Sobota, 29. 8. 2026, 14.51
1 dan, 7 ur
Veliki avstrijski lov na izjemni slovenski zaklad
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,35
Bavarska je bila izjemno pomembna v prvih stoletjih slovenske zgodovine. Na Bavarskem (na otoku na Chiemskem jezeru) sta bila pod okriljem salzburške škofije (od leta 798 nadškofije) vzgojena v krščanski veri in krščena poznejša karantanska kneza Gorazd in Hotimir. Freisinška škofija (zdaj nadškofija München in Freising) pa je izjemno pomembna zaradi Brižinskih spomenikov. Na fotografiji: Chiemsko jezero oziroma Chiemsee v izvirniku.
Brižinski spomeniki (lahko bi jim rekli tudi Freisinški rokopisi) so prvo slovansko besedilo, ki je zapisano v latinici. V njem je zapisan jezik, ki so ga v drugi polovici 10. stoletja govorili predniki Slovencev. Ta zgodovinsko-jezikoslovni zaklad daje slovenščini velik prestiž, zato ne preseneča, da so skušali in skušajo nekateri Slovencem odreči pravico do tega zaklada.
Vse se je pravzaprav začelo s francosko revolucijo, ki je na oblast pripeljala ambicioznega osvajalca Napoleona Bonaparteja. Ta je leta 1800 v nizu svojih zmag na Bavarskem premagal avstrijsko-bavarsko vojsko. Da bi izmaknil Bavarsko avstrijskemu vplivu, je Napoleon pozneje dovolil bavarskemu volilnemu knezu, da se je med drugim polastil ozemlja cerkvenih kneževin. To je bil med drugim konec knezoškofije Freising.
Odkritje rokopisov z nenavadnim jezikom
Leta 1803 se je zgodila tudi selitev stolne knjižnice iz samostana svetega Korbinijana v Freisingu v dvorno knjižnico v Münchnu. Novi vodja knjižnice Johann Christoph von Aretin je za pregled starih rokopisov in njihovo urejanje zaprosil mladega jezikoslovca Bernharda Josepha Docena.
Ta je v nekem latinskem kodeksu (gre za vezano knjigo rokopisov) na dveh mestih odkril tri rokopise, ki niso bili v latinščini. O rokopisih, ki so pozneje v slovenščini postali znani kot Brižinski spomeniki, je okviru predstavitve vseh rokopisov iz freisinške stolne knjižnice javno prvič pisal v letih 1806 in 1807.
Docen je za ta besedila od vsega začetka uporabljal izraz spomeniki (nem. denkmäler). Izraz se je v 17. in 18. stoletju uporabljal za monumentalne zbirke virov. Izraz spomeniki so potem uporabljali tudi v slovenščini. Tudi obsežna in uveljavljena zbirka temeljnih zgodovinskih virov za preučevanje nemške in evropske srednjeveške zgodovine (njen začetek sega v leto 1819) se imenuje Monumenta Germaniae Historica (MGH), sl. Zgodovinski spomeniki Nemčije.
Leta 1854 je Korošec Anton Janežič v svoji slovnici prvič poslovenil nemško krajevno ime Freising v Brizno oziroma Brižnik. Pozneje sta nastali besedi Brižinj in Brižinje. Pojem brižinski se je zelo uveljavil in se je nekaj časa uporabljal namesto besede freisinški tudi v izrazih, kot sta brižinski škofi in brižinska škofija.
Priročnik freisinškega škofa Abrahama iz 10. stoletja
Rokopisi so bili del priročnika, ki ga je uporabljal freisinški škof Abraham (škofoval je med letoma 957 in 994). To je bila ugotovitev slovenskega jezikoslovca Jerneja Kopitarja, ki se je naslonil na paleografsko analizo nekdanjega ravnatelja münchenske knjižnice J. B. Bernharta.
Korenine freisinške škofije segajo v prvo polovico 8. stoletja, ko je papež Gregor II. na Bavarsko poslal frankovskega škofa Korbinijana (zdaj sveti Korbinijan). Leta 1294 je freisinška škofija postala knezoškofija (nem. Hochstift Freising). Freisinški knezoškofi so bili tako duhovni vodje svoje škofije kot tudi posvetni vladarji (knezi) samostojnega ozemlja znotraj Svetega rimskega cesarstva (v zgodovinopisju znano kot Nemško cesarstvo). Te cerkvene kneževine, ki je imela svoje posesti tudi na Slovenskem, je bilo konec, ko je Napoleon spodbudil sekularizacijo v letih 1802–1803 in je bila knezoškofija ukinjena. Freisinška škofija je postala zgolj duhovna upravna enota. Leta 1817 je bil med Bavarsko in Svetim sedež sklenjen konkordat, po katerem je nastala nadškofija München in Freising.
