Nedelja, 18. 10. 2026, 14.46
2 hours, 3 minutes
Noč, ki je trajala 1.200 let
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,99
400-letna noč (400-årsnatten) je zgodovinski izraz, ki ga Norvežani uporablja za opis obdobja od leta 1380 do 1814, ko je bila Norveška politično podrejena Danska. To je torej čas od izgube politične neodvisnosti do njene ponovne pridobitve. V Sloveniji bi lahko tako po norveškem zgledu obdobju od 8./9. stoletja do 20. stoletja lahko rekli tudi 1.200-letna noč. Del tega obdobja je bila tudi srednjeveška nemška kolonizacija in krčenje slovenskega jezikovnega ozemlja. Na fotografiji: grad Ostrovica na avstrijskem Koroškem.
Prevzem slovanskih oziroma slovenskih krajevnih imen v nemščino oziroma bavarsko nemščino nam lahko pove veliko tudi o slovenski zgodovini. In ti podatki so morda kdaj v velikem nasprotju s tem, kar nam (vsaj na prvi pogled) govorijo pisni viri iz zgodnjega srednjega veka. Morda celo nakazujejo, da se je na zahodu avarskega imperija (današnje avstrijsko Podonavje, panonski del Avstrije in zahodna Madžarska) že pred letom 800 ali morda celo pred letom 750 govorila stara visoka nemščina ali pa germansko narečje, ki je bilo jezikovno povezano s staro visoko nemščino.
Do prvih stikov oziroma spopadov med Bavarci (ti so prvič omenjeni sredi 6. stoletja) in Slovani je prišlo v letih 592 in 595. Leta 592 so bili uspešnejši Bavarci, leta 595 pa so Slovani z avarsko pomočjo zmagali. V slovenskem zgodovinopisju je prevladujoča teza, da gre za spopade v zgornjedravski dolini v vzhodnih Alpah, a verjetneje je, da so bili omenjeni spopadi v Podonavju – na območju današnje Zgornje in Spodnje Avstrije, morda tudi na današnjem Moravskem.
Meja med Bavarsko in avarsko državo
V današnjem avstrijskem Podonavju se je meja med Bavarci in Avari, ki so več kot tri stoletja gospodovali nad delom Slovanov, predvsem nad tistimi, ki so prebivali v Panonski nižini, vzpostavila na reki Aniži, ki je desni pritok Donave.
Prav v Podonavju najdemo kraje s slovanskimi imeni, ki so jih Bavarci najprej prevzemali v svoj jezik – v bavarsko nemščino oziroma bavarsko visoko nemščino. To so bili tudi kraji, kjer je med Slovani (verjetno tam po letu 1000 ali še stoletje pozneje) najprej prišlo do ponemčenja, tj. prevzema bavarske nemščine in opustitve slovanskega jezika.
Bavarske glasovne spremembe
Že na začetku pa moramo razložiti, da je bavarska nemščina (tj. bavarsko narečje visoke nemščine) v svojem glasovnem razvoju preoblikovala številne glasove. Do leta 770 oziroma najpozneje do leta 800 je med drugim glas b postal tako na začetku kot sredi besede glas p (b > p): na primer berg (sl. gora) je tako postal perg, leben (sl. življenje) pa lepen. Po letu 1050 pa je -p- v medglasju, torej v besedi, spet postal -b-: lepen > leben.
Ime avstrijske reke Pielach (leta 811 prvič izpričana kot Bielaha) je ponemčeno slovansko ime Bela. Ime so torej nemško oziroma bavarsko govoreči prevzeli od Slovanov, pri čemer so imenu Bela dodali še nemško besedo -aha (-acha, zdaj le -ach), kar pomeni tekoča voda.
Čeprav je reka Aniža (nem. Enns) od 6. stoletja do konca 8. stoletja predstavljala mejo med Bavarsko in avarsko državo, so že pred letom 800 kot najbolj skrajno časovno mejo Bavarci v svoj jezik že prevzeli nekatera slovanska krajevna in rečna imena vzhodno od Aniže, na območju današnje Zgornje in Spodnje Avstrije.
Prvi jezikovni stiki med Bavarci in Slovani v Podonavju
Tako so v stik z bavarsko govorečimi ljudmi prišli Slovani, ki so prebivali ob reki oziroma potoku, ki se zdaj v nemščini imenuje Sarming oziroma Sarmingbach in leži v severno od Donave v Zgornji Avstriji. Leta 998 je bila reka v neki listini zapisana kot Sabenicha. Še v 12. stoletju je kraj v virih zapisan kot Sabenik ali Sabenich. V bavarsko nemščino je bilo torej to rečno oziroma krajevno ime prevzeto pred letom 800 oziroma 750, morda pa že prej.
Ko so bavarsko govoreči ljudje prišli v stik s tem imenom, se je reki oziroma potoku v praslovanščini reklo Žābinīkā ali morda že Žābinīt’ā (v sodobni slovenščini bi rekli Žabnica), kar so Bavarci pred letom 770/800 izgovarjali kot Zabenika. Ko je -b- postal -p-, je nastala oblika Zapenik(a), po letu 1050 pa znova Zabenik, zapisano Sabenik ali Sabenich.
Slovanska krajevna imena ob Donavi
Podobno velja tudi za današnje rečno ime Raming ali Ramingbach. Ta reka oziroma potok je južni pritok Donave ter teče po Zgornji in Spodnji Avstriji. Leta 1083 je bilo to rečno ime zapisano kot Rubinicha (menda podobno tudi leta 1143, v 14. stoletju pa zapisano kot Raubenik in Raumnich). V praslovanščini se je to rečno ime v času prevzema v bavarsko staro nemščino glasilo Rūbinīkā ali morda že Rūbinīt’ā (v današnji slovenščini Ribnica).
Melk, ki je dal ime istoimenskemu mestu, naj bi bil v Avstriji najzahodnejši pritok reke Donave s slovanskim imenom. Reki so Slovani v praslovanščini verjetno rekli Medilīkā (morda Med’ilīkā > Med’ilicā), kar naj bi pomenilo mejna reka. V listinah zasledimo tudi oblike, kjer je namesto črke d zapisana črka g: ad Magalicham (leta 860) in Megilicha civitas (977). Glede na to, da je črka g pogosto uporabljena za glas j (npr. v Brižinskih spomenikih), je to morda dokaz, da je prišlo do glasovne spremembe, značilne za slovenščino: dj oziroma ď > j. Na fotografiji: Melk.
