Sobota, 12. 9. 2026, 14.47
1 dan, 19 ur
Velika zamenjava prebivalstva na Slovenskem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,60
Fotografija je simbolična.
Med letoma 500 in 800 je na območju današnje Slovenije prišlo do velike zamenjave prebivalstva – po arheogenetskih raziskavah do več kot 80 odstotne. Na območje, ki je povezovalo Panonsko in Padsko nižino ter se je zaradi burnih dogodkov od 4. stoletja naprej soočalo z zmanjševanja števila romaniziranega staroselskega prebivalstva, so prišli ljudje, ki so govorili praslovanščino – jezik, iz katerega se je v poznejših stoletjih razvila tudi slovenščina. Ne samo raziskave DNK, ki zdaj potrjujejo zgodovinske pisne vire o širjenju Slovanov, potek naseljevanja Slovanov v zahodnopanonski, vzhodnoalpski in severnojadranski prostor lahko razvozlamo tudi s pomočjo zgodovinskega jezikoslovja (genetolingvistike). Poglejmo, kdaj in kako je potekal prihod naših slovanskih prednikov.
Caupō (izg. kaupo) je bila latinska beseda za trgovca. Glagol caupōnāri (kauponari), je pomenilo barantati. Besedo caupō so od Romanov prevzeli tudi stari Germani. Od tod angleška beseda cheap (poceni), nemški besedi kaufen (kupiti) in kaufmann (trgovec) ter nizozemski koopman (trgovec). V gotščini, ki si je prav tako sposodila to romansko besedo, je beseda kaupon pomenilo trgovati.
Od germanskih Gotov so besedo kaupon (v pomenu trgovati), verjetno nekje med 3. in 5. stoletjem našega štetja, prevzeli tudi Slovani: tako je nastala praslovanska beseda kaupītej (kawpītej), kar pomeni kupiti. Od Gotov so Slovani prevzeli tudi besedo kausjan in jo preoblikovali v kausjatej, kar pomeni (o)kušati. Iz nekega zahodnogermanskega jezika je bila v praslovanščino prevzeta tudi beseda raubian – zdaj ima v slovenščini obliko rubiti.
Vidimo torej neko glasovno zakonitost: dvoglasnik au (aw) v kaupītej in kausjatej je zdaj v sodobnih slovanskih jezikih postal u: v sl. na primer kupiti in okušati. Na podlagi te glasovne zakonitosti vemo, da se je praslovanski dvoglasnik au pozneje preoblikoval v u. Vmesna stopnja je bil glas o, torej je šlo za takšno zaporedje glasovnih sprememb: au > o > u.
Vemo tudi približno, kdaj je au postal o (verjetno v drugi polovici 6. stoletja) in tudi vemo približno, kdaj je ta glas o postal glas u, in sicer zaradi nekega dokumenta iz leta 777, kjer je omenjeno slovansko ime Taliup (to je verjetno zapis imena Daljub, ki je imel praslovansko obliko Daljaubu in še prej Daljaubas). Glas o je torej v vzhodnoalpskem prostoru postal u pred obdobjem, ko je bila napisana omenjena listina (morda že pred letom 700). V 9. stoletju (približno med letoma 800 in 850) je tedanji slovanski jezik dobila nov glas o, ki pa je nastal iz praslovanskega kratkega a.
Da je imela praslovanščina (govorila se je do okoli leta 600 našega štetja, pozneje se je iz nje postopoma izoblikovala že narečno razcepljena splošna slovanščina) dvoglasnik au, ki je pozneje postal u, vemo tudi na podlagi primerjav med litovskimi in slovanskimi besedami. Litovščina je namreč besedijsko arhaičen baltski jezik, ki se je prek vmesne prabaltske stopnje razvil iz prabaltoslovanskega jezika - tako kot slovanski jeziki.
Litovci imajo tako besedo taurus, kar pomeni bik. Podobno besedo – tauras – je imela praslovanščina, in sicer za tura, tj. divje govedo. Draugas je v litovščini prijatelj, podobno je imela praslovanščina besedo draugas, ki je zdaj v nekaterih slovanskih jezikih beseda drug, tj. tovariš. Iz besede drug (praslovansko draugas) so izpeljani pojmi, kot so družba, družabnost, združenje ...