Bernhart je trdil, da so latinski kodeks napisale tri roke v 10. stoletju, pri čemer je ista roka napisala tako darovnico, s katero je nemški cesar Oton I. (vladal 936–973) škofu Abrahamu leta 972 daroval posest v kraju Godego v treviški grofiji v Benečiji, kot tudi prvi Brižinski spomenik.
Freisinška škofija in pokristjanjevanje Slovencev
Poleg tega moramo vedeti, da je bila freisinška škofija eno od središč, ki je izvajalo pokristjanjevanje vzhodnoalpskega prostora. V drugi polovici 8. stoletja je bil na Tirolskem v dolini reke Drave ustanovljen samostan v Innichenu (to območje je po prvi svetovni vojni postalo del Italije). Ta samostan je stal v bližini tedanje meje med Bavarci in Slovani ter je imel izrecno nalogo širjenja krščanstva med Slovani v Vzhodnih Alpah.
Freisinška škofija je imela poleg tega na območju Karantanije pozneje cerkev svetega Primoža in Felicijana na Otoku ob Vrbskem jezeru (nemško Maria Wörth), v času škofa Abrahama je imela tudi posestva na Lurnskem polju in v dolini reke Mele (oboje na današnjem Zgornjem Koroškem v Avstriji; Zgornja Koroška je zahodni del avstrijske Koroške), leta 973 pa je dobila tudi posestva južno od Karavank – loško gospostvo (današnja Škofja Loka ter Poljanska in Selška dolina). Škofija je imela nekaj stoletij v lasti tudi grad Klevevž in okolico na Dolenjskem.
Kraj nastanka rokopisov: nekje na posestvih škofije Freising
Ti zgodovinski podatki seveda kažejo v smer, da so trije omenjeni rokopisi nastali v Freisingu, Innichenu ali na katerem od posestev škofije v slovansko govorečem delu Alp (Koroška ali Gorenjska). Glede na to, da so bili namenjeni vernikom na freisinških posestvih na Koroškem in Kranjskem, je seveda tudi razumljivo, da je jezik rokopisov zgodnja slovenščina, ki so jo tedaj govorili v vzhodnoalpskem prostoru.
Kot kraj nastanka Brižinskih spomenikov se omenjajo številna območja: sam Freising ali pa drugi kraji, ki so bili del freisinške škofije. Med temi je tudi nekdanji benediktinski samostan v južnotirolskem kraju Innichen (italijansko San Candido), ki ga je ustanovil bavarski vojvoda Tasilo III. leta 769. Samostan, ki je bil del freisinške škofije, je imel izrecno nalogo širjenja krščanstva med Slovani v Vzhodnih Alpah. Innichen je kraj ob Dravi (izvir je oddaljen okoli 2,5 kilometra), okoli katere so od Anrasa dolvodno (Anras je okoli 27 kilometrov vzhodno od Innichena) v zgodnjem srednjem veku živeli Slovani.
To potrjuje tudi jezikoslovna analiza besedil. Besede, kot so razumeti, raztrgachu (raztrgaho, tj. raztrgajo v današnji slovenščini), bosie rabe (božji rabe, tj. božji rab, kar pomeni božji služabnik v sodobni slovenščini), raszboi (razboj, tj. uboj v sodobni slovenščini) itd., kažejo, da to ne more biti zgodnja zahodna slovanščina oziroma zgodnja češčina. Zahodnoslovanske oblike (ki so zdaj značilne za vse zahodnoslovanske jezike, razen za osrednjeslovaška narečja) bi bile: rozumeti, roztrgachu, bosie robe, roszboi ... Torej roz- in ro- namesto raz- in ra-.
Zakaj jezik Brižinskih spomenikov ni zahodna slovanščina
Da jezik Brižinskih spomenikov ni zahodna slovanščina (tokrat vključno z osrednjeslovaškimi narečji), kažejo tudi odrazi praslovanskih sklopov tj in dj (t’ in d’). Praslovanske besede, kot so žędja (starejša oblika je bila verjetno žendjā), medjā, rodjen (še starejša oblika je bila radjen), kradjā in predjā, so zdaj v slovenščini žeja, meja, rojen, kraja in preja, praslovanske besede, kot so not’ (iz naktis), vętje (iz ventje) ali pljautja, pa so zdaj noč, več in pljuča.