Zelo zgodaj so Bavarci prevzeli tudi rečno in krajevno ime Medilika (Medilika/Med’ilika – mejna reka?), ki je desni pritok Donave. Kraj – zdaj je to Melk v Spodnji Avstriji – je prvič izpričan leta 831 kot Medilica, leta 860 pa kot ad Magalicham. Morda istopomensko je tudi rečno oziroma krajevno ime Medilihha, ki je prvič izpričano leta 903. To je zdaj Mödling, ki leži na širšem območju Dunaja.
Alpska dolina reke Palten
Pred letom 770/800 je bilo v bavarščino iz praslovanščine prevzeto tudi rečno ime Palten na današnjem severu avstrijske Štajerske (leta 1080 omenjena kot Palta flumen). Praslovansko je bila reka Bālta (danes bi rekli Blato, tj. Blatna reka, Blatnica). Podobno velja tudi za reki Perschling v Spodnji Avstriji (leta 834 omenjena kot Bersnicha, tj. praslovansko Berzinīkā ali Berzinīt’ā, Breznica v današnji slovenščini) in Pielach, ki prav tako teče po Spodnji Avstriji južno od Donave (leta 811 zapisana kot Bielaha, tj. Bēlā ali Bělā, kar seveda pomeni reko z imenom Bela).
Vprašanje je, kdaj točno so bila imena Berzinīkā, Rūbinīkā, Bēlā in Žābinīka (in Medīlīkā?) prevzeta v bavarsko nemščino. Na prvi pogled se na podlagi zgodovinskih podatkov ne zdi, da bi bila prevzeta pred letom 770 (to leto nekateri omenjajo kot letnico, do katere je prišlo do uveljavitve spremembe b > p).
Protislovje med zgodovinskimi viri in glasovnimi zakoni
Omenjene reke vsaj v svojem spodnjem toku (izjema je morda Sarming, ki je desni pritok Aniže) tečejo po ozemlju, ki je bilo do leta 770 trdno del avarske države. Postavlja se torej vprašanje, kako bi Bavarci prišli v stik s tamkajšnjimi Slovani in od njih prevzeli rečna imena. Šele leta 791 so Franki (in Bavarci) v Podonavju prvič prodrli na območje vzhodno od Aniže ter do leta 803 zlomili avarski odpor in si podredili Panonsko nižino do Donave.
Znani avstrijski jezikoslovec Georg Holzer je leta 2004 zapisal, da sta bili praslovanski rečni imeni Bālta in Berzinīkā (danes Palt in Perschling) že pred letom 770 prevzeti v predbavarsko germansko narečje, ki se je tedaj govorilo v Spodnji Avstriji. To germansko narečje je po Holzerju okoli leta 770 skupaj s staro visoko nemščino preoblikovalo glas b v glas p. Na fotografiji: dolina reke Perschling.
Podobno je protisloven oziroma malce v nasprotju z zgodovinskimi viri prevzem panonskega rečnega imena Raba v nemščino v obliki Raba (torej že v času, ko bavarska nemščina -b- še ni preoblikovala v -p-). Raba je v pisnih virih kot Raba prvič omenjena leta 791, že leta 796 pa je omenjena kot Rapa. V knjižni nemščini je zdaj Raab, v bavarskem narečju (to narečje se govori tudi v Avstriji) pa Rō/Row.
Slovani ob Kneži
Podobno je presenetljiv tudi zapis imena plemenske kneževine (v frankovskih virih je leta 891 uradno omenjena kot grofija – comitatus Dudleipa), ki so jo imeli pripadniki slovanskega ljudstva Dudlebov nekje na območju današnje jugovzhodne Avstrije, njeno jedro pa je bilo verjetno ob reki Kneži (nem. Gnasbach). Kneža se v Muro izliva v Cmureku, tik pred slovensko-avstrijsko mejo. Že prej, sredi 9. stoletja, je v virih omenjen Dudleipin, ki je leta 860 zapisan kot Tudleipin. Vprašanje je, ali je to le druga oznaka za dudlebsko kneževino ali je to središče te kneževine. V tem primeru je to morda zdaj kraj Gnas (Knez), ki leži ob Kneži.
Omenjeno slovansko plemensko ime so torej Bavarci prevzeli v obliki Dudleiba, ko so še imeli v svojem glasovnem sistemu glas b, po letu 770 ali 800 pa se je preoblikovalo v Dudleipa ali Tudleipa (sprememba glasu d v t je bila v stari bavarščini istočasna s spremembo b > p).
Sulm in Paldau
Podobno je presenetljiva omemba reke Sulm (antično Solua/Solva, praslovanska Sulbā) na jugu avstrijske Štajerske leta 860 kot Sulpe (ad Sulpam). Reka Sulm (leta 1144 omenjena kot Sulbe) je tudi pritok reke Mure, vendar je njen izliv v Muro okoli 20 kilometrov zahodneje od izliva Kneže.
Reka oziroma potok Kneža (Knesaha v starih listinah iz 9. stoletja, po nemško zdaj Gnasbach) na jugu avstrijske Koroške je bila nekdaj del plemenske kneževine slovanskega ljudstva Dudlebov. Ti so morda imeli za splošnoslovanski glas ě odraz ej/ei, ki je značilen za jugovzhodna slovenska narečja (v virih je namreč njihovo ime zapisano kot Dudleipa). Zapisa Knesaha tudi nakazuje, da sta v govoru tamkajšnjih Slovanov t.i. šibka splošnoslovanska polglasnika že onemela v 9. stoletju. Na fotografiji: avstrijski kraj Gnas (slovensko bi lahko rekli Knez), ki leži ob Gnasbachu oziroma potoku Kneži.
Približno na območju, kjer je bila v 9. stoletju plemenska kneževina Dudlebov, je tudi kraj Paldau, ki je leta 1318 omenjen kot Paltawe. Po razlagi je to ime nastalo iz praslovanskega imena Bālta (tj. Blato), tako kot reka Palten. Če to drži, je bilo tudi to ime v bavarščino prevzeto pred letom 770/800.