Jaunas v litovščini pomeni mlad. Tudi praslovanščina je imela besedo jaunas, kar je pomenilo mladenič. Okoli leta 600 je imela ta beseda že obliko junu. Še vsaj v 10. stoletju se je po slovansko mladosti reklo junost (nekateri slovanski jeziki so to obdržali, narečno oziroma starinsko je tudi slovenščina poznala besedo jun). Iz besede jun sta izpeljani besedi junec in junak.
Prvi val naših slovanskih prednikov, ki je prišel na območje današnje Slovenije in tudi na območje nekdanjega slovenskega jezikovnega območja, je še poznal dvoglasnik au. Po drugi strani pa so Slovani, ki so poselili območje Balkana (egejska Makedonija, Črna gora, jadranska obala na današnjem Hrvaškem) dvoglasnik au že preoblikovali v dvoglasnik o.
Obdravski naselitveni val: Ptuj
Poglejmo oba primera. Slovani, ki so prvi prišli na območje današnjega slovenskega Podravja so poznoantično romansko obliko imena Ptuj, ki je bila verjetno Petauia ali Pitauia, najprej izgovarjali kot Pitau. Ko je dvoglasnik au na koncu postal u (pozneje ü v slovenskih panonskih narečjih), pa je Pitau postal Pitu. Naslednja stopnja je bila oblika Pĭtu (ĭ ali ь sta oznaki za splošnoslovanski zelo kratki poglasniški glas, ki se je menda v prvi polovici 9. stoletja razvil iz kratkega praslovanskega i).
Prvi Slovani, ki so prišli do mesta Ptuj, so še govorili praslovanščino, ki je poznala dvoglasnik au. Najverjetnejša razlaga je, da so Slovani na območje današnjega slovenskega Podravja prišli že v prvi polovici 6. stoletja. Slovani so mestu ob Dravi rekli Pitau. Ime Pitau se je do 8. stoletja preoblikovalo v Ptu/Ptuj (narečna oblika imena mesta je Ptü, ker je panonska slovenščina glas u v 11.–12. stoletju preoblikovala v glas ü).
Ko je glas ĭ (verjetno po letu 900) odpadel, je nastala končna oblika Ptu (narečna oblika imena je Ptü), knjižno Ptuj. Na podlagi splošnoslovanskega imena Pitu ali Pĭtu se je razvilo nemško ime za Ptuj – Pettau.
Obdravski naselitveni val: Podjuna
Podobno so dvoglasnik au še poznali Slovani, ki so naselili območje Podjune na današnjem avstrijskem Koroškem. Atnično krajevno ime Iuenna oziroma Iouna so Slovani prevzeli kot Jaunā, pozneje pa se je preoblikovalo v obliko Juna. Antično cestno postajališče Iuenna oziroma Iouna je stalo na območju Globasnice pod današnjo Junsko goro (tudi Gora sv. Eme oziroma Hemmaberg po nemško), kjer so romanizirani staroselci v času preseljevanja ljudstev zgradili višinsko naselbino. V bližini Junske gore je naselje s pomenljivim imenom Slovenje.
Iz krajevnega imena Juna je izpeljano ozemeljsko ime Podjuna (Jauntal po nemško), pa tudi slovensko krajevno ime Podjunska dolina za dolino reke Bele.
Obmurski naselitveni val
Ptuj in Podjuna nakazujeta, da je verjetno že v prvi polovici 6. stoletja prišlo do slovanskega obdravskega naselitvenega vala in verjetno tudi sočasnega obmurskega slovanskega naselitvenega vala. Reka Mura je namreč prvič v pisnih virih omenjena leta 799 kot Maura (Maurā v praslovanščini), kar bi lahko v praslovanščini pomenilo temna reka.
Na Junski gori so v pozni antiki oziroma zgodnjem srednjem veku romanizirani prebivalci antičnega mesta Iuenna zgradili višinsko naselbino (na fotografiji: arheološko najdišče na Junski gori). Tako kot pri Ptuju so prvi Slovani, ki so prišli do Junske gore, še govorili praslovanski dvoglasnik au. Iuenna oziroma Iounna je tako postala po praslovansko Jaunā. Do 8. stoletja se je to ime preoblikovalo v Juna, kar je dalo ime Podjuni (nem. Jauntal).