V zahodnoslovanskih jezikih pa sta sklopa tj in dj dala c in dz (v češčini pozneje poenostavljeno v z). Noč je v češčini in slovaščini noc, več je v češčini vic in v slovaščini viac, pljuča pa plice (češčina) in pl’úca (slovaščina). Hočem je v češčini chci, v slovaščini pa chcem.
Razlike med slovenščino ter češčino in slovaščino
Rojen je v češčini narozeny, v slovaščini pa narodeny. Češčina in slovaščina iz besede medjā nista razvili besede v pomenu meja (to je hranice oziroma hranica), imata pa besedi medzi (slovaščina) in mezi (češčina) v pomenu med: mednarodna organizacija je mezinarodne organizace po češko in medzinarodna organizacia po slovaško. Podobno je pri besedi žeja, ki je v češčini žizeň (staro češko žieza), slovaščina pa izraza za žejo ni izpeljala iz besede žędja.
Freisinška škofija je na območju Karantanije postavila cerkev svetega Primoža in Felicijana na Otoku ob Vrbskem jezeru (nemško Maria Wörth, iz česar je bilo pozneje izpeljano nemško ime jezera: Wörthersee). V listinah je cerkev prvič omenjena leta 891. Tudi to cerkev navajajo kot enega od mogočih krajev nastanka Brižinskih spomenikov.
V Brižinskih spomenikih imamo za praslovanski sklop dj slovenski odraz j (ki ga poznata tudi čakavščina in zahodna kajkavščina): segna (žejna oziroma žejnega), praslovanski sklop tj pa ima verjetno še obliko t’ (mehki t). Ta je pozneje postal mehki ć, ki je v veliki večini slovenskih narečjih sovpadel z glasom č.
Kako je zvenela zgodnja slovenščina
V Brižinskih spomenikih je glas č zapisan kot s, cs, z ali tz: cliusi (ključi), vuensih (venčih, tj. večih), osima (očima, tj. z očema), poronso (porončo, tj. izročam v sodobni slovenščini), vuecsne (večne), Otze (Oče), zlovuezki (človečki, tj. človeški).
Glas t’ je praviloma zapisan s črko k, včasih tudi c: choku biti (hot’ǫ biti, tj. hočem biti v sodobni slovenščini), vuuraken (vurat’en ali vrat'en, tj. vrnjen v sodobni slovenščini), ecce (et’e, tj. če), Bog uzemogoki (Bog vsemogot’i, tj. vsemogočni Bog), rad ze chocu (rad se hot’ǫ, tj. rad hočem, morda tudi v pomenu: bom rad storil) …
Poskusi prilaščanja Brižinskih spomenikov
Jezik Brižinskih spomenikov je torej brez dvoma jezik, ki so ga govorili predniki Slovencev v Vzhodnih Alpah v 10. stoletju in začetku 11. stoletja. Toda glede na domneve, da so vsi trije rokopisi prepis ali priredbe še starejših rokopisov, so se pojavile za zdaj nedokazane trditve, da so ti domnevni izvirni rokopisi nastali na območju, na katerem se govori ali se je govorila zgodnja zahodna slovanščina in ne zgodnja slovenščina.
Glede nastanka in tudi jezika Brižinskih spomenikov se od odkritja naprej krešejo številna mnenja. Zlasti je bilo sporno vprašanje, kakšna je povezava med jezikom Brižinskih spomenikov in staro cerkveno slovanščino, knjižnim jezikom, ki sta ga v drugi polovici 9. stoletja ustvarila bizantinska misijonarja sveta Ciril in Metod. Slavni slovenski jezikoslovec Fran Miklošič (na fotografiji) je bil na primer prepričan, da so Brižinski spomeniki vplivali na staro cerkveno slovanščino, njegov učenec, Hrvat Vatroslav Jagić, pa je menil ravno obratno. Pojavljale so se tudi teze, da so Brižinski spomeniki nastali na podlagi starejših predlog, ki so bile napisane v stari cerkveni slovanščini moravske redakcije. Teze, da je jezik Brižinskih spomenikov le nekakšna slovenska redakcija stare cerkvene slovanščine, so zdaj znanstveno izpodbite. Pri Miklošiču je treba poudariti, da je bil tako kot Jernej Kopitar zagovornik teze, da je stara cerkvena slovanščina karantansko-panonskega izvora oziroma da temelji na t. i. stari slovenščini (nem. Altslowenisch). Pozneje je v znanosti prevladalo stališče, da je stara cerkvena slovanščina nastala na podlagi vzhodne južne slovanščine iz okolice Soluna, medtem ko je jezik Brižinskih spomenikov stara slovenščina oziroma zgodnja slovenščina (tudi, kot pravi slovenski jezikoslovec Matej Šekli, prehod med alpsko slovanščino v zgodnjo slovenščino).