Govorci bavarščine v Panoniji že pred propadom Avarov?
Še bolj preseneča avstrijsko-madžarska reka Pinka, izpričana leta 860 kot Peinihhaa in Peinicahu (ad Peinicahu). Je to zapis slovanske reke z imenom Peinīkā (Peinīt’ā) – tj. peneče reke, danes bi rekli Penice? To bi celo nakazovalo, da je bilo ime te reke v staro bavarščino prevzeto v istem času, kot so bile prevzete reke Žābinīkā, Rūbinīkā in Berzinīkā.
Zaradi vseh teh primerov je videti, kot da bi na zahodu avarske države že pred njenim propadom na prelomu 8. in 9. stoletja prebivali tudi govorci stare visoke nemščine, ki so prevzeli omenjena praslovanska krajevna imena.
Dve mogoči razlagi
Možnosti za razrešitev protislovja med jezikovnimi dejstvi in zgodovinskimi podatki sta dve. Prva razlaga je, da je do popolne uveljavitve spremembe bavarskega b > p prišlo pozneje, tja do leta 800 ali še pozneje po letu 800, ko se je bavarščina že dovolj usidrala v zahodnih delih nekdanje avarske države (skrajna meja bi bila morda leto 822, ko je v listini slovanski kraj Grebinj zapisan kot Criuin, torej z glasom v namesto b). Druga razlaga pa je, da so na zahodu avarske države že pred njenim propadom v letih 791–803 prebivali tudi govorci stare visoke nemščine oziroma zahodne germanščine, ki so omenjena praslovanska krajevna imena prevzeli v svoj jezik.
Severno od območja, na katerem je bila nekdaj dudlebska plemenska kneževina (comitatus Dudleipa), teče avstrijsko-madžarska reka Pinka (na fotografiji), ki je v listinah 9. stoletja izpričana kot Peinihhaa, kar je morda bavarsko ime za slovansko reko z imenom Peinīkā. Severneje od nje pri Dunaju teče reka Mödling, ki je prvič izpričana v začetku 10. stoletja kot Medilihha, kar je verjetno slovansko ime. Mödling se izliva v reko Schwechat (to je ime bavarskega izvora), ki je pritok Donave.
Avstrijski jezikoslovec Georg Holzer sicer omenja t. i. predbavarsko germanščino (vorbaierisch germanisch), med drugim v povezavi z reko Pielach, njegova rojakinja Angela Bergermayer pa piše o preostankih Germanov (nem. Restgermanen), a morda so na zahodu avarske države poleg slovanskega jezika govorili germanski jezik, ki je bil tudi v narečnem kontinuumu z bavarsko staro nemščino.
So v Panoniji ostali številni Germani?
Ni nujno, da so vsi Langobardi in Gepidi ali drugi drobci germanskih ljudstev, ki so naseljevali Panonsko nižino, leta 568 pod vodstvom langobardskega kralja Albiona odšli v Italijo. Številni so morda ostali in se vključili v avarsko državo. Ne pozabimo, da so DNK-raziskave na širšem območju Dunaja pokazale dve zgodnjesrednjeveški naselji, v katerih so bili prebivalci obeh naselij nosilci avarske kulture, obenem pa je bila med naseljema ostra genetska oziroma rasna ločnica.
Gre za naselji, ki naj bi propadli že pred frankovsko-avarskimi vojnami v letih 791–803. Zdaj sta na njunem območju naselji Mödling in Leobersdorf – verjetno imata obe ime slovanskega izvora. Mödling je, kot je že omenjeno, prvič izpričan leta 903 kot Medilihha, Leobersdorf pa je prvič omenjen v letih 1165–1174 kot Liubetsendorf (morda v pomenu Ljubčeva vas). Ni pa nujno, da sta ti naselji imeli slovanski imeni že v avarskem času.
Azijski in evropski Avari?
V Leobersdorfu oziroma na območju Leobersdorfa so v zgodnjem srednjem veku prebivali azijski Avari, tj. prvotno Avari iz vzhodnoazijskih step, na območju Mödlinga pa nekakšni evropski Avari. Morda so ti evropski Avari, če jih tako imenujemo, govorili germanski jezik. Morda je bil prav neki germanski jezik (ki je bil v narečnem kontinuumu z bavarščino, tako kot je bila v narečnem kontinuumu z bavarščino langobardščina v Italiji) glavni jezik sporazumovanja v avarski državi, vsaj zahodno od Donave, morda celo zahodno od Tise?
Na območju Mödlinga (na fotografiji današnji Mödling, ki spada v širše območje Dunaja) je bilo v času Avarov naselje ljudi, ki se po svoji kulturi niso ločili od azijskih Avarov, vendar so bili genetsko evropskega izvora in niso imeli skupnih potomcev z azijskimi Avari iz bližnjega naselja. Morda so ti t. i. evropski Avari, če jih tako imenujemo, govorili kakšen zahodnogermanski jezik, morda celo kakšno starovisokonemško narečje. Morda so ti evropski Avari (iz Mödlinga in še katerih drugih avarskih naselij) v zahodno germanščino oziroma staro visoko nemščino prevzeli slovanska imena krajev in rek ob Donavi in na zahodu Panonske nižine (Bielaha, Medilihha, Medilika, Peinihhaa, Bersnicha, Dudleipa, Paltawe, Sulpa, Raba, Rabniz, Rapiniza …).
S tem odpadejo teze o slovanskem jeziku kot t. i. lingua franci, tj. sporazumevalnem jeziku v avarski državi. Čeprav so Avari pogosto predstavljeni kot uničevalni stepski barbari, so morda veljali za manjšo diskontinuiteto s predavarsko romansko-germansko Panonijo, kot se ponavadi misli.
Avarska kontinuiteta in slovanski prelom s pozno antiko?
Ne nazadnje je to morda razlog, da je prišlo do večje ohranitve imen antičnih krajev na območju, na katerem so od druge polovice 6. stoletja do konca 8. stoletja vladali Avari (Vindobona, danes Wien v nemščini in Dunaj v slovenščini, Ptuj, Celje, Kranj, Sisek …), in v vzhodnoalpskem prostoru (Karantanija), v katerem so prebivali od Avarov neodvisni Slovani.
