Nedelja, 13. 9. 2026, 18.05
4 weeks, 1 day
Izginili so. Zdaj se je izvedelo, kaj se je zgodilo z njimi.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,24
V Slovenij so redka krajevna imena, ki imajo predslovanski izvor. Največ jih najdemo na zahodu Slovenije. Med njimi je tudi Piran, ki je imel do druge svetovne vojne romansko večino. Na fotografiji: obala pri Piranu.
Med letoma 500 in 800 se je na območju današnje Slovenije zgodila velika zamenjava prebivalstva – po arheogenetskih raziskavah več kot 80-odstotna. Tako obsežna zamenjava prebivalstva na tem območju se je v zgodnjem srednjem veku lahko zgodila tudi zato, ker je pred tem zelo upadlo število predslovanskega, tj. romaniziranega prebivalstva. So pa v slovenski zgodovini pustili dediščino v obliki rečnih in krajevnih imen.
Slovani so romansko govorečemu prebivalstvu v praslovanščini najprej rekli Valhej (Wālhej > Wālhī, ednina Walhu). Ime so si izposodili od Germanov, ki so Romanom, pa tudi neromansko govorečemu staroselskemu prebivalstvu propadlega Rimskega cesarstva, rekli Walhoz (ednina Walhaz) – od tod tudi v nemščini pogovorna oznaka Welsch za francosko govoreče Švicarje in v angleščini beseda Welsh za keltsko govoreče Valižane.
Lahi in Vlahi
Praslovanščina je pozneje, verjetno približno med letoma 800 in 850, besedo Valhi preoblikovala v Vlahi, slovenščina, ki je v svojem glasovnem razvoju opuščala sklop vl-, pa še naprej v Lahi (od tod starinsko ime Lahi za Italijane).
Podatki nakazujejo, da na območju Slovenije ob prihodu Slovanov ni bilo tako veliko romansko govorečih staroselcev kot južneje od nas. Tako je na Balkanu verjetno po letu 600 med srbsko reko Moravo in bolgarsko reko Isker prišlo do etnogeneze in lingvogeneze Romunov (Vlahov), ki so se pozneje kot pastirski nomadi selili onkraj Donave na območje današnje Romunije, pa tudi proti jugu (do gorovja Pindos v Grčiji) in zahodu (v 15. stoletju so prišli vse do Istre).
Na Balkanu je bilo veliko romansko govorečih staroselcev
Vlahi so na Balkanu predstavljali kar velik del populacije (deloma so se pozneje tudi poslovanili), ne pa tudi na območju današnje Slovenije. Obstaja le nekaj krajevnih imen, ki spominjajo nanje, kot sta Laško in Lahovče. Po nekaterih podatkih je le pet odstotkov krajevnih imen v Sloveniji romanskega oziroma predslovanskega izvora, pri čemer so pogostejša, čim bolj proti zahodu oziroma Italiji gremo.
Na območju Slovenije je ostalo malo romanskih oziroma romaniziranih prebivalcev nekdanjega rimskega cesarstva. Drugače je južno od nas, na Balkanu. Na fotografiji: ljudje v romunskem glavnem mestu Bukarešta.
Razlog za upad romanskega oziroma romaniziranega prebivalstva na območju Slovenije oziroma v vzhodnoalpskem prostoru je treba iskati v posledicah t. i. selitve ljudstev od 4. stoletja naprej.
Selitve romaniziranega prebivalstva iz vzhodnih Alp in Panonije v Italijo
Kot pričajo podatki iz pisnih virov, je v 5. stoletju prišlo do selitve romanskega prebivalstva z območja Obrežnega Norika (današnja severna Avstrija južno od Donave) v Italijo, v 6. stoletju pa do selitve romaniziranega prebivalstva Notranjega Norika (ta je obsegal tudi Koroško in današnjo slovensko Štajersko) in Panonije skupaj z Langobardi v Italijo.
Vsi seveda niso odšli, saj so naši slovanski predniki od njih povzeli imena skoraj vseh daljših rek. Predslovanskega izvora so med drugim imena naslednjih rek: Sava, Drava, Kokra, Sotla, Soča, Kolpa, Krka (tako tista na Dolenjskem, kot tudi na Koroškem in v Prekmurju), Raba, Dragonja, Timava, Vipava, Glina (njeno ime je v resnici Glana, narečno Gvana, a je bila v slovenski knjižni jezik napačno poknjižena kot Glina), Zilja, Labot (Labotnica), Mela, Nadiža in Ter, verjetno tudi Voglajna.