Prvi je v to smer namignil češki jezikoslovec in oče sodobne slavistike Josef Dobrovsky, ki je nekaj časa menil, da je drugi spomenik lužiškosrbsko-češkega izvora, ker ima besedi uvignan (kar naj bi bilo vygnan, slovensko izgnan) in modliti (moliti).
Nedokazane teze o velikomoravskih temeljih Brižinskih spomenikov
To tezo je hitro ovrgel že Kopitar, ker sta bila praslovanska predpona vy- oziroma vi- (še starejša praslovanska oblika te predpone je vū-) in praslovanski sklop -dl- v preteklosti razširjena tudi v slovanščini v Vzhodnih Alpah, še zdaj pa sta značilna za ziljsko narečje. Še nekatera druga slovenska narečja pa poznajo besede, kot je vigred (pomlad) ali modliti.
Pozneje so nasprotniki slovenskosti Brižinskih spomenikov skušali na podlagi različnih drugih besed, ki naj bi bile značilne za češko ali velikomoravsko območje, dokazovati češkost ali slovaškost domnevnih izvirnih rokopisov (iz 9. stoletja), ki naj bi bili podlaga za rokopise, ki so nastali v freisinški škofiji v drugi polovici 10. stoletja za časa škofa Abrahama.
Vse to dokazovanje je dokaj neprepričljivo in dejansko ne more omajati dejstva, do so trije Brižinski spomeniki jezikovno zgodnja slovenščina. Tudi če bi bil res (pa ni prepričljivih dokazov za to) v besedilih kakšen bohemizem (za staro češčino značilen izraz) ali moravizem/slovakizem, to ne spremeni dejstva, da gre za zgodnjo slovenščino. Poglejmo takole: tudi če ima besedilo v današnji slovenščini kakšno izposojenko iz drugih jezikov, to ne pomeni, da ne gre za slovenščino.
Na prvi pogled nenavadno zapisovanje nosnih samoglasnikov
V zadnjih desetletjih pa skušajo nekateri omajati slovenski izvor jezika samih Brižinskih spomenikov. Zdaj že pokojni nizozemski slavist Willem Vermeer je tako podvomil, da so Brižinski spomeniki zgodnja slovenščina, češ da je bilo za slovenščino značilno ohranjanje nosnih samoglasnikov (te še vedno govorijo na severu podjunskega narečja, ki se govori na avstrijskem Koroškem), medtem ko v Brižinskih spomenikih iz 10. stoletja skorajda ni več nosnih samoglasnikov.
Zelo trdne so ugotovitve, da so Brižinski spomeniki nastali okvirno nekje med letoma 976 in 1039, ko so bavarski skriptoriji uporabljali pisavo, ki ima ime karolinška knjižna minuskula. S to pisavo so napisani tudi Brižinski spomeniki. Pisci so pri pisanju spomenikov uporabljali bavarski starovisokonemški črkopis. Brižinski spomeniki so uvezeni v večji cerkveni priročnik, imenovan freisinški liturgični kodeks. Ta obsežna srednjeveška rokopisna knjiga je služila kot pastoralni in obredni priročnik freisinškega škofa (verjetno škofa Abrahama). Kodeks vsebuje okoli 70 različnih zapisov, liturgičnih obrazcev, homilij in cerkvenopravnih besedil. Liste povezujejo lesene platnice, prevlečene z usnjem. Vezava je nastala sočasno ali zelo kmalu po zapisu besedil.