Če je ta razlaga izvora reke pravilna, to pomeni, da so tudi Slovani, ki so naselili območje ob Muri (ta izvira v Visokih Turah na Salzburškem in se izliva v reko Dravo pri hrvaškem kraju Legrad), še poznali dvoglasnik au.
Vipavska dolina: Batavia in Batuje
Po nekaterih razlagah so tudi Slovani, ki so naselili območje današnje Vipavske doline, še poznali dvoglasnik au. To sklepajo na podlagi krajevnega imena Batuje, ki naj bi bilo izpeljano iz antičnega imena Batavia (Batauia).
A po drugih razlagah ime Batuje ne izvira iz morebitnega antičnega imena Batavia, ampak iz slovenskega osebnega imena But (Bat). Iz imena Bat naj bi bilo izpeljano tudi krajevno ime Vatovlje v Brkinah.
Obdravski in obmurski naselitveni val v alpsko visokogorje?
So pa mogoče Slovani, ki so še govorili dvoglasnik au, prišli do gorovje Ture v vzhodnih Alpah (Visoke in Nizke Ture), če je bilo antično ime gorovja izpeljeno iz predromanske, morda keltske besede taur-.
Med daljšimi rekami na zdajšnjem in nekdanjem slovenskem ozemlju ima najverjetneje zgolj Mura ime slovanskega izvora (njeno praslovansko ime je bilo Maurā, kar pomeni temna reka). Glede na arheološke ugotovitve so Slovani verjetno že v prvi polovici 6. stoletja prebivali na območju današnjega slovenskega Pomurja.
Mogoče je podobno tudi z antičnim krajevnim imenom Teurnia na današnjem zahodnem avstrijskem Koroškem: da je torej nemško krajevno ime Lurna oziroma Lurnfeld (sl. Lurnsko polje) povezano s slovanskim glasovnim preoblikovanjem latinskega eu ali ou v Teurnia (Tournia) v praslovanski au, pozneje v o in nato u. Torej je bilo zaporedje sprememb takšno: Teurnia/Tournia > Taurnā > Torna > Turna/Lurna.
Zgodnji naselitveni val v porečje Mele?
Tudi nemški rečni imeni na zahodu avstrijske Koroške, Möll (po slovensko zdaj Mela) in Mallnitzbach (iz slovanskega imena Malnica ali Malinica), mogoče nakazujeta, da so Slovani, ki so prišli na to območje, še govorili dvoglasnik au.
Če bi imeli v svojem glasovnem sistemu že glas o, bi lahko pričakovali, da bi rečno krajevno ime domnevno keltskega izvora Molina (v pomenu gorska reka) prevzeli kot Molinā (ki bi pozneje dobil obliko Mulina), ne pa kot Malinā. Pozneje je iz tega imena nastalo še eno ime: Malinīkā oziroma pozneje Malinica, tj. pritok reke Maline. Zdaj je Mal(i)nica v nemščini Mallnitzbach, ki teče skozi kraj z nemškim imenom Mallnitz.
Slovani, ki so že preoblikoval glas au v glas o
Vsekakor vsi do zdaj omenjeni podatki nakazujejo, da so Slovani, ki so se naselili ob Dravi in Muri v smeri proti vzhodnim Alpam, še govorili praslovanski dvoglasnik au. Drugi deli današnje Slovenije, tj. območje ob Savi in njenih pritokih, je bilo verjetno poseljeno pozneje. Verjetno ob koncu 6. stoletja, in sicer s Slovani, ki so že preoblikovali dvoglasnik au v o.
Selitve ob Dravi in Muri so Slovane pripeljale do Visokih in Nizkih Tur. Morda so tudi Slovani, ki so prišli do Tur, še govorili praslovanski dvoglasnik au, če je predslovansko ime Tur vsebovalo dvoglasnik au: taur-. Na fotografiji: Visoke Ture na avstrijskem Koroškem.
V drugi polovici 6. stoletja Slovani namreč niso več poznali oziroma govorili praslovanskega dvoglasnika au, ampak se je ta že preoblikoval v o. Kako to vemo? Mesto ob Egejskem morju, ki se je latinsko imenovalo Salonā (po grško pa Saloniki ali Tessaloniki), se zdaj po slovansko imenuje Solun.