Večji romanski odtis na Koroškem kot na avstrijskem Štajerskem
Edina daljša reka, ki ima verjetno slovansko ime, je Mura (praslovansko Maurā, kar pomeni temna reka). Verjetno je bilo območje v porečju Mure (če odštejemo reko Solbo, praslovansko Sulbā, zdaj nemško Sulm) manj romanskega prebivalstva kot bolj proti zahodu. Tudi ne preseneča, da imata dve največji mesti na avstrijskem Štajerskem, ki tudi ležita ob Muri, imeni slovenskega izvora: Leoben (Ljubno) in Gradec (nemško Graz).
Krajevno ime Celovec je verjetno izpeljano iz romanskega imena Aquilaua oziroma Kuilaua, kar je verjetno pomenilo mesto ob vodi: mišljeno je seveda Vrbsko jezero.
Drugače je na Koroškem, kjer imata dve največji mesti – Celovec in Beljak – imeni predslovanskega izvora. Celovec (nem. Klagenfurt) je verjetno nastal iz romanskega imena Aquilava oziroma Kvilava. Tako kot pri praslovanski besedi kvēt, ki je postala v večini slovanskega prostora cvēt, se je sklop kvi- na začetku imena Kvilava v 6./7. stoletju preoblikoval v cv-, kar je odprlo pot do preoblikovanje besede v Cvilovec > Celovec.
Ime Beljak (nem. Villach) pa je nastalo na podlagi predslovanskega krajevnega imena Biliacum/Bilacum, ki je v pozni antiki postal romansko Bel'aku. Slovani so to ime prevzeli kot Biljaku. Pozneje je nastala oblika Beljak.
Slovenska krajevna imena predslovanskega izvora
Predslovanskega izvora so tudi krajevna imena Ptuj (lat. Petovio, poznoromansko Petauio/Pitauio), Celje (Celea, izg. Keleja), Trojane (Atrans, v sklonu Atrantem, ki je bil osnova za slovansko ime, ki je šlo približno po naslednjih stopnjah Trandjane > Trǫdjane > Trojane), Logatec (Longatico/Lungateku). Hrušica pa je prevod romanskega imena Ad Pirum (sl. Pri hruški).
V osrednji Sloveniji je malo krajevnih imen romanskega izvora. Rimska Emona (Aemona) je propadla, še preden so prišli Slovani. Če ne bi propadla, bi bilo verjetno zdaj njeno slovensko ime Amin ali Emin. Prav tako je še pred prihodom Slovanov propadla naselbina Praetorium Latobicorum (Pretorium Latobikorum, klasična izgovorjava Prajtorium Latobikorum) na območju Trebnjega in Neviodunum na območju Posavja pri Krškem.
Od 25 naselij se ohrani samo Kranj
Na Gorenjskem sta predslovanskega izvora Kranj in Bled. Kranj iz latinsko Carnium (izgovorjava Karnium), romansko Karnu ali Karniu. S premetom je med letoma 800–850 postal Kranu > Kranj, Beldu pa Bledu > Bled. Pri omembi Kranja je treba omeniti, da je to krajevno ime omenjeno tudi v Ravenski kozmografiji, ki jo je v zgodnjem srednjem veku sestavil Anonimni geograf iz Ravene.
V zgodnjem srednjem veku neko zemljepisno delo omenja 25 romanskih naselbin v Carneoli – verjetno so bile vse na območju zgornjega Posavja. Do prihoda Slovanov se je ohranilo samo eno: Kranj oziroma Carnium po latinsko (izg. Karnium).
V omenjenem delu, ki verjetno povzema podatek izpred leta 600, je na območjuCarneole (tudi in qua Carnech patria) omenjeno 25 mest (ciuitates). Poleg Kranja (Carnium) še: Scoldium, Bipplium, Ris, Planta, Clemidium, Sedo, Seution, Patiuma, Sorbam, Eperunto, Precona, Lebra, Ambito, Barneo, Paris, Elebra, Ecuno, Selunto, Poreston, Artara, Ranio, Rinubio, Benela in Cliena.
Velik upad romanskega prebivalstva v zgornjem Posavju?
Domnevamo lahko, da so to romanski kraji, ki so bili večinoma na območju Gorenjske oziroma zgornjega Posavja. Glede na to, da se je od naštetih 25 romanskih naselij ohranilo in bilo pozneje prevzeto v slovanščino oziroma slovenščino le ime Carnium/Kranj, lahko slutimo, da kakšnega velikega upada romanskega oziroma romaniziranega prebivalstva je še pred prihodom Slovanov prišlo na območju zgornjega Posavja.