Nosni samoglasnik ǫ je tako v Brižinskih spomenikih zapisan kot on, un, u ali o. Slovenščina (če odštejemo podjunsko narečje in morda še kakšna narečja na severozahodu slovenskega jezikovnega območja, kjer je bila odprava nosnih samoglasnikov poznejša oziroma še vedno ohranjajo t.i. razpadle nosnike - to so besede, kot so venč za več, mesenc za mesec ali pajenk za pajek) je nosne samoglasnike verjetno izgubila med 11. in 13. stoletjem. Slovenščina ima za odraz splošnoslovanskega nosnega samoglasnika ǫ glas o: roka, zob, mož, Koroška, Ogrska, vogal, moka, goba, dobrava, loka …
Vzhodna slovanščina, češčina, slovaščina, štokavščina, velika večina čakavščine in delno kajkavščina pa imajo odraz u (pozneje je ta v češčini postal deloma ou). Srbščina in hrvaščina imata tako besede: ruka, zub, muž, Koruška, Ugarska, ugao, dubrava …
Vermeer postavlja jezik Brižinskih spomenikov v bližino Češke in Slovaške
Zato ne preseneča, da je Vermeer domneval, da je jezik Brižinskih spomenikov prakajkavščina, lahko pa bi odražal lastnosti izumrlega prehodnega narečja med slovenščino ter češčino in slovaščino, ki je spodbudo za izgubo nosne značilnosti in dvig ǫ v u prejelo s severa, hkrati pa je sodelovalo pri številnih južnih inovacijah (dj>j; tj>t'>ć>č; arz->raz- …).
A to je zmotna teorija. Splošnoslovanski nosni samoglasnik ǫ je nastal iz praslovanskih sklopov am/an in um/un (ne pozabimo: praslovanščina ni imela glasu o). Rankā je tako postala rąka in nato rǫka (v 9. stoletju), zdaj v slovenščini roka. Podobno so – prek nosnega ą – praslovanske besede, kot so zambu (iz zambas), gambā, mandž(ju) (iz mang(i)as), Karantanu, mankā, dambrawā, zdaj v slovenščini zob, goba, mož, Korotan, moka, dobrava.
Nosni samoglasniki so ohranjeni v tujih imenih za slovenske reke in kraje
Da so predniki Slovencev nekoč govorili nosni ą, dokazujejo nemško ime za reko Kokro (Kanker), nemškokoroška narečna beseda strankerl (iz praslovanske stranku, zdaj v slovenščini strok), krajevno ime Lancenigo (iz praslovansko Lankiniku), knjižno slovensko Ločnik.
Freisinški škofi so več kot 800 let, od leta 973 do leta 1803, vladali tudi loškemu gospostvu (Selška in Poljanska dolina, Sorško polje). Sedež gospostva je bil v Loki (pozneje je prav zaradi freisinških škofov dobila ime Škofja Loka). To posest je freisinški škofiji dal cesar Oton II. leta 973. Freisinška škofija je imela v lasti še nekaj drugih krajev po Gorenjskem, pa tudi grad Klevevž in okolico na Dolenjskem. Kmalu po pridobitvi loškega gospostva so nastali Brižinski spomeniki, a verjetno ne tukaj, je bil pa jezik Brižinskih spomenikov tudi jezik, ki se je govoril na območju loškega gospostva v drugi polovici 10. stoletja.
Zapisan glas u za nosni ǫ v Brižinskih spomenikih seveda ne dokazuje neslovenskosti rokopisov (včasih je odraz u zapisan v istem stavku, kjer je nosni samoglasnik zapisan kot o). Ne pozabimo: rokopise so verjetno napisali pisarji, katerih materni jezik je bila verjetno bavarska stara visoka nemščina (ali morda kakšen romanski jezik). Zapisani jezik je tako v skladu z njihovim slušnim vtisom.
Nemške narečne besede, ki izpričujejo slovenske nosne samoglasnike
Koroška narečna nemščina na Zgornjem Koroškem (v Lesni dolini in tudi v dolini reke Mele, kjer so bila posestva freisinške škofije) pozna besedo munggen ali munkn, ki je izpeljana iz staroslovenske besede mǫka. Munkn je jed iz ovsene in ječmenove moke, pa tudi majhen kos kruha. To območje Zgornje Koroške oziroma zahodne Koroške je bilo v času nemške srednjeveške kolonizacije ponemčeno. Glede na bližino tega območja z današnjim slovenskim jezikovnim ozemljem je malo verjetno, da so na Zgornjem Koroškem govorili kakšno prehodno narečje med slovenščino in zahodno slovanščino.