Kako Salona na koncu postane Solun
Slovani so krajevno ime Salona najprej izgovarjali kot Salonu. Ko je v 8. stoletju glas o (ki je nastal iz dvoglasnika au) postal glas u, pa so Slovani ime mesta preoblikovali v Salunu. Naslednja oblika je bila Salonŭ (ŭ ali ъ je oznaka za splošnoslovanski zelo kratki poglasniški glas, ki se je menda v prvi polovici 9. stoletja razvil iz kratkega praslovanskega u).
Današnjo obliko slovanskega imena je mesto ob Egejskem morju dobilo, ko je praslovanski kratki a v 9. stoletju postal glas o, poglasnik ŭ pa je odpadel Solun.
Kako Kastoria postane Kostur, Diokleja pa Duklja
Enak proces glasovnega spreminjenja velja za grško mesto v Egejski Makedoniji z imenom Kastoria, ki se v jeziku makedonskih Slovanov imenuje Kostur. Ko so območje okoli Kastorie (verjetno v zadnji četrtini 6. stoletja) naselili Slovani, so kraju najprej rekli Kastoru, ko je o postal u, je nastala oblika Kasturu, nato Kasturŭ, na koncu pa Kostur.
Če so Slovani, ki so prvi prišli do Ptuja in Junske gore, še poznali praslovanski dvoglasnik au, so Slovani, ki so prvi prišli do Soluna ob Egejskem morju, že govorili bolj inovativen slovanski jezik, ki je dvoglasnik au spremenil v glas o, ta pa je pozneje postal u. Slovani so se verjetno naselili na območju Soluna, ki je imel antično ime Salona, v zadnji četrtini 6. stoletja. Na fotografiji je Solun.
Podoben glasovni proces je bil tudi pri imenu Diocleia/Doclea (izg. D(i)okleja), ki so jo Slovani pozneje rekli Duklja (območje današnje Črne gore), pa tudi pri krajevnih imenih Labun in Solun iz osrednje Bosne (antično ime prvega kraja je bilo Albona, drugega Salona).
Ob Jadranu: Povljana, Lovran in riba orada
Tuda Slovani, ki so se naselili ob Jadranu na današnjem Hrvaškem (verjetno okoli leta 600, saj se v letih 599 omenjajo v povezavi z napadi na Solin, antično Salono pri današnjem Splitu), ob prihodu niso več poznali praslovanskega dvoglasnika au. Iz romanskih krajevnih imen Paulana (na otoku Pag) in Laurana (na vzhodni obali Istre) tako niso nastale slovanske oblike Puljana in Luran, ampak Povljana in Lovran.
Tudi hrvaško ime ovrata za ribo (Hrvati imajo za to ribo tudi druga imena, kot so komarča, zlatica …), ki jo v slovenščini poznamo kot orado (ime je prišlo iz beneške italijanščine, v knjižni italijanščini je orata), dokazuje, da slovanski predniki Hrvatov ob svojem prihodu na Jadran niso več govorili praslovanskega dvoglasnika au, sicer bi tej ribi zdaj rekli urata.
To ne pomeni, da je v nemških izposojenkah praslovanski dvoglasnik au "zamrznjen". Te oblike so namreč v nemščini nastale šele po letu 1250, ko se je nemški dolgi u preoblikoval v au: Juntal je tako v nemščini postal Jauntal, Tu(e)rn Tauern, juse jause … Te besede so torej Nemci (Bavarci) prevzeli od Slovanov oziroma Slovencev, ko so ti namesto dvoglasnika au že imeli glas u. Šele zaradi poznejših nemških glasovnih sprememb so dobile zdajšnjo obliko z au.
Praslovanski obdravski narečni kontinuum od Ptuja do Donave?
Seveda so tudi Slovani, ki so ob naselitvi govorili dvoglasnik au in so poselili območje ob Dravi in Muri, pozneje tega preoblikovali v o in nato v u. Omenjeno območje, najprej poseljeno s Slovani, ki so govorili arhaični au, verjetno ni bil kakšen slovanski jezikovni otok, dolgotrajno odrezan od preostalih Slovanov, ki so že razvili au v o.