Na pozabimo, da se na območju Karantanije ni ohranilo ime nobenega od tamkajšnjih treh rimskih mest oziroma municipijev (Virunum, Teurnia in Aguntum), temveč le imena manjših, v antiki ne preveč pomembnih krajev: morebitni kraj Aquila > Celovec, Billiachum > Beljak, Iuenna > Juna, Carantanum > Karantanija, tj. Korotan (v ožjem pomenu Krnski grad oziroma Gosposvetsko polje).
Bavarski glas v in f
Približno v istem obdobju (kot skrajna časovna meja se omenjajo letnice 750, 770 in 800), ko je v stari bavarščini prišlo do spremembe b > p in d > t, je prišlo v stari bavarščini tudi do glasovne spremembe f > v. Bavarski glas f se je torej spremenil v glas v, ta glas pa je znova postal glas f okoli leta 1050.
Breže so kraj na severovzhodu avstrijske Koroške. V bavarski nemščini je bilo to krajevno ime, in sicer v sklonu (v Brěžah) prevzeto kot Friesach (ad Friesah leta 860). Prevzem se je najverjetneje zgodil pred letom 830 in ne po njem, sicer bi bilo zdaj nemško ime mesta Fresach.
V tem času so Bavarci v svoji živi govorici (ki se ne odraža vedno tudi v pisnih virih, ki so jih pisali bavarsko govoreči) slovanski glas b prevzeli z glasom v (ki je, kot smo rekli, leta 1050 postal spet glas f). Podobno so tudi Slovani bavarski glas v slišali kot svoj glas b. Zato zdaj pokopališču Slovenci pogovorno pravimo britof (iz bavarske besede vrithof, ki smo jo do okoli leta 1100 prevzeli kot britof).
Slovanski kraji, prevzeti z bavarskim glasom v
Poglejmo primere bavarskih prevzemov slovanskih besed z bavarskim glasom v (v pisnih virih zapisan tudi kot u). Leta 822 je tako v neki listini zapisan karantanski kraj Criuina (Grivina). Gre za kraj, ki mu Slovenci rečemo Grebinj, v nemščini pa je zdaj Griffen. Ne pozabimo, 11 let prej, leta 811, je bila slovanska reka Bēlā (Bělā) v bavarščino prevzeta kot Bielaha (zdaj je to Pielach, ker je b pozneje postal p).
Leta 860 so omenjene Breže (Brěže) na avstrijskem Koroškem kot Friesah (ad Friesah), danes so v knjižni nemščini Friesach.
Zemljepisni vzorec
Vsekakor se kaže nekakšen zemljepisni vzorec oziroma zemljepisna razmejitev. Slovanski kraji južneje od Podonavja in zahodno od Panonske nižine so praviloma prevzeti v bavarščino pozneje kot (nekdanji in zdajšnji) slovanski kraji, ki ležijo v Podonavju oziroma v njegovi bližini ter Panonski nižini.
V dolini reke Palten (to je ime slovanskega izvora in pomeni Blato, tj. Blatna reka, Blatnica) je tudi sloviti samostan Admont. Prvič je kraj Admont omenjen leta 859 kot Ademundi vallis, kar je najverjetneje zapis slovanskega imena wadamontu oziroma wadamǫtu. Po eni od razlag je to vodni vrtinec ali del reke, ki je zelo globoka.
Dolina reke Palten (ta reka se izliva v reko Anižo) je torej prišla prej pod bavarski vpliv kot območje okoli reke Mure. Morda to nakazuje, da območje alpske doline Palten ni bilo del Karantanije, območje alpske doline reke Mure tja do Gradca pa.
Širjenje bavarske nemščine vzdolž Donave
Prej so bavarsko govoreči ljudje prišli tudi na območje ob reki Donave, zlasti v ozek pas vzdolž reke. So pa tudi v Podonavju, npr. v porečju reke Erlaf (tudi Erlauf), slovanska krajevna imena, v katerih je bil glas b, bavarsko govoreči ljudje prevzemali tudi z glasom v/f (npr. Trefflingbach), torej v poznejšem obdobju. Erlaf oziroma Erlauf je desni pritok Donave, v antiki pa je bil znan kot Arelapa.
Zanimivo je, da imamo v porečju Erlafa primer, ko je bilo slovansko rečno ime prevzeto v bavarsko nemščino šele po letu 1100. Gre za rečno ime Wiztrahe (omenjeno v letih 1120 in 1170). Po letu 1100 slovanski glas b ni bil več prevzet z glasom v (f), ampak z glasom w (nastal iz bavarskega glasu u̯; pri čemer je treba vedeti, da sta tako u̯ kot poznejši w zapisana s črko w). Tako je slovansko rečno ime Bistra (tj. Bistrica) postalo Wiztrahe, zdaj je to Weistrachbach, pritok reke Sauche oziroma Suhe po slovansko. V podobnem časovnem obdobju je bilo v bavarščino prevzeto slovensko ime Bohinj: Wochein po nemško. Pri Bohinju je treba omeniti, da je ta kraj v listinah omenjen že v 11. stoletju, in sicer kot Bochingin in Bochingun. Leta 1120 pa je v nekem viru Bohinj zapisan kot Vochina.
Dvojnice v vzhodnih Alpah in zahodni Panoniji
Prav tako imamo nenavaden dvojničen primer pri Kremsu na Donavu, kjer kraj Palt (iz praslovanskega imena Bālta) leži ob reki Fladnitz (slovansko Blatnica). Prišlo je torej do dvakratnega prevzema iz slovanščine v bavarščino. Najprej je kraj Bālta (verjetno je bilo to takrat tudi ime za reko Fladnitz) postala po bavarsko ali zahodnogermansko Balta oziroma pozneje Palta, nato pa je bilo pozneje (zagotovo po letu 800) ime reke znova prevzeto v bavarščino – tokrat v obliki Blatnica.
Leoben je drugo največje mesto na avstrijskem Štajerskem in leži ob reki Muri. Prvič je v listinah izpričano v obliki Liupina, kar bi v sodobni slovenščini verjetno dobilo obliko Ljubno. Čeprav je bilo v bavarščino prevzeto z glasom p (b) in ne z glasom v (f), je bilo v bavarščino verjetno prevzeto šele po letu 800. Istopomenskost bavarske besede liob- (liop- med letoma 750/800 in 1050) in slovanske besede ljub- je morda preprečila, da bi bilo ime prevzeto z glasom v in bi v nemščini zdaj imelo obliko Leofen ali Leoven. Zanimivo je, da sta Ljubno ob Savinji in Ljubno na Gorenjskem prevzeti imeni z glasom f in sta imeli nemško ime Laufen. Morda zato, ker sta bili v bavarščino prevzeti v poznejšem obdobju.