Še zlasti zato, ker so podobno različni odrazi za nosni samoglasnik ǫ zapisani tudi v listinah iz leta 973, ko je cesar Oton II. freisinški škofiji podelil posestva na Gorenjskem (že omenjeno loško gospostvo). Gre za dokumenta, ki sta nastala v približno istem času kot Brižinski spomeniki. Tako je omenjena Loka kot Lonca (torej z zapisanim nosnim samoglasnikom on), pa tudi kraj Szovrska Dubravua (zdaj bi rekli Sorška dobrava), kjer pa nosni samoglasnik ni zapisan, pač pa je zapisana črka u (dubravua) namesto običajnega slovenskega odraza o (če bi bilo "pravilno", bi moralo biti zapisano dobravua).
V starih virih najdemo v 9. stoletju zapis slovanskega rečnega imena Lǫžnica (reka Ložnica na današnjem avstrijskem Štajerskem, po nemško Lassnitz) v obliki Luonznica, v 10. stoletju pa je zapisano Lonsniza. Enkrat je nosni samoglasnik zapisan kot uo, drugič kot o.
Občasno nezapisovanje nosnih samoglasnikov ni nenavadno
Nezapisovanje nosnega samoglasnika ǫ oziroma zapis nosnega samoglasnika kot u torej ne dokazuje, da pri jeziku Brižinskega spomenika ne gre za zgodnjo slovenščino. Gre za jezik, ki so ga govorili v drugi polovici 10. stoletja tako naši predniki na Zgornjem Koroškem kot na območju loškega gospostva.
Zanimivo je, da je v istem freisinškem kodeksu, v katerem so Brižinski spomeniki, tudi vremenski blagoslov, ki navaja sedem imen iz Kranjske, med drugim tudi Loko (tj. Škofjo Loko), in sicer kot Lacam (imenovalnik: Laca). To je zelo zanimiv zapis, ki odraža starejšo stopnje besede loka (loka je sicer vlažen travnik ob vodi oziroma močviren travnik), ko praslovanščina še ni imela glasu o.
Praslovansko je bila loka lankā. Ko je praslovanščina dobila nosne samoglasnike, je lankā verjetno postala ląkā. Ko je v 9. stoletju, zagotovo pa v 10. stoletju, iz kratkega a nastal o, pa je verjetno tudi ląkā postala lǫka. Oblika Lacam (Laca) tudi dokazuje že omenjeno dejstvo, da se nosni samoglasniki niso vedno zapisovali, ker bi potem moralo biti zapisano Lancam (Lanca). Oblika Laca (Ląkā) je verjetno temelj za nemško ime za Loko: Lack oziroma Bischofslack.
Teorije znanega in vplivnega avstrijskega jezikoslovca
Nov poskus odrekanja jezikovne slovenskosti Brižinskim spomenikom je pred leti izvedel tudi zelo znani in ugledni avstrijski jezikoslovec Georg Holzer. Ta je na podlagi jezikovne raziskave nekdaj slovansko govoreče doline reke Erlauf postavil tezo, da se je na območju severne Avstrije (avstrijsko Podonavje in kraji južno od njega) nekdaj govoril slovanski jezik, ki je bil nekakšna mešanica stare slovenščine in stare češčine.
Spovedna obrazca in pridigo iz Brižinskih spomenikov je freisinška škofija verjetno uporabljala prav za svoja posestva v Vzhodnih Alpah, ki so bila slovansko govoreča (pozneje so tja škofi naseljevali nemško govoreče koloniste). Verjetno pa se niso dolgo uporabljali (morda nekaj desetletij) in so kmalu odšli v knjižnico v Freisingu, kjer so bili "skriti" vse do odkritja v začetku 19. stoletja. Brižinski spomeniki tako sami po sebi niso vtisnili kakšnega pečata v slovenski kolektivni spomin (za njih na primer niso vedeli niti Primož Trubar in njegovi sodelavci, ki so v 16. stoletju ustvarili slovenski knjižni jezik), za Slovence so postali pomembni šele po svojem odkritju leta 1803. Na fotografiji: dolina reke Mele (nem. Möll) na zahodu Koroške, ki je nekdaj prav tako pripadala freisinški škofiji in je bila v zgodnjem srednjem veku poseljena s Slovani. V bližini izliva reke Mele v Dravo leži kraj Molzbichl, kjer je nekdaj stal samostan, ki se tudi omenja kot morebitni kraj nastanka Brižinskih spomenikov.