Podobno kot pri Solunu je bilo tudi pri Lovranu (romansko Laurana) na vzhodni obali Istre. Prvi Slovani, ki so prišli do vzhodne Istre, niso več poznali praslovanskega dvoglasnika au. Če bi ga, bi bil Lovran zdaj Luran. Slovani so verjetno prišli na to območje okoli leta 600. Na fotografiji: Lovran.
Sicer bi naslednji slovanski naselitveni val, ki je že imel v glasovnem sistemu glas o iz au, krajevna imena Pitau in Jaunā verjetno preoblikoval v Pitou in Jounā. Ptuj bi bil tako zdaj bil Ptou, Podjuna Podjouna.
Donava je bila v slovenščino pozneje prevzeta iz nemščine, izvirno ime za Donavo je bil Dunaj, ki se je v slovenščino potem zožil na zgolj mesto ob tej reki – Dunaj. Prekmursko narečje pozna ime Dünaj za reko Donavo, tako kot češčina in slovaščina.
Slovani, ki še ne bi imeli glasu o, bi besede boko, plog in Dona verjetno prevzeli s kratkim praslovanskim glasom a (ki bi v 9. stoletju postal glas o), tako da bi bile zdajšnje oblike teh besed v slovenščini: bokev, plog in Donaj. Ne vemo, ali so se bile takšne besede kdaj v katerem od slovenskih narečij?
Kaj nam razkriva ime reke Pake?
Pri jezikoslovnem raziskovanju naseljevanja Slovanov v vzhodnoalpski prostor je tudi zanimiv podatek, da se eden od pritokov Savinje imenuje Paka. To ime so Slovani dali rekam, ki so tekle v "napačno" smer (ime Paka je povezana z besedami napaka, srbohrvaško besedo naopak, tj. obrnjeno na glavo, pač in ampak), torej v obratno smer kot bi bilo običajno.
Paka (nem. Pockau) je tudi ime reke v Erlaftalu na severu Avstrije. Kot piše avstrijski jezikoslovec Georg Holzer, so prvi Slovani, ki so šli od Donave navzgor ob toku njenega pritoka Erlauf proti jugu, naleteli na prvo reko, ki ni tekla v smeri od juga proti severu, ampak ravno obratno: vsaj del toka je ta reka, ki so ji Slovani nadeli ime Paka, tekla od severa proti jugu, torej v obratno oziroma "napačno" smer.
Na glavo obrnjena slovenska reka Paka?
Pri slovenski Paki, ta izvira na Pohorju in se južneje izliva v Savinjo (ta pa je levi pritok Save), to pomeni, če upoštevamo zgornjo razlago imena Paka, da so morda prvi Slovani prišli do reke Pake s severa iz smeri reke Mislinje. Ta reka je desni pritok Drave, ki prav tako kot Paka izvira na Pohorju (tretja reka, ki izvira na Pohorju je Hudinja, ki se južneje izliva v Voglajno, ki je prav tako kot Paka pritok Savinje).
Posredni vir za naselitev Slovanov v zahodnopanonskem in vzhodnoalpskem prostoru je propad antičnih škofij. Pred letom 579 naj bi propadli škofiji v Virunumu (današnja avstrijska Koroška) in Poetovioni, pred letom 588 v Celeji in Emoni ter pred letom 591 v Teurniji in Aguntu (vzhodni del avstrijske Koroške). To se ujema z jezikoslovnimi podatki, ki nakazujejo, da so Slovani najprej prišli do Ptuja in Junske gore (ta je približno 30 kilometrov oddaljena od nekdanjega Virunuma). Na fotografiji: Celje. Morda so prvi Slovani, ki so prišli na območje Celja, prišli z vzhoda, iz smeri Podravja.
A za razliko od Pake Mislinja teče proti Dravi, to je v "pravilno" smer. Med izviroma Pake in Mislinje je oddaljenost dober kilometer. Mogoče je sicer tudi, da so do Pake prvi prišli Slovani, ki so se selili gorvodno po reki Dravinji, ki ima izvir nekaj kilometrov vzhodneje od izvira Pake.
Vzdolž Pake in Savinje v porečje reke Save?
Če pa bi do Pake prišli prvi Slovani, ki so bili del obsavskega naselitvenega vala, ji verjetno ne bi dali ime Paka, ampak bi ime Paka morda dobila Mislinja. Glede na njihovo smer poselitve bi bila Mislinja tista reke, ki teče v "napačno" smer.
