Torek, 31. 3. 2015, 8.53
4 mesece, 1 teden
SD je ujetnica enega ministra in enega predsednika
Kot vedno v koalicijskih zgodbah so najpomembnejše številke. Te vodijo igro politikov. Stranka modernega centra ima 36 poslanskih glasov, SD šest, DeSUS pa deset. Brez SD predsednik vlade Miro Cerar lahko vlada, bo pa težje. Tudi zato je neverjetno, da Socialni demokrati kot stranka z dolgo tradicijo ne znajo seštevati, kot bi rekel predsednik SDS Janez Janša.
Dejan Židan nas bo delno demantiral, če bodo Socialni demokrati izstopili iz koalicije, česar večina političnih opazovalcev ne pričakuje. Izjave vodilnih politikov SD so bile sicer v preteklih dneh takšne, da je izstop stranke iz koalicije edina mogoča poteza.
Mehčanje te izjave po tem, ko se je nanjo ostro odzval premier Cerar, je pokazalo, da so se Socialni demokrati ustrašili odhoda iz koalicije, kjer jih čaka neprijetna družba: predvsem vse močnejša Združena levica, ki SD prehiteva v večini javnomnenjskih raziskav.
Levanič je izjavo popravil, da SD verjetno ne bo imela možnosti ostati v koaliciji, če bi Cerar neupravičeno predlagal Vebrovo zamenjavo. V SD so v ponedeljek ocenili, da se je to zgodilo. Je torej še kakšna pot, razen tista iz koalicije?
Dejan Židan je po Levaničevi izjavi kot lajna ponavljal besede, da je Vebrova razrešitev in odhod iz koalicije "hipotetična možnost". To je govoril še uro in pol pred ponedeljkovim koalicijskim srečanjem, po katerem je Cerar presekal z odločitvijo, da obrambnega ministra noče več v ministrskem zboru.
Hanova govorica telesa in govorica telesa ožjega vodstva SD, ki so se v ponedeljkovi izjavi za novinarje demonstrativno postavili ob na videz samozavestnega Židana, je kazala, da so Socialni demokrati v veliki stiski.
Še bolj nenavadna je bila Židanova argumentacija o določilu v koalicijski pogodbi, da se mora predsednik vlade o zamenjavi ministra posvetovati s koalicijskim partnerjem. To določilo namreč govori o ponavljajočih se kršitvah nekega ministra, v aferi OVS pa je šlo za enkratni dogodek: naročilo vojaškim obveščevalcem, da analizirajo privatizacijo Telekoma Slovenije, ne da bi Veber o tako pomembnem naročilu obvestil svojega šefa – predsednika vlade.
Miro Cerar je v aferi OVS dobro preračunal in si utrdil položaj v koaliciji. V aferi z vojaškimi obveščevalci si je v svojem slogu vzel čas za razmislek, požel za to nekaj kritike, nato pa presekal in z ultimatom SD pokazal, kdo vodi igro.
Znova govorijo številke. Za razrešitev ministra je potrebna navadna večina, torej mora biti glasov za razrešitev več kot glasov proti. Ker ni verjetno, da bi proti razrešitvi glasovali v ZaAB in Združeni levici Luke Mesca, bi lahko torej Cerarjeva SMC s svojimi 36 glasovi za razrešitev sama dosegla Vebrov potop. Proti razrešitvi je namreč le SD.
Cerar bi moral v primeru izstopa SD iz koalicije Erjavcu dati še kakšno koncesijo v obliki upokojenskih priboljškov, seveda pa tudi kakšen resor, ki ga zdaj zaseda SD. Erjavec je afero spremljal na obisku v južni Ameriki in si verjetno mislil, da je zmagovalec v vsakem primeru. Če gre SD iz koalicije, si bo stranka upokojencev utrdila položaj, če SD ostane, bo v vladi oslabljena.
Tudi v primeru vstopa Zavezništva Alenke Bratušek in NSi Ljudmile Novak v vlado, kar ni zelo verjetno, bi imela namreč takšna vladna naveza le 45 glasov, torej premalo za večino. V kombinacijah seveda nismo upoštevali SDS in ZL, ki bi ob morebitnem koketiranju s Cerarjem izgubili vsako kredibilnost.