Leta 832 je v eni od listin omenjena gora, ki ji Slovani rečejo Colomezza. Holzer trdi, da je to zapis besede kolomeza (iz praslovanske besede kolomedjā, kar pomeni: kolo-meja, tj. meja označena s koli). Torej gre za zahodnoslovanski oziroma češki odraz praslovanskega sklopa dj: dj postane češki z, medjā pa tako postane meza (slovenska oblika bi bila meja). Colomezza je zdaj v nemščini Kalmaz (izgovarjava Kalmac), v tamkajšnjem narečju pa naj bi se glasila Kolmas. Druga razlaga je, da je Colomezza zapis slovanske besede Holmec (v slovanščini 9. stoletja bi imela verjetno obliko Hulmecŭ oziroma Hl̥mecŭ).
V nekem dokumentu iz doline reke Erlauf iz 14. stoletja pa je zapisano osebno ime Lueblinic, kar je oblika imena Ljubljenik in kaže na vpliv slovenščine. V zahodni slovanščini namreč ne bi bilo t. i. vrinjenega l, ampak bi bil Ljubenik (Leubinic). Domnevno zahodnoslovanska Colomezza in južnoslovanski oziroma slovenski Leublenic sta za Holzerja dokaz, da se je na severu Avstrije govoril prehodni jezik oziroma narečje med češčino in slovenščino.
Kaj pravi Holzer o Brižinskih spomenikih
Zdaj pa pojdimo na Holzerjevo razlago Brižinskih spomenikov. Leta 2007 je tako zapisal: "Brižinski spomeniki predstavljajo slovanski idiom, od katerega se danes ni ohranilo noben potomstvo. Ima *modliti* 'moliti' z ohranjenim zaporedjem *dl*, kot ga najdemo tudi v ziljski slovenščini in češčini, vendar je na primer češčini še bližje kot ziljski slovenščini, ker ima *vueru* 'vera' kot češka *věru* in ne *vero* kot slovenščina. Po drugi strani pa ima južnoslovanski *razumeti*, medtem ko v češčini pomeni *rozuměti* 'razumeti'. Iz narečno-geografskih razlogov je jasno, da jezik Brižinskih spomenikov ne izvira iz regije, kjer se slovenščina še danes govori, temveč s severnejšega območja, ki je bližje češčini, verjetno tistega, ki je danes v Avstriji. Ali so potem sploh slovenščina?"
Prvi in tretji rokopis sta verjetno nastala s prepisom izvirnega besedila, drugi pa z morda z narekom. Vir prvega in drugega rokopis naj bi bili starobavarski spovedni obrazci z začetka 9. stoletja, drugi rokopis, pridiga o grehu in pokori, pa je najverjetneje nastal na podlagi prvotno latinskega besedila, ki je bilo prevedeno tudi v bavarsko staro visoko nemščino. V stari cerkveni slovanščini se pojavlja podobna pridiga iz 9. stoletja.
Ni jasno, ali ima Holzer glede vueru v mislih zapisani u kot odraz za nosni samoglasnik ǫ ali sklop vue, ki naj bi predstavljal zapis vě-. Če gre za prvo, je to ponavljanje Vermeerjevih domnev, o katerih sem pisal že zgoraj. Če gre za drugo, pa: vrinjenje črke u med črko v in samoglasnik je pogosto v Brižinskih spomenikih: oclevuetam (oklevetam), devuam (devam), izpovuede (izpovede), vuolo (z voljo), vuez (ves), vuensih (venčih) … Podobno je zapisana že omenjena Sorška dobrava na Loškem gospostvu (Szovrska Dubravua) – črka u med v in a.
Zakaj je pisec Brižinskih spomenikov slovanski glas v zapisoval kot vu
V češčini t. i. rogati ě pomeni, da moraš soglasnik pred glasom e omehčati (to velja za soglasnike d, t in n) ali pa se med soglasnik in e vrine j (to velja za soglasnike b, p in v: beseda věru je tako vjeru). Če pa je ě za soglasnikom m, se med glas m in e vrine glas ň. Vrinjeni u med v in samoglasnikom pri Brižinskih spomenikih, kar dokazuje tudi zapis Szovrska Dubravua iz časovno istega obdobja, zagotovo ni kakšen dokaz češkosti jezika Brižinskih spomenikov.
