog v tem, da imajo na čelu stranke predsednika, ki je v politiko vstopil šele leta 2010 in ima še vedno težave s politično matematiko in s tem, da je treba v politiki šahirati vsaj tri poteze vnaprej.

Dejan Židan nas bo delno demantiral, če bodo Socialni demokrati izstopili iz koalicije, česar večina političnih opazovalcev ne pričakuje. Izjave vodilnih politikov SD so bile sicer v preteklih dneh takšne, da je izstop stranke iz koalicije edina mogoča poteza.

Prenagljeni glavni tajnik in hipotetični predsednik Najprej je glavni tajnik SD Dejan Levanič pretekli teden za Planet Siol.net sporočil, da bi bilo ob predlogu za razrešitev Vebra malo možnosti, da bi SD ostala v koaliciji.

Mehčanje te izjave po tem, ko se je nanjo ostro odzval premier Cerar, je pokazalo, da so se Socialni demokrati ustrašili odhoda iz koalicije, kjer jih čaka neprijetna družba: predvsem vse močnejša Združena levica, ki SD prehiteva v večini javnomnenjskih raziskav.

Levanič je izjavo popravil, da SD verjetno ne bo imela možnosti ostati v koaliciji, če bi Cerar neupravičeno predlagal Vebrovo zamenjavo. V SD so v ponedeljek ocenili, da se je to zgodilo. Je torej še kakšna pot, razen tista iz koalicije?

Dejan Židan je po Levaničevi izjavi kot lajna ponavljal besede, da je Vebrova razrešitev in odhod iz koalicije "hipotetična možnost". To je govoril še uro in pol pred ponedeljkovim koalicijskim srečanjem, po katerem je Cerar presekal z odločitvijo, da obrambnega ministra noče več v ministrskem zboru.

Zgodba o ujetniku, ki se ga bojijo Pred tem se je z izjavo, da država ne more biti ujetnica enega ministra, zapletel še vodja poslanske skupine Matjaž Han. S tem je seveda mislil na Vebra in na glas povedal tisto, kar si verjetno misli marsikdo v vodstvu SD – da bi moral Veber stranko odrešiti z odstopom. Tudi Han je nato neprepričljivo pojasnjeval, da to velja na splošno, za vse ministre v katerikoli vladi.

Hanova govorica telesa in govorica telesa ožjega vodstva SD, ki so se v ponedeljkovi izjavi za novinarje demonstrativno postavili ob na videz samozavestnega Židana, je kazala, da so Socialni demokrati v veliki stiski.

Kdo je koga stisnil v kot? Ni dvoma, da v SD ne bodo tako enotni, ko se bo treba v sredo odločiti, ali zapustiti koalicijo. A dejstvo je, da jih je premier stisnil v kot, natančneje rečeno, sami so se postavili v kot. Zdaj imajo le dve možnosti: ali predlagajo novega ministrskega kandidata ali pa izstopijo iz koalicije.

Še bolj nenavadna je bila Židanova argumentacija o določilu v koalicijski pogodbi, da se mora predsednik vlade o zamenjavi ministra posvetovati s koalicijskim partnerjem. To določilo namreč govori o ponavljajočih se kršitvah nekega ministra, v aferi OVS pa je šlo za enkratni dogodek: naročilo vojaškim obveščevalcem, da analizirajo privatizacijo Telekoma Slovenije, ne da bi Veber o tako pomembnem naročilu obvestil svojega šefa – predsednika vlade.

Napaka, ki se lahko ponavlja v nedogled Če bi upoštevali Židanovo logiko, bi lahko torej minister na nekem področju naredil veliko napako, premier bi ga opozoril, minister bi se popravil in vse bi bilo v redu – do naslednje velike napake, ko bi moral predsednik vlade znova protestirati pri koalicijskem partnerju in tako v nedogled.

Miro Cerar je v aferi OVS dobro preračunal in si utrdil položaj v koaliciji. V aferi z vojaškimi obveščevalci si je v svojem slogu vzel čas za razmislek, požel za to nekaj kritike, nato pa presekal in z ultimatom SD pokazal, kdo vodi igro.

"Ziheraš" Cerar A pravzaprav je Cerar tudi v tem primeru ravnal "ziheraško". Veber namreč ne bo več minister celo v primeru, da v DeSUS ne bodo glasovali za razrešitev, kar pa ni verjetno. Težko je namreč verjeti, da bi v SDS in NSi lahko upravičili glasovanje za Janka Vebra, če pa so že napisali interpelacijo zoper njega. Lahko se vzdržijo.

Znova govorijo številke. Za razrešitev ministra je potrebna navadna večina, torej mora biti glasov za razrešitev več kot glasov proti. Ker ni verjetno, da bi proti razrešitvi glasovali v ZaAB in Združeni levici Luke Mesca, bi lahko torej Cerarjeva SMC s svojimi 36 glasovi za razrešitev sama dosegla Vebrov potop. Proti razrešitvi je namreč le SD.

Trgovec Erjavec Predsednik DeSUS in zunanji minister Karl Erjavec kot običajno trguje s svojimi desetimi glasovi, ki Cerarju zagotavljajo vladanje z minimalno večino v parlamentu. Nasprotujoče si izjave, da mora v aferi OVS verjeti predsedniku vlade, a da bodo v DeSUS vendarle še enkrat premislili o usodi Vebra, niso presenečenje.

Cerar bi moral v primeru izstopa SD iz koalicije Erjavcu dati še kakšno koncesijo v obliki upokojenskih priboljškov, seveda pa tudi kakšen resor, ki ga zdaj zaseda SD. Erjavec je afero spremljal na obisku v južni Ameriki in si verjetno mislil, da je zmagovalec v vsakem primeru. Če gre SD iz koalicije, si bo stranka upokojencev utrdila položaj, če SD ostane, bo v vladi oslabljena.

To je zadnja koalicijska kombinacija Vrnimo se k številkam. Koalicijske kombinacije so v primeru izstopa SD iz koalicije izčrpane. Če bi pozneje razpadla še koalicija SMC in DeSUS, bi se morali odpraviti na predčasne volitve.

Tudi v primeru vstopa Zavezništva Alenke Bratušek in NSi Ljudmile Novak v vlado, kar ni zelo verjetno, bi imela namreč takšna vladna naveza le 45 glasov, torej premalo za večino. V kombinacijah seveda nismo upoštevali SDS in ZL, ki bi ob morebitnem koketiranju s Cerarjem izgubili vsako kredibilnost.

Kako se lahko SD osvobodi? SD je ujetnica enega ministra in enega predsednika. V stranki bodo morali v sredo razmišljati tudi o tem, kako bodo vodili politiko s predsednikom, ki se še ni naučil igrati političnega šaha.