Morda so Slovani, ki so iz porečja Drave prišli do Pake, nadaljevali naselitev proti jugu, torej ob Paki in nato Savinji, ki se izliva v Savo. Po tej razlagi je slovanski naselitveni tok iz porečja Drave verjetno v drugi polovici 6. stoletja prišel tudi do porečja Save.
Naselitve vzdolž Savinih pritokih
Od izliva Savinje v Savo pri današnjem Zidanem Mostu jih je lahko pot vodila proti jugu (od tu pa pozneje gorvodno po Savinih pritokih Mirni, Krki in Sotli) ali proti severu v zgornje Posavje. Seveda so morda navzgor po Savi prihajali tudi novi slovanski naselitveni valovi z juga.
Okoli leta 610 je prišlo v bližini nekdanjega antičnega mesta Agunt (na fotografiji ostanki tega rimskega mesta na današnjem Vzhodnem Tirolskem) do spopada med Slovani in Bavarci, ki se je končala z zmago prvih. To je prva zgodovinska omemba Slovanov, ki nedvomno potrjuje njihovo prisotnost v obdravskem prostoru današnje Avstrije. Prav tako v prvi polovici 7. stoletja je na območju gornje doline Bele in doline Ziljice v pisnih virih omenjena slovanska regija Zilja.
Takrat so verjetno oboji, tisti, ki so prišli v porečje Save iz porečja Drave, kot tisti, ki so prihajali navzgor po Savi, že govorili glas o namesto praslovanskega dvoglasnika au.
Kaj nam razkriva zapis Zovra v listini iz 10. stoletja?
Namig, da so prvi Slovani, ki so prišli v zgornje Posavje (verjetno okoli leta 600), že govorili o, je rečno ime Sora na Gorenjskem. Ta je v 10. stoletju izpričana kot Soura/Sovra (Zovra ali Szovra v pisnih virih). Domnevamo lahko, da so to reko na podlagi njenega antičnega imena Slovani najprej poimenovali Saurā/Sawrā/Savrā.
Če bi Slovani, ki so se naselili v zgornjem Posavju, še govorili dvoglasnik au, bi Saurā do 8. stoletja postala Sura (in bi bila v pisnem viru iz druge polovice 10. stoletja izpričana kot Szura ali Zura in ne kot Szovra oziroma Zovra).
Kdaj je Soura postala Sora?
V skladu z odrazi gorenjske narečne ploskve (dvoglasnik ou je postal glas o) je Soura pozneje postala Sora (verjetno se je ta sprememba zgodila v drugi polovici 13. stoletja ali v prvi polovici 14. stoletja).
Če je bilo morda romansko ime gorenjske reke Sore Saura/Savra, potem je to dokaz, da prvi Slovani, ki so prišli na to območje (verjetno okoli leta 600) niso več govorili praslovanskega dvoglasnika au, ampak glas o. Zaporedje au v imenu Saura so zato Slovani prevzeli s praslovanskim kratkim glasom a (ta se je v 9. stoletju spremenil v glas o) in z glasom v (u). Glasovno zaporedje sprememb je potem takšno: Saurā/Savrā > Soura > Sora. Na fotografiji: Sora pri Škofji Loki.
V škofjeloškem govoru je zaradi poznejšega narečnega preoblikovanja glasu o v glas u dobila oblika Sura. Knjižna oblika Sora še vedno odraža njeno ime med 13./14. stoletjem in poznejšimi narečnimi spremembami.
Mogoče so tri razlage razlik med Slovani, ki so ob naselitvi še govorili au, in med Slovani, ki so ob naselitvi že poznali glas o. Prva je, da so Slovani naselili (vzhodno) območje današnje Slovenije in vzhodne Alpe, preden so prišli od Jadrana in Egejskega morja. Vzrok za razliko (au proti o) je torej kronološki. Ta razlaga je za zdaj najbolj verjetna.
Druga razlaga je, da so Slovani, ki so naselili vzhod današnje Slovenije in vzhodne Alpe govorili bolj arhaično praslovanščino, medtem ko so udeleženci istočasnega slovanskega naselitvenega vala ob Egejskem in Jadranskem morju že govorili bolj inovativno praslovanščino, ki ja au že spremenila v o.