Več imen romanskega izvora je, če gremo na zahod slovenskega prostora. Predslovanskega izvora so tako krajevna imena Koper, Izola, Piran, Portorož (še do druge svetovno vojne so bila to večinsko romanska mesta), Milje, Trst, Kobarid, Tolmin, Bovec, Ročinj, Sužid in Solkan.
Iz ljudske latinščine se izoblikujeta dve romanski jezikovni enoti
Pri romanskem prebivalstvu in jeziku, ki ga je govorilo zgodnjem srednjem veku, je treba povedati, da sta na ozemlju nekdanjega Rimskega cesarstva iz pogovorne oziroma ljudske latinščine do pozne antike nastali dve veliki jezikovni enoti: severozahodna romanščina in jugovzhodna romanščina.
Meja med severozahodno in jugovzhodno romanščino, ki sta se razvili iz ljudske latinščine, je v zgodnjem srednjem veku sekala zdajšnji zahodni rob slovenskega jezikovnega prostora: to je bila črta Zilja–Beljak–Solkan–Koper. Na fotografiji je Čedad, ki leži na območju severozahodne romanščine.
Na Apeninskem polotoku je meja med tema dvema jezikovnima enotama tekla približno črti La Spezia–Rimini (toskanščina, ki je osnova italijanskega knjižnega jezika, je južno od te črte).
Meja, ki seka zahodno Slovenijo
Na alpsko-severnojadranskem prostoru pa je meja med obema romanskima jezikovnima enotama tekla približno po črti Zilja–Beljak–Solkan–Koper zahodno in južno od te črte se je govorila severozahodna romanščina, vzhodno pa jugovzhodna romanščina. Zahodno od te črte se je jugovzhodna romanščina govorila v Trstu, medtem ko je v Milju južno od Trsta in severno od Kopra že bila severozahodna romanščina.
Razlika med obema romanskima jezikovnima prostoroma je bila pri soglasnikih: severozahodna romanščina je bila bolj inovativna in je glasove p, t in k spremenila v glasove b, d in g. Poglejmo primere.
Amigo in amico, vita in vida
Romanska beseda za mesto je bila civitas, v rodilniku civitatis (izg. kivitas – kivitatis). V španščini, ki je severozahodno romanski jezik, je kivitat(is) postal ciudad – glas t je postal d, medtem ko je v knjižni italijanščini citta, t je še vedno t. Podobna je tudi razlika med španščino oziroma kastiljščino pri besedah vida : vita (življenje) in ali amigo : amico (prijatelj). Pri zadnjem primeru je latinsko k v španščini postal g, v italijanščini pa ostal k (zapiše se kot c).
Trst leži malce zahodno od črte Beljak–Solkan–Koper, a so bili njegovi prebivalci v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku del jugovzhodnoromanskega jezikovnega prostora.
To razliko med obema romanskima jezikovnima enotama lahko vidimo tudi v različnem slovanskem prevzemu romanskega krajevnega imena Kivitatis v Furlaniji in v južni Dalmaciji. V Furlaniji, ki je del severozahodne romanščine, je Kivitat postal Čiuidade (t > d), v južni Dalmaciji, kjer je predslovansko prebivalstvo govorilo jugovzhodno romanščino, pa je Kivitat ostal Kivitat.
Čedad in Cavtat
Slovani, ki so prišli do furlanskega Čividada, so tako ime mesta prevzeli kot Čiuidadu in ga na koncu glasovno preoblikovali v Čedad. Na drugi strani romanske jezikovne meje so Slovani, ki so prišli na jug Dalmacije, tamkajšnji Kivitat prevzeli kot Kivitatu in ga na koncu glasovno preoblikovali v Cavtat.
Ki- na začetku imena Kivitatu se je zaradi slovanske palatalizacije (glas k je pred e ali in postal glas c) spremenil v ci- (zaradi enakih glasovnih zakonitostih, zaradi katerih je na Koroškem Kvilava postala Cvilava), zato tudi oblika Cavtat. Tako je latinski Civitatis postal na enem koncu Čedad, na drugem Cavtat (če bi se v južni Dalmaciji govorila slovenščina, bi bil Cavtat zdaj Cevtat), torej Čedad : Cavtat.