To je zelo zanimiv primer dvojnic (b ali p proti v oziroma f), ki ležita tik ob drugi. Ponavadi so takšne dvojnice – tj. bavarski prevzemi istopomenskih slovanskih imen v različnih časovnih obdobjih – zemljepisno bolj oddaljene: Palten in Paldau ter Flattnitz (sta pa blizu Paldau in Fladnitz na Rabi, ki sta oddaljena le nekaj kilometrov), Trieben (v dolini reke Palten) in Treffen (med drugim na Koroškem in nemško ime za Trebnje v Sloveniji), Pielach (pritok Donave) ter Vellah (Bela) na avstrijskem Koroškem in Fella (Bela) v Kanalski dolini, Perschling (ob Donavi) in Freßnitz na avstrijskem Koroškem in avstrijskem Štajerskem, Sabinicha (zdaj Sarmbach) ter Saifnitz (Žabnice) in Safnitz (Žabnica), Rubinicha (zdaj Rambach) ter Reifnitz (Ribnica – tista na Dolenjskem in na Koroškem ob Vrbskem jezeru) in Reifnig (Bistrica na Pohorju).
Leoben in Treffning: Ljubno in Trebnje
Na prvi pogled je malo presenetljivo, da imamo na avstrijskem Štajerskem ob Muri mesto Leoben (drugo največje mesto na avstrijskem Štajerskem), blizu pa sta kraja Treffning in Trofaiach. Pričakovali bi, da bi bil tudi Leoben Leofen. Razlog je v tem, da so tudi bavarsko govoreči ljudje med prevzemanjem imena tega kraja vedeli, da je ime kraja povezano z besedo ljub in kaj ta beseda pomeni, in sicer zato, ker je bila skoraj enaka istopomenski bavarski besedi: liob (ljub) in lioba (ljubezen).
Zato je bila tudi slovanska Ljubina prevzeta z glasom b oziroma p. Leta 904 je tako kraj omenjen kot Liupina. Leta 1173 je bil kraj zapisan kot Forum Liuben, ker je -p- sredi besede v bavarski nemščini po letu 1050 spet postal glas b. Leobnu bi lahko v sodobni slovenščini rekli Ljubno, Treffningu pa Trebnje.
Ljubljana in Ljubelj
Podobno ima besedo ljub v imenu tudi slovensko glavno mesto Ljubljana, katerega nemško ime je Laibach. To ime je prvič izpričano leta 1144, nekaj desetletij prej pa je bil ljubljanski grad omenjen kot castrum Leibach. Kdaj je bilo ime prvič prevzeto v bavarsko nemščino, ni znano, če je bilo pred letom 1050, je bil v imenu najprej še p (Leipach/Laipach), ki je potem ponovno postal glas b.
Ljubljana je prav tako kot Leoben prevzeta z bavarskim glasom b oziroma p za slovanski b: Laibach. Tako kot pri Brežah (Friesach) je bilo v bavarščino ime verjetno prevzeto v sklonu (v Ljubjah), pri čemer je bil slovenski lj- zapisan z bavarskim lai-, ki se je verjetno razvil iz prvotnega bavarskega liu- (Liubiach > Laibach). Slovensko ime Ljubljana je verjetno izpeljano iz staroslovenskega imena prebivalcev kraja Ljubje > Ljubljani. Pozneje se je to ime preneslo tudi na reko – Ljubljanica. Osnova za ime je seveda slovansko osebno ime Ljubo.
Podobno verjetno velja tudi za Ljubelj, nemško Leuben oziroma Loibl (Loiblpass). Podobno ime – Loiben – ima tudi kraj v bližini Kremsa severno od Donave v Spodnji Avstriji. Je pa treba tukaj omeniti, da je Leuben oziroma bavarsko Loibl tudi okrajšava za ime Leupold (Leopold).
Slovanski premet med letoma 800 in 850
Različnih časovnih obdobij prevzema slovanskih imen v bavarsko nemščino ne ugotavljamo samo v primerih, ko so Bavarci slovanski b prevzeli z glasom b (p) ali v (f), ampak tudi, ali prevzeto slovansko ime v bavarščino že izkazuje premet sklopa -āl- in -ār- v -lā- in -rā-.
Približno med letoma 800 in 850 je v slovanskem jeziku prišlo do premeta v praslovanskih besedah, kot so bila med drugim gardu (ki je v alpski slovanščini postal gradŭ, zdaj grad v slovenščini), bālta (ki je v alpski slovanščini postala blato), berzā in bergu (ki sta v alpski slovanščini postala breza in bregŭ, zdaj breg v slovenščini).
Palten in Flattnitz
Tako vemo, da sta bili imeni Palten in Paldau prevzeti pred začetkom delovanja omenjenega premeta (torej verjetno pred letom 800, zagotovo pa pred letom 850), kraji in reke, kot so Fladnitz, Fladnitzbach, Flattnitz, pa po letu 800 oziroma 850. Enako velja za Perschling ter Friesenegg in Friesach. Prvi je bil prevzet pred premetom, druga dva po njem. Podobno vemo, da je bilo krajevno ime Bled (praslovansko Beldu) v bavarsko nemščino prevzeto pred letom 850 ali že pred letom 800 (nem. Veldes/Feldes). Vidimo tudi, da so bile besede, ki so jih Bavarci prevzeli z glasom b, prevzete pred premetom, tiste z glasom v (f) pa po premetu.
Gars am Kamp oziroma Gars ob reki Kamp (na fotografiji) je kraj severno od Donave ob reki Kamp (morda so tamkajšnji Slovani reki rekli Kamba, kar je morda izpeljano iz predslovanskega keltskega imena za reko z veliko zavoji). Tako kot Gradec (nem. Graz) je Gars imel v praslovanščini obliko Gārdiku. Razlika v imenih, prevzetih v nemščino (Gars proti Graz), je nastala, ker je bil Gārdiku/Gārdicu onkraj Donave prevzet pred obdobjem 800–850, Gardiku/Gradicu ob Muri pa po tem obdobju.