Tudi in predvsem zato, ker je ě češki glas, ki se je razvil iz praslovanskega dolgega ē oziroma iz glasu, ki se imenuje jat (morda je bil to glas ä). Pri Brižinskih spomenikih pa se zaporedje črk vu ne uporablja samo pred glasom, ki se je razvil iz jata (izpovuede, vueru …), ampak tudi pred poglasnikom ə (vuez), glasom a (devuam), glasom o (vuolu) in glasom u (vuuraken). Gre torej za zapis načina izgovarjave slovanskega glasu v pred samoglasnikom oziroma napotek bralcu nemškega rodu in nemškega maternega jezika (gre verjetno za že omenjenega škofa Abrahama), kako naj čim bolj pravilno izgovori besedo.
Bavarska stara visoka nemščina in izgovarjava črk
Bavarska stara visoka nemščina je namreč približno po letu 750 glas f na začetku ali sredi besede spremenila v glas, ki je podoben glasu v in β in ki ga je zapisovala s črko v. Slovensko besedo ves, zapisano kot vez namesto vuez, bi tako Bavarec v 10. stoletju izgovoril približno kot βes in ne kot ves. Že omenjeni glas v/β, napisan s črko v, bi po drugi strani Slovenci v tistem času slišali kot glas b.
Vzhod današnje Avstrije je bil od 6. oziroma 7. stoletja slovansko govoreča dežela, kar dokazujejo številna avstrijska krajevna imena slovanskega izvora. Ko so prišli v Vzhodne Alpe Slovani, so govorili praslovanščino, ki se je pozneje razvila v splošno slovanščino, ki je bila že narečno razcepljena. V vzhodnoalpskem in zahodnopanonskem prostoru se je kot narečje splošne slovanščine razvila alpska slovanščina, predhodnica današnje slovenščine. Nekateri podatki govorijo, da se je alpska slovanščina oziroma zgodnja slovenščina, dokler ni prišlo do ponemčenja v času srednjeveške nemške kolonizacije (nem. Ostsiedlung), govorila zelo daleč na sever, tja do Donave in morda še čez.
Besedo vrithof (sl. pokopališče) so tako Slovenci slišali kot britof. Slovenski glas b so po drugi strani Bavarci zapisovali s črko v ali f, zato je zdaj Bistrica v nemščini Feistritz. Že omenjeni nemški glas v/β, napisan s črko v, je pozneje spet postal čisti glas f, številne nemške besede, ki se začenjajo s črko v, pa se izgovarjajo z glasom f (npr. vater, izgovarjava fater). Bavarska stara visoka nemščina je imela tudi glas w, ki ga je zapisovala s črkama uu. Prav to zaporedje uu- pa je namesto vu- uporabljeno v tretjem Brižinskem spomeniku: zuueti (svęti), uueruju (verujǫ), uuede (vede) ...
Avstrijska interpretacija slovenske zgodovine
Holzerjev pogled je verjetno del t. i. avstrijske interpretacije slovenske zgodovine, ki teži k čim večjemu razslovanjenju in razslovenjenju avstrijske zgodovine, tj. skuša "izriniti" Slovence iz zgodovine današnjega avstrijskega ozemlja ter zabiti klin med slovensko zgodovino in zgodovino območja zgodnjesrednjeveške Karantanije (temu bi lahko rekli dekarantanizacija slovenske zgodovine). Pri zadnjem gre za trditve, ki skušajo čim bolj ločevati med Karantanijo in Slovenci.
Holzer je tako (vsaj bil je) zagovornik v Avstriji prevladujoče teorije (arheologa Erik Szameit in Stefan Eichert, zgodovinarja Walter Pohl in Katharina Winckler …), da ni bilo nobenega množičnega priseljevanja Slovanov v Vzhodne Alpe v zgodnjem srednjem veku, ampak so prišli (pod avarsko nadoblastjo in vodstvom) le maloštevilni Slovani, ki so jezikovno poslovanili to območje. Še dlje gre Eichert, ki meni, da ni bilo niti doslednega jezikovnega poslovanjenja, ampak je bila slovanščina le nekakšen "uradni jezik" v Karantaniji.
Eichert tudi trdi, da Karantanci niso imeli slovanske etnične identitete, podobno pa je pred leti zapisal tudi Holzer, češ da jezikovno poslovanjenje romansko govorečih domačinov še ne pomeni, da so ti prevzeli tudi slovansko identiteto.
Dokazi, ki zavračajo avstrijsko teorijo slovenske zgodovine
To je seveda v nasprotju s pisnimi viri, ki Karantance nedