Pot do rojstva slovenske države

Vse se je začelo že pred stoletji, ko je protestantski reformator Primož Trubar leta 1550 v prvi slovenski tiskani knjigi Katekizem nagovoril slovensko govoreče prebivalstvo na jugu Habsburške monarhije z besedami Lubi Slovenci. To je prva omemba imena Slovenci, ljudstva, ki se je nekaj desetletij poprej, leta 1515, vzdignilo v na koncu spodleteli vseslovenski kmečki upor (nem. Windischer Bauernbund).

Protestanti postavijo temelje slovenskemu knjižnemu jeziku Trubar in drugi slovenski reformatorji so postavili temelje slovenskemu knjižnemu jeziku, temelje, ki so jih negovali tudi nasprotniki protestantizma, katoliški duhovniki. Škof Tomaž Hren je preganjal protestantizem, a ohranil slovenski knjižni jezik. Julija 1602 je izposloval iz Rima dovoljenje, da so smeli katoliški duhovniki uporabljati Biblijo, ki jo je v slovenščino prevedel protestant iz Krškega Jurij Dalmatin.

Slovenski knjižni jezik je bil tudi temelj, ki je omogočil narodno prebujanje Slovencev v 19. stoletju. To je bilo stoletje programa Zedinjene Slovenije, ki je nastal leta 1848, ustanavljanja čitalnic, središč slovenskega kulturnega in narodnobuditeljskega delovanja, ki so se razcvetele zlasti med leti 1860-1871 ter množičnega taborskega gibanja (1868–1871). Najpomembnejši med narodnimi buditelji, t. i. prvaki, je bil Janez Bleiweis, oče slovenskega naroda tako za svoje privržence kot nasprotnike.

Prva Jugoslavija razpade kot hišica iz kart Po koncu prve svetovne vojne je večina slovenskega narodnega ozemlja postalo del jugoslovanske države, toda velik del slovenskega ozemlja so si prisvojile tudi druge države – italijanska vojska je zasedla Primorsko, večine Koroške je po plebiscitu pripadla Avstriji, zunaj slovenskih meja so ostali tudi Porabski Slovenci in del Štajerskih Slovencev.

Prva Jugoslavija je bila unitaristično-centralistična država, ki je bila celotno svoje obdobje zaradi mednacionalnih trenj – zlasti med Srbi in Hrvati – zelo nestabilna. Ob napadu nacistične Nemčije in njenih zaveznic aprila 1941 se je hitro sesula kot hišica iz kart, a se je znova vzpostavila po drugi svetovni vojni, tokrat kot federacija, kjer je imela monopolno oblast komunistična stranka. Od 57. številke Nove revije do slovenske pomladi Tudi druga Jugoslavije se ni nikoli znebila unitaristično-centralističnih teženj, ki so postale vse močnejše v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Jugoslavijo – tako kot druge socialistične države – zajela gospodarska kriza. Zaradi krepitve unitaristično-centralističnih sil v južnih republikah so se nasprotno v Sloveniji vse bolj krepili zagovorniki demokracije, političnega pluralizma in suverenosti slovenskega naroda.

Programski temelj slovenskemu osamosvajanju je februarja 1987 postavila znamenita 57. številke Nove revije, v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program. Svoj delež k demokratizaciji Slovenije so dala tudi nova družbena gibanja. Iskra, ki je sprožila slovensko pomlad, pa je bil proces proti četverici JBTZ (Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasič in Franci Zavrl) leta 1988.

Zmaga Demosa na volitvah – pot v samostojnost Slovenije Poti nazaj tako rekoč ni bilo, kajti ni se samo rušil socialistični sistem v Jugoslaviji, ampak v vsem socialističnem bloku. Leta 1989 je bilo v Sloveniji leto ustanavljanja novih demokratično usmerjenih političnih strank, ki so pozneje ustanovile koalicijo Demos in aprila 1990 zmagale na prvih povojnih demokratičnih volitvah. Predsednik Demosa je bil Jože Pučnik, poimenovan tudi motor slovenskega osamosvajanja.

Demos in opozicija sta jeseni 1990 sklenila dogovor o razpisu plebiscita o samostojni Sloveniji. 23. decembra 1990 je na plebiscitu na vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov teh odgovorilo pritrdilno, to je 88,5 odstotka vseh volivcev. Izidi so bili razglašeni 26. decembra 1991 – v spomin na ta dogodek praznujemo dan samostojnosti in enotnosti.

Slovenske sile premagajo jugoslovansko vojsko Na podlagi te plebiscitne odločitve je slovenska skupščina 25. junija 1991 uzakonila Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter Deklaracijo o neodvisnosti in tako postavila formalni temelj slovenski samostojnosti. Osamosvajanje Slovenije je poskušala s silo preprečiti Jugoslovanska ljudska armada (JLA), vendar so bile v desetdnevni vojni uspešnejše slovenske sile – Teritorialna obramba in policija. Novorojena slovenska država je bila ubranjena.