Dvojnici sta tudi krajevni imeni Graz (Gradec) na avstrijskem Štajerskem in Gars oziroma Gars am Kamp (Gars ob reki Kamp) v Spodnji Avstriji severno od Donave. Oba kraja sta se v praslovanščini imenovala Gārdiku.
Gradec ob Muri in Gradec ob Kempu
Naslednja stopnja glasovnega preoblikovanja besede je bila Gārdicu. Še pred premetom je bil Gārdicu ob reki Kamp prevzet v bavarsko nemščino in je zdaj Gars, Gārdicu ob Muri pa je bil po premetu najprej Gradĭcŭ, nato Gradec. V zadnji ali predzadnji stopnji je bilo ime kraja (po letu 800 ali celo 850) prevzeto v bavarsko nemščino in je zdaj po nemško Graz.
Podobno lahko ugotovimo različni čas prevzema, če ima iz slovanščine prevzeta bavarska beseda za praslovanski glas ē oziroma splošnoslovanski glas ě zdaj dvoglasnik ie ali glas e (ki se v južnobavarskem narečju izgovarja kot dvoglasnik ea).
Praslovanski dvoglasnik aj
Praslovanščina je imela dvoglasnik aj (ai/ai̯) in ta je pozneje sovpadel z dolgim ē. V splošni slovanščini je ta ē postal glas, ki ga v latinici zdaj označujemo s črko ě. Alpski Slovani so glas ě (imenovan tudi jat) morda sprva izgovarjali kot ‘ä (‘æ), kar bi razložilo slovenski priimek Podreka. Ta priimek je nastal z alpskoslovanskim prevzemom furlanske besede padriarko, tj. patriarcha – gre seveda za patriarha v Ogleju: padriarko > slovansko padriakā > slovensko podreka.
Slovanska imena, ki so vsebovala glas b, v številnih bavarskih listinah v obdobju med letoma 800 in 1050 niso zapisana s črko u (za bavarski glas v), ampak s črko b, torej prilagojeno slovanski/slovenski izgovarjavi. V bavarski živi govorici pa so bili ti kraji seveda prevzeti z glasom v (po letu 1050 je v znova postal f). Ribnica ob Vrbskem jezeru (na fotografiji) je tako leta 977 v listini zapisana kot Ribniza, zdaj pa je v nemščini Reifnitz, kar pomeni, da so ji Bavarci v času zapisa listine rekli Rivnica. Podobno velja za potok Žabnico na Gorenjskem, ki je v listini leta 973 zapisana kot Sabniza, Bavarci pa so ji rekli Savnica, ki je pozneje dobila obliko Safnitz.
Plemensko ime Dudleipa v 9. stoletju po drugi strani verjetno nakazuje, da so Slovani na jugovzhodu današnje Avstrije ě izgovarjali kot ej (ei/ei̯). Morda velja podobno tudi za reko Pinko (Peinihhaa), če je izpeljana iz slovanske besede Peinikā, tj. Penica.
Pielach in Vellach
Vsekakor pa veliko bolj vemo, kako so slovanski glas ě prevzemali bavarsko govoreči ljudje pred letom 830 in kako po tem letu. Približno do leta 830 so slovanski ě prevzemali z bavarskim dolgim in ozkim ẹ̄ ali morda že z dvoglasnikom ia. To po letu 830 ni bilo več mogoče, ker je ẹ̄ oziroma ia v bavarščini postal dvoglasnik ie. Bavarci so zato ě prevzemali z dolgim ē. Ta glas je v južni bavarščini, ki se govori tudi na avstrijskem Koroškem, po letu 1200 postal dvoglasnik ea.
Tako vemo, da so bila imena Breže (nem. Friesach), Pielach ter Trieben in Liezen v dolini reke Palten prevzeta pred letom 830. Torej so bila morda najprej prevzeta kot Frẹ̄sach, Bẹ̄laha, Trẹ̄ben, Lẹ̄zen, po letu 830 pa so dobila današnjo obliko: Friesach, Pielach, Trieben, Liezen. Pri čemer je teba omeniti, da je reka Pielach zapisana z dvoglasnikom ie (Bielaha) že leta 811, torej še pred letom 830. Glede na to, da naj bi bila v 8. stoletju vmesna stopnja med ẹ̄ in dvoglasnikom ie dvoglasnik ia (torej je sprememba časovno potekala takole: ẹ̄ > ia > ie), je mogoče, da so bili omenjeni kraji prevzeti v bavarščino najprej kot Friasach, Bialaha, Triaben, Liazen.
Kraji kot Treben (Treffen) ali reka Bela (Vellach) na avstrijskem Koroškem pa so bili prevzeti v bavarščino po letu 830 z dolgim ē. V koroški nemščini, kjer ie izgovarjajo kot iə, e pa kot ea, je Friesach v narečni govorici zdaj Friəzah (v knjižni nemščini se dvoglasnik ie zdaj izgovarja kot dolgi i), Vellach Fealəh, Treffen pa Treafn. Prevzemanje z dolgim ē po letu 830 verjetno tudi nakazuje, da se je v vzhodnih Alpah ě tedaj iz glasu 'ae oziroma 'ä že preoblikoval v glas ẹ (torej v ozki glas e).
Dudleipa in Dulieb
Zanimiva je tudi dvojnica krajevnih imen Dudleipa in Dulieb, ki sta povezani s plemenskim imenom Dudlebi. Prvi kraj je omenjen v 9. stoletju na območju današnje jugovzhodne Štajerske, drugi pa na zahodu današnje avstrijske Koroške med letoma 1060 in 1070. Praslovanski ē je enkrat ej (ei), drugič pa ie. Pri zadnjem pa ni nujno, da gre za podoben proces kot pri Brežah (Friesach), torej bavarski ẹ̄ > ie, ampak gre pri dvoglasniku ie morda že za odraz praslovanskega ē (ě), ki je značilen za slovenska severozahodna narečja, torej tudi za koroška narečja.
