Od skrivaštva, prek leporečja do prostodušnosti

Po kratkem uvodnem soočenju je Katja Šeruga, voditeljica včerajšnje predstavitve treh predsedniških kandidatov na POP TV, vsakega od njih izprašala na štiri oči.

Da je dobro vedela, kaj sprašuje, je bilo vidno zlasti iz podvprašanj, ob katerih je šlo sogovornikom na trenutke resnično za nohte, kar je bilo pri enih bolj pri drugih pa manj očitno. Ob tem pravzaprav preseneča, da so nekatera vprašanja (na primer tisto o Türkovi pomilostitvi obsojenega preprodajalca kokaina) ostala neizrečena. Čeprav torej predstava, ki smo jo spremljali včeraj zvečer, ni bila brez dodane vrednosti (zlasti hvaležni smo, da voditeljica ni ves čas ugotavljala, koliko je ura), so bile nekatere priložnosti vseeno zamujene oziroma spregledane. To, da tudi tokrat "slepi niso spregledovali", so skoraj ves čas dokazovale objave na Twitterju na dnu zaslonov. Vendar to niti ni bila krivda voditeljice, temveč visoka stopnja vnaprejšnje opredeljenosti sodelujočih gledalcev za enega od kandidatov. Kar ne preseneča. Vsi, ki sledijo političnemu dogajanju, iz te in podobnih predstavitev le težko izvedo kaj bistveno novega (čeprav je tokrat vendarle prišel bolj do izraza tudi značaj in osebni slog kandidatov), vsi drugi pa so tudi včeraj zvečer najbrž preklopili na druge programe. In kaj so zamudili?

Pahor: Med umetniškim vtisom in tehnično izvedbo Za nastop Boruta Pahorja je bila značilna odlična kondicija, ki jo je pridobil z večmesečno vadbo v različnih poklicnih okoljih. Kot predsedniški kandidat je včeraj zvečer nastopil skoraj z enako navdušenostjo, kot je podiral drevesa, asfaltiral ceste, čistil pesjake … Prepričeval nas je, da zmore, da zna, da je pripravljen, da je zdaj zrel, da ne bo ponavljal napak, da je sposoben preseči delitve … Skratka, naredil je izjemen umetniški vtis. V trenutku, ko mu je voditeljica postavila vprašanje o tehnični izvedbi (kako bo dosegel, da se bosta Janković in Janša začela pogovarjati), pa mu je zmanjkalo "špage". Začel je razpredati o nekakšnem subtilnem pristopu, ki naj bi ga že uspešno uporabil pri dogovarjanju z Jadranko Kosor in podobnimi. V hudi zadregi se je znašel tudi, ko bi moral odgovoriti na vprašanje, kdo so strici iz ozadja. Ni jih hotel imenovati, češ da bodo gledalci že sami uganili, kdo so ljudje, ki so iz prejšnjega režima izšli z močnimi političnimi privilegiji, ki so se razširili tudi na gospodarske privilegije. To kaže na to, da Pahor ne zna, ne sme ali pa noče diagnosticirati težave, za katero obljublja rešitev. Če bi v Sloveniji res hoteli preseči politične delitve, ki nas hromijo, bi bilo namreč treba še precej več kot našteti imena stricev iz ozadja. Treba bi bilo onemogočiti tem stricem in tetam, da zaradi osebnih koristi in prikrivanja lastnih grehov vedno znova prilivajo olje na ogenj nestrpnosti in izključevanja. Skratka, v Pahorjevem nastopu je bilo veliko všečne forme, obljub, ki vlečejo, morda celo iskrene želje, da jih uresniči, ob hkratnem hudem primanjkljaju lastnosti, ki bi mu to omogočale.

Türk: Mučno in ponarejeno Nekaterim je aktualni predsednik in predsedniški kandidat Danilo Türk očitno všeč. Nikoli ne bom razumela, zakaj. Težko verjamem, da zamenjujejo njegovo ponarejeno in do najmanjše podrobnosti polikano podobo z državniško držo. Morda pa tudi. Če namreč ne opazijo ironije, ko jih nekdo, ki se sicer tako trdno oklepa svojega stolčka, da z njega za nobeno ceno ne bi hotel vstati, prepričuje, da "je čas, da stopimo korak nazaj, da bi se stopilo skupaj". Včeraj tako v poplavi leporečja Türk skoraj ni odgovoril na nobeno vprašanje voditeljice. Vprašanju glede napovedanega referenduma se je poskušal izogniti z izjavo, kako je "prezgodaj trditi, da dogovor glede tega ni mogoč". Da Türk ni zmožen razmisleka o jutrišnjem dnevu, seveda ne preseneča, zlasti če vemo, da na primer glede Stožic meni, da bodo šele preiskave pokazale, ali je bilo tam sploh kaj narobe. Da je bil njegov polet v Sarajevo nesramno drag, priznava, vendar se ni pripravljen opravičiti, češ da so krivi drugi. O Vasilki Sancin je povedal, da je strokovnjakinja, vse drugo pa je preslišal. Na kratko – Türkov včerajšnji nastop je bil misija nemogoče. Naj se je še tako želel predstaviti kot predsednik vseh državljanov, je bilo vedno, ko je pogovor nanesel na njegove politične botre in somišljenike, čutiti "Love is in the Air".

Zver: Odkrito, a premalo spretno Pravo nasprotje je bil tretji kandidat, Milan Zver, pri katerem je bilo očitno, da so ga nekatera vprašanje zelo zadela. Očitali bi mu lahko celo preveliko odkritost, saj je prostodušno izjavil, da bo v primeru poraza na volitvah razmislil celo o umiku iz politike. Tudi vprašanje o avtonomnosti organov pregona, ki se je nanašalo na neki tvit stranke SDS, ki ga kot kandidata podpira, ga je spravilo v zadrego. Pravzaprav se je moral Zver večino časa braniti zaradi podpore SDS, kar je menda hudo breme, medtem ko naj bi njegovima protikandidatoma podpora SD oziroma PS očitno ne škodila. Med zanimivejše trenutke pogovora z Zverom lahko vsekakor štejemo tistega, ko je izjavil, da sicer ne trdi, da je Türk sodeloval pri nastajanju referendumske pobude, da pa to možnost dopušča. Pogumna izjava, ki kaže, da se kandidat ne boji spregovoriti o konkretnih dejanjih tudi z imeni. Kot ni bilo mogoče spregledati, da Zver nima Pahorjeve spretnosti nastopanja ali Türkove sposobnosti pretvarjanja, so pozorni opazovalci v njegovem nastopu lahko prepoznali izjemno odkritost, celo prostodušnost. Je to nekaj, kar politikom lahko ali celo moramo zameriti?