Tretja razlaga je, da so obdravski Slovani govorili arhaično praslovanščino in tudi časovno prej naselili vzhod današnje Slovenije in vzhodne Alpe, kot so Slovani z bolj inovativno praslovanščino naselili območje Balkana ob Jadranu in Egejskem morju.
Obdonavski val z juga proti severu?
Skratka, s pomočjo zgodovinskega jezikoslovja lahko ugotovimo, da je najprej (verjetno že v prvi polovici 6. stoletja) prišlo do obdravskega in obmurskega slovanskega naselitvenega toka proti Alpam.
Mogoče je bil sočasen tudi obdonavski naselitveni tok z juga proti severu Podonavja, saj je treba nekako razložiti stare južnoslovanske govorne značilnosti v osrednjeslovaških narečjih (južnoslovanski premet ra- in la- v ra- in la-) in krajevna imena z južnoslovanskimi odrazi, kot je avstrijski kraj Ranna severno od Donave.
Kaj nam razkriva krajevno ime Rauna?
Ime Ranna je izpeljana iz slovanskega imena Ravna (Rauna v virih v začetku 12. stoletja), ki odraža južnoslovanski premet ar- v ra- pri praslovanski besedi ārvinā. Zahodnoslovanska oblika bi bila Rovna (Rouna).
Vprašanje je tudi seveda, ali je ta prvi naselitveni val v vzhodne Alpe prišel s severa ali juga. Že kakšnih sto let v slovenskem zgodovinopisju velja, da je bil zgodnejši naselitveni val okrog leta 550 s severozahoda preko Alp, poznejši naselitveni val okrog leta 585 pa z jugovzhoda ob Savi. Podobno je menil slovenski jezikoslovec Fran Ramovš, ki je na podlagi teh dveh domnevnih valov razlagal stare narečne razlike med severozahodno in jugovzhodno slovenščino.
Dokaz za prvi naselitveni val s severozahoda naj bi bila ohranitev praslovanskih sklopov -dl- v severozahodnih narečjih, predvsem v ziljščini, medtem ko naj bi Slovani, ki so prišli z juga, že poenostavili ta sklop v -l-. Šibka točka te teze je, da praslovanski sklop -dl- (motovidlo namesto motovilo, šidlo namesto šilo, kridlo namesto krilo, jedla namesto jel(k)a …) ni dokaz kakšnega zahodnoslovanskega izvora, ker pač to ni zahodnoslovanska inovacija, ampak arhaizem iz praslovanščine. Nekoč so sklope -dl- in -tl- (tudi zadnji sklop se je v večini slovanskih jezikov poenostavil v -l-) govorili vsi Slovani.
V virih iz 9. stoletja imamo tako omenjeno plemensko kneževino comitatus Dudleipa, ki je imela jedro ob reki Kneži (nemško Gnasbach) severno od Mure v Avstriji, isto slovansko plemensko ime pa je v viru iz druge polovice 11. stoletja nekje na območju zahodne Koroške izpričano kot Dulieb.
V 9. stoletju se je torej na območju (ki bi bilo, če ne bi bilo ponemčeno, verjetno zdaj del jugovzhodne slovenščine) govoril sklop -dl- (Dudleipa), na območju severozahodne slovenščine pa se je v drugi polovici 11. stoletja sklop -dl- že poenostavil v -l- (Dulieb). Ohranitev ali poenostavitev arhaičnega sklopa -dl- je torej vprašanje kronologije, tj. časovnega širjenja inovacije, in ne dokazuje smeri naselitve.
Tudi dejstvo, da je sklope -dl- ohranil tudi del torlaškega narečja, ki se govori na jugovzhodu Srbije, in to v podobnih oblikah kot v velikem delu slovenščine (padla, jedla, kradla, sedla …), namiguje, da se je ob začetku naselitve v 6. in 7. stoletju praslovanski sklop -dl- vsaj v določenih položajih govorili strnjeno od vzhodnih Alp do balkanske Morave in Timoka.
Prav tako dejstvo, da se je na območju Ptuja, kjer se zdaj govori narečje, ki spada v jugovzhodno slovenščino, kot tudi v Podjuni, kjer zdaj govorijo narečje severozahodne slovenščine, v 6. stoletju govoril praslovanski dvoglasnik au, precej izpodbija tezo o dvojni naselitvi tega območja z dveh različnih smeri, pri čemer bi en tok poselil območje Ptuja, drugi pa Podjuno.