Pred letom 1000 je Pliberk (nem. Bleiburg) na avstrijskem Koroškem izpričan kot Liupicdorf (verjetno se je v slovenščini imenoval kraj Ljubova vas/ves). Leta 1228 je prvič omenjen kot castrum et forum Pliburch (grad in trg Pliburch). Ime gradu Pliberk so tamkajšnji Slovenci v slovenščino prevzeli približno med letoma 1050 in 1100, kar verjetno pomeni, da je bil grad zgrajen oziroma je dobil nemško ime Pliburk v tem obdobju. Šele po letu 1050 je namreč v bavarščini medglasni -p- ponovno postal b (sicer bi bil Pliberk zdaj v slovenščini Pliperk, če bi bilo ime prevzeto pred letom 1050), po letu 1000 pa je bavarski glas dolgi ī že postal dvoglasnik ei, kar se odraža v nemškem knjižnem imenu za Pliberk: Bleiburg. Po letu 1100 pa je bilo v slovenščino prevzeto ime Bleiberg – Slovenji Plajberk (zdaj v nemščini Windisch Bleiberg). Prvič je kraj omenjen leta 1330 kot Pleyberch. Na fotografiji: Pliberk.
Ta prehod ě oziroma ẹ v dvoglasnik ie se je v severozahodni slovenščini verjetno zgodil šele po letu 1000, ker ni videti, da bi obstajal v času zapisa Brižinskih spomenikov (zapisani so bili med letoma 976 in 1039, verjetno pa že pred letom 1000). Tam je ě zapisan s črko e. Kako točno so Slovani v vzhodnih Alpah izgovarjali ě v času Brižinskih spomenikov, lahko le ugibamo: morda podobno bavarskemu glasu ẹ̄ (torej dolg in ozek glas e) ali pa bolj podobno bavarskemu dolgemu ē.
Če strnemo: če je beseda slovanskega izvora, ki je imel izvirno glas b, v bavarski nemščini izgovorjena z glasom p, pomeni, da je bila verjetno prevzeta v bavarsko nemščino že pred letom 800. Če ima za slovanski b namesto glasu p glas f, pa je bila prevzeta v bavarsko nemščino približno med letoma 800 in 1050. Če pa ima namesto slovanskega b glas w (Weistrabach, Wochein), je bila prevzeta po letu 1100. Če ima prevzeta beseda dvoglasnik ie, je bila v bavarsko nemščino verjetno sprejeta pred letom 830, in če ima izveden premet -ar-/-al-/-el- > -rā-/-lā-/-le-, je bila verjetno prevzeta v bavarsko nemščino vsaj po letu 800, morda pa celo po letu 850.
Prevzem slovanskih oziroma staroslovanskih imen v bavarščino tudi v grobem nakazuje, kateri deli vzhodnoalpskega in podonavskega prostora so bili najprej ponemčeni v času srednjeveške nemške kolonizacije.
V listini cesarja Otona I. je bila leta 970 omenjena Lipnizza. Gre za Lipnico na avstrijskem Štajerskem (na fotografiji), ki je zdaj v nemščini Leibnitz. Po letu 1050, ko je v bavarščini medglasni -p- spet postal -b-, je ta sprememba zajela tudi ime Lipniza, čeprav p v imenu ni nastal iz glasu b. Po letu 1100, ko je v bavarščini ī postal ei, pa smo dobili zdajšnje nemško obliko imena kraja: Leibnitz.
Glavni viri za članek:
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Prva knjiga (l. 501–800), 1902.
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Druga knjiga (l. 801–1000), 1906.
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Tretja knjiga (l. 1001-1100.), 1911.
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Četrta knjiga (1101-1200.), 1915.
Angela Bergermayer, Slavisches in den namen von untertanen des Bistums Freising im mittelalter (sl. Slovanski elementi v imenih podložnikov freisinške škofije v srednjem veku), 2007.
- Povzeti so podatki, da je Leubel oziroma Loibl okrajševa za ime Leupold (Leopold).
Angela Bergermayer, Glossar der Etyma der eingedeutschten Namen slavischer Herkunft (sl. Etimološki slovar ponemčenih imen slovanskega izvora), 2005.
- Omenja, da imajo pred letom 830 prevzeta slovanska imena za slovanski ě bavarski oziroma nemški ie (to je povzeto po Georgu Holzerju). Omenja tudi, da je bila pripona -it'a vmesna stopnja med -ika in -ica. Na primer: Žābinīkā > Žābinīt'ā > Žābinīcā.
Matej Šekli, Relativna in absolutna kronologija (bavarsko)staro- in srednjevisokonemških izposojenk v slovenščini, 2020.
- Povzeti so med drugim podatki, da je prišlo do spremembe b > p in d > t (okoli leta 770 oziroma najpozneje do leta 800) ter do spremembe f > v leta okoli leta 750. Povzet je tudi podatek, da je medglasni -p- znova postal -b- v bavarščini okoli leta 1050. Povzet je podatek, do kdaj je bil v slovenščino prevzet vrithof > slovensko britof. Povzet je podatek, da je v bavarščini glas v znova postal f leta 1200. Povzet je podatek, da je do slovanskega premega -p- v medglasju prišlo med letoma 800 in 850 ter da sta v istem obdobju kratki u in i postala polglasnika ŭ in ĭ. V istem obdobju je tudi praslovanski kratki a postal o.
Matej Šekli, Jezikovne lastnosti zgodnje slovenščine 11. in 12. stoletja, 2022.
- Omenja razlago imen Taliup, Sparuna in Physso, ki jo je zagovarjal avstrijski jezikoslovec Otto Kronsteiner.
Emanuel Klotz, Gomig, Landschütz, Perlog: weitere slawische Namen aus Osttirol (Slavia Tirolensis VI) (sl. Gomig, Landschütz, Perlog: še več slovanskih imen iz Vzhodne Tirolske), 2024.
- Povzet je podatek, s katerim glasom so Bavarci prevzemali slovanski glas ě v času pred letom 800. Med letoma 770 in 1050 je bil slovanski b prevzet z glasom f. Trdi, da so Bavarci na območju današnje Vzhodne Tirolske najprej prevzemali slovanski glas ě z glasom ä, ki je pozneje postal glas a. To prevzemanje se je končalo, ko je slovanski ě postal ẹ (ozki e). Navaja podatek, da je med letoma 750 in 800 bavarski ẹ̄ postal ie in da je v južni bavarščini do spremembe ē > ea prišlo okoli leta 1200. Do spremembe -p- > -b- je prišlo okoli leta 1050, med letoma 1200 in 1225 pa je prišlo do spremembe ä > a.