Sužid in Solkan
Razliko med skoraj dvema enakima latinskima oziroma romanskima krajevnima imenoma lahko vidimo tudi na območju današnje Slovenije. V Posočju sta bila dva kraja z zelo podobnim imenom: eden se je v latinščini imenovala Silicetum (izg. Siliketum) in Silicanum (izg. Silikanum). Pri obeh je osnova za ime latinska beseda silix, rodilnik silicis (izg. silicis), kar pomeni trd kamen (od tod tudi izraz za polkovino silicij).
Sužid in Solkan sta dva slovenska kraja v Posočju, ki sta bila pred prihodom Slovanov na različnih straneh jezikovne meje med severozahodno in jugovzhodno romanščino.
Prvi leži zahodno od črte (Zilja)–Beljak–Solkan–Koper, zato je postal Siličedo > Silidžedo/Seledžedo. Slovani so to ime prevzeli kot Silidžidu. V slovenščini je zdaj to Sužid. Drugi leži vzhodno od omenjene črte, zato je (p)ostal Silikano. Slovani so to ime prevzeli kot Silikanu. V slovenščini je zdaj to Solkan.
Kobarid in italijanski Caporetto
Zahodnoromansko obliko ima tudi Kobarid (antično ime Capretum, izg. Kapretum) iz (severozahodno)romanskega imena Kaboredo (p > b, t > d). V knjižni italijanščini je Kobarid Caporetto, torej je poknjižen v jugovzhodnoromansko obliko. Podobna glasovna sprememba t > d je pri latinskem imenu mesta Patavium, v beneškem narečju Padoa, poknjiženo Padova, ter pri latinskem mestu Utinum, ki je zdaj v furlanščini Udin (sl. Viden, poknjiženo Videm). Če bi bil Utinum na območju jugovzhodne romanščine, bi mu Slovenci zdaj rekli Vitem/Viten.
Če je pri dvojnicah Čedad : Cavtat še mogoče nekako na prvi pogled slutiti, da sta se besedi razvili iz iste osnovne besede, je tega občutka pri dvojnicah Sužid : Solkan že precej manj. Skoraj nemogoče pa je brez znanja zgodovinskega jezikoslovja ugotoviti, da sta se slovenski besedi Oglej in Celovec razvili iz skoraj enake osnovne besede.
Oglej in Celovec
Osnova za slovensko ime Oglej je mesto, ki je bilo v latinščini zapisano Aquileia, izgovorjeno pa Akvileja, za Celovec pa verjetno že omenjeni Aquilava, izgovorjeno Akvilava, torej Akvileja : Akvilava. Ogromna razlika med Oglejem in Celovcem je nastala zaradi glasovnih sprememb obeh imen v izvirnem romanskem jeziku in v slovanskem oziroma slovenskem jeziku.
Latinska Aquileia (izgovorjeno Akvileja) je bila v stari furlanščini Agoleja. Slovani so to ime prevzeli kot Aguleju, iz katerega se je razvilo ime Oglej. To mesto je povezano z Oglejskim patriarhatom, ki je bil zelo pomemben za pokristjanjevanje Slovencev južno od Drave.
Ker je bila Akvileja na območju severozahodne romanščine, je postala Agoleja (k > g), kar so Slovani prevzeli kot Aguleju. Naslednje stopnje sprememb je bila v 9. stoletju, ko je bil Aguleju v alpski slovanščini Ogŭlejŭ (kratki a > o, kratki u > polglasnik ŭ). Ko sta v 10. stoletju onemela oba šibka polglasnika ŭ, je nastala današnja oblika Oglej. Pri Akvilavi/A Kuilaui so Slovani ime najprej izgovarjali kot Kvilavu, nato Cvilavu, Cvĭlovĭcĭ > Cəlovəc > Celovec (knjižno), narečna oblika je Clouc.
Križ in Žid
Pomenljivo je tudi, da smo Slovenci besedi križ in Žid dobili iz severozahodne romanščine (ne pa iz jugovzhodne romanščine), kar seveda kaže, da po naselitvi Slovanov ni bilo kakšno omembe vredno število romansko govorečih kristjanov na območju današnje Slovenije vzhodno od črte Beljak-Solkan-Koper. Križ je prevzet iz romanske oblike Krodž-/Krudž (latinska beseda za križ je crux, v sklonu crucis, klasična izgovarjava kruks-krukis), Žid iz (D)žod-/(D)žud-. Obe besedi sta se potem s slovenskega območja razširili po vsem slovanskem katoliškem svetu.