Glavni viri za članek:
Matej Šekli, Relativna in absolutna kronologija (bavarsko)staro- in -srednjevisokonemških izposojenk v slovenščini, 2020.
- Povzeto, kdaj je praslovanski kratki a postal o (okoli l. 800–850). Povzet podatek o izvoru besede rubiti.
Matej Šekli, Jezikovne lastnosti zgodnje slovenščine 11. in 12. stoletja, 2022.
- Povzeta razlaga imena Ranna – Rauna.
Luka Repanšek, Keltska dediščina v toponomiji jugovzhodnega alpskega prostora, 2016.
Povzeti podatki o Ptuju, Podjuni, Lovranu, Povljani, Solunu ob Egejskem morju in v osrednji Bosni. Povzet tudi del podatkov o reki Meli (Möll) in Mallnitzbachu.
Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika, II. Konzonantizem, 1924.
- Povzeti podatki o sklopih -dl-, -tl- in -l-.
Silvo Torkar, Odstiranje slovenskih krajevnih ime: Batuje in Krepaka, 2018.
- Povzeta razlaga imena Batuje in Vatovlje iz osebnega imena Bat oziroma But.
Daša Pavlovič, Začetki zgodnjeslovanske poselitve Prekmurja, Ljubljana 2017.
- Povzeta teza, da so se Slovani oziroma nosilci praške kulture na območje Prekmurja in severne Hrvaške naselili v prvi polovici 6. stoletja.
Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar (spletna stran fran.si).
- Povzeti podatki o plugu, bukvi. Snoj tudi razlaga izvor reke Mure iz praslovanskega imena Maura.
Georg Holzer, O leksiku slavenskoga supstrata u Austriji (sl. O besedišču slovanskega substrata v Avstrija), 2003.
- Povzet podatek o reki Paki (Pockau) v Avstriji v dolini reke Erlauf (Erlaf) in mnenju, da je Paka reka, ki teče v nasprotno smer.
Georg Holzer, Postanje hrvatskoga jezika (sl. Nastanek hrvaškega jezika), 2021.
- Povzeti podatki o ovrati ter izvoru praslovanskih besed kaupitej in kausitej.
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Prva knjiga (l. 501–800.), 1902.
- Povzetek podatek o listini iz leta 777, ki se nanaša na območje današnjega Kremsmünstra v Avstriji in v kateri je zapisano slovansko ime Taliup.
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Druga knjiga (l. 801–1000.), 1906.
- Povzeta podatka o rečnem imenu Soura (Sora) in krajevnem imenu Sourica (Sorica) iz leta 973.
Andrej Zupan, Genetska struktura Slovencev, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in mitohondrijske DNA, 2014.
- Povzet podatek, da mrežna analiza haplotipov slovenske populacije pri haploskupini R1a1a (ta haploskupina, ki se kot druge haploskupine prenaša z roda v rod z očetov na sinove, je prišla na območje Slovenije s Slovani in je značilna zanje, op. p.) razkrije potencialen predniški haplotip, ki sicer ne zadosti vsem kriterijem koalescenčne teorije, vendar je prisoten pri vseh populacijah in je v slovenski populaciji z najvišjo frekvenco, s prevladujočima frekvencama pri štajerski in prekmurski populaciji, kar vsaj delno nakazuje širitev haploskupine R1a1a iz severovzhodne Slovenije.
Deven N. Vyas, Istvan Koncz, Tina Milavec, Tamara Leskovar in sodelavci (vseh avtorjev je 36), The shifting dynamics of ancestry and culture at a post-Roman crossroads (sl. Spreminjajoča se dinamika genetskega porekla in kulture na porimskem križišču), objavljeno na spletu 15. decembra 2025.
Joscha Gretzinger, Walter Pohl, Zuzana Hofmanova, Johannes Krause in drugi (vseh avtorjev je skupaj 42), Ancient DNA connects large-scale migration with the spread of Slavs (sl. Starodavni DNK povezuje množične migracije z razširitvijo Slovanov), september 2025.
- Povzet podatek o več kot 80-odstotni zamenjavi prebivalstva s prihodom Slovanov.