Georg Holzer, Proto-Slavic: historical setting and linguistic reconstruction (sl. Praslovanščina: zgodovinsko okolje in jezikoslovna rekonstrukcija), 2004.
- Piše, da se je na območju Spodnje Avstrije govorilo predbavarsko germansko narečje, ki je izvedlo nekatere glasovne inovacije skupaj s staro visoko nemščino (del stare visoke nemščine je bilo tudi bavarsko narečje) ter prevzelo praslovanski rečni imeni Bālta in Berzinīkā že pred letom 770.
Georg Holzer, Mittelalterliche slavisch-deutsche Zweisprachigkeit in Österreich im lichte onomastischer mischbildungen (sl. Srednjeveška slovansko-nemška dvojezičnost v Avstriji v zvezi z onomastičnimi mešanimi skovankami), 2015.
- Povzeti so podatki o predbavarski germanščini v povezavi s prevzemom imena Bielaha (Pielach).
Georg Holzer, Laut- und Akzentgeschichtliches zu einigen aus Substraten und Nachbarsprachen ins Slavische entlehnten Namen (sl. Glasovna in naglasna zgodovina nekaterih imen, izposojenih v slovanski jezik iz substratov in sosednjih jezikov), 2015.
- Povzet je podatek o imenu za Lavant v nemškem koroškem narečju.
Georg Holzer, Urslawisch (sl. Praslovanščina), 2002.
Carl Plank in Walter Steinhäuser, Colomezza, Eine vordeutsche Grenze zwischen Melk und Erlaf (sl. Prednemška meja med Melkom in Erlafo), 1971–1973.
- Omenjata, da so bila slovanska imena z glasom b z bavarskim v prevzeta po letu 800. Rūbinīkā in Berzinīkā naj bila prevzeti pred letom 770. Melk naj bi bil najzahodnejši desni pritok Donave, ki ima slovansko ime Medjilica, kar pomeni mejna reka. Zapis Melka s črko g bi lahko predstavljal glas j, torej slovenski odraz praslovanskega sklopa dj. Zahodneje od Melka imajo južneje od Donave slovanska imena le pritoki rek, ki se pozneje iztekajo v Donavo. Po njunem so med izlivom Travne in Erlafa v Donavo t. i. Prabavarci (nem. Urbaiern) prebivali že pred prihodom Slovanov. Pišeta, pri čemer se sklicujeta na avstrijskega narečjeslovca Eberharda Kranzmayerja, da po letu 1100 slovanski b ni več prevzet s f (v), ampak s srednjevisokonemškim glasom w, ki je nastal iz starovisokonemškega glasu u̯.
Manfred Lehner, Binnennoricum – Karantanien zwischen römerzeit und hochmittelalter (sl. Notranji Norik – Karantanija med rimskim obdobjem in visokim srednjem veku), 2009.
- Povzet je podatek o tem, da štirje rimski municipiji v alpskem delu Notranjega Norika (Teurnia, Virunum, Aguntum in Solva) nikoli niso postali srednjeveška mesta.
Ke Vang, Walter Pohl, Johannes Krause, Zuzana Hofmanova in drugi, Ancient DNA reveals reproductive barrier despite shared Avar-period culture (sl. Starodavni DNK razkriva reproduktivne ovire kljub skupni kulturi avarskega obdobja), januar 2025.
Avstrijska akademija znanosti (ÖAW), Ancient DNA from the Avar period tells of successful cultural integration despite genetic differences (sl. Starodavni DNK iz avarskega obdobja pripoveduje o uspešni kulturni integraciji kljub genetskim razlikam), januar 2025.
- Povzeti so podatki o Mödlingu in Leobersdorfu.
Luka Repanšek, Keltska dediščina v toponimiji jugovzhodnega alpskega prostora, 2016.
- Povzet je podatek o Rabi. Raba je prevzeta pred letom 750. Ime je bilo v bavarsko staro visoko nemščino prevzeto še pred zaključkom druge etape starovisokonemškega premika soglasnikov (okoli leta 750), pri čemer je spodnja časovna meja prevzema seveda zgodovinska prisotnost (zahodne) germanščine v severozahodni Panoniji. Povzet je podatek o starovisokonemških besedah liob (ljub) in lioba (ljubezen).
Fran Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika, 1936.
- Povzeti so podatki o narečni izgovarjavi krajev Treffen in Friesach. Povzeti so podatki o krajevnem imenu Dulieb pri Špitalu ob Dravi na avstrijskem Koroškem. Povzeti so podatki za Admont in o odrazih slovanskega glasu ě.
Mate Kapović, On the reconstruction of the common slavic prosodic system (sl. O rekonstrukciji splošnoslovanskega prozodičnega sistema), 2026.
- Trdi, da je treba pri glasu ě zaradi poznejših odrazov v sodobnih slovanskih jezikih pri zahodnojužnoslovanskih jezikih (torej tudi pri slovenščini), češčini in ukrajinščini sklepati, da je bil to zaprti eː, za poljščino in bolgarščino pa, da je bil to odprti æː.
Tijmen Pronk, Etymology of Ljubljana – Laibach (sl. Etimologija Ljubljane – Laibacha), 2007.
- Povzeti so podatki o etimološkem izvoru imen Laibach in Ljubljana.
Silvo Torkar, Slovenska vodna imena, tvorjena iz slovanskih antroponimov, 2018.
- Piše, da je bilo prvotno ime Ljubljanice Ljubija, kot se še danes imenuje eden od treh njenih izvirov. Pripona -ica pomeni, da gre za reko, ki pripada Ljubljani. Ime Ljubija izpeljuje iz osebnega imena Ljubovid.
Silvo Torkar, Slovenska zemljepisna imena, nastala iz slovanskih antroponimov, 2008.
- Piše, da je ime Ljubljana verjetno nastala iz vodnega imena Ljubija z zgodnjim prehodom pripone -jane v -jana.
Peter Štih, Castrum Leibach. Najstarejša omemba Ljubljane in njeni začetki, Ljubljana, 2010.