V veljotščini, ki je bila del dalmatskega jezika, tj. dalmatinske romanščine, ki je izumrla v 19. stoletju (natančneje: 10. junija 1898 ob 6.30 uri zjutraj, ko je na otoku Krku umrl njen zadnji govorec), je bil križ krauk, torej je ohranila izvirni latinski k.
Alpskoromanski šent?
Po eni od teorij naj bi Slovenci iz severozahodne romanščine oziroma alpske romanščine prevzeli tudi besedo šent (sl. sveti), kar najdemo pri različnih slovenskih krajevnih imenih: Šentjur, Šentjanž, Šentrupert, Šentilj, Šentjerneje. Skrajšene oblike pa so: Šmarje, Šempeter, Šmarca, Škocjan, Šmohor ...
Iz alpske romanščine, ki je bila del severozahodne romanščine, smo Slovenci prevzeli besede, kot so pogača, čebula in križ.
Iz severozahodne romanščine smo v slovenščino prevzeli besedo pogača (iz fogače, knjižno italijansko focaccia, izg. fokača). Prevzem te besede je bila pred 11. stoletje, ker predtem slovenski jezik ni poznal glasu f, zaradi česar smo tuje besede, ki se začenjajo na f, prevzeli z glasom p ali b.
Čebula in lük
Iz severovzhodne romanščine smo prevzeli tudi besedo čebula. Latinsko je čebula cēpa, pomanjševalnica je cēpula ali cēpulla. Severozahodnoromanski jeziki so seveda cēpulo preoblikovali v cēbulo (v španščini cebolla), v jugovzhodnoromanskih jezikih pa je ostal glas p: cipolla v knjižni italijanščini.
Severozahodnoromanska čebula je na večini slovenskega jezikovnega prostora izpodrinila starejšo slovensko besedo za čebulo: luk. Ohranila se je samo v vzhodnih narečjih, ki so daleč od romansko-slovenske jezikovne meje (in nekdaj cerkveno tudi niso spadale pod Oglejski patriarhiat). Beseda luk oziroma lük je nastala iz praslovanske oblike lauku (še starejša oblika je laukas). Pri tej besedi se pojavljata dve teoriji. Po prvi so Slovani besedo laukas prevzeli od Germanov, ki so poznali besedo laukaz (lauch je zdaj v nemščini por).
Po drugi pa je izvirna beseda grška δαῦκος (daukos), kar pomeni korenje. Skiti naj bi to besedo prevzeli od starih Grkov, jo preoblikovali (daukos > lauka), nato pa so jo prevzeli od Skitov Slovani v pomenu čebula (beseda luk je v starinski slovenščini lahko pomenila tudi por ali česen).
Na prelomu 6./7. stoletja, ko se je iz praslovanskega dvoglasnika že oblikova glas o, se je ta val iz obdravskega območja obrnil proti zgornji Savi. Rečno ime gorenjske reke Sora, v 10. stoletju zapisano kot Zovra ali Szovra, kaže, da zaporedje glasov -au- v romanski besedi Saur- že niso več prevzeli z dvoglasnikom au, ampak s kratkim a in glasom v (w).
Glavni viri za članek
Luka Repanšek, Keltska dediščina v toponomiji jugovzhodnega alpskega prostora, 2016.
Matej Šekli, Staroromanska zemljepisna imena v južni slovanščini in poznopraslovanske glasovne spremembe, 2015.
Matej Šekli, Slovenski jezik v kontekstu hipotetične srednjeevropske jezikovne zveze, 2025.
Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar (fran.si)
Marc L. Greenberg, Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika, 2002.
Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika, II. Konzonantizem, 1924.
Georg Holzer, Postanje hrvatskoga jezika (sl. Nastanek hrvaškega jezika), 2021.
Deven N. Vyas, Istvan Koncz, Tina Milavec, Tamara Leskovar in sodelavci (vseh avtorjev je 36), The shifting dynamics of ancestry and culture at a post-Roman crossroads (sl. Spreminjajoča se dinamika genetskega porekla in kulture na porimskem križišču), objavljeno na spletu 15. decembra 2025.
Joscha Gretzinger, Walter Pohl, Zuzana Hofmanova, Johannes Krause in drugi (vseh avtorjev je skupaj 42), Ancient DNA connects large-scale migration with the spread of Slavs (sl. Starodavni DNK povezuje množične migracije z razširitvijo Slovanov), september 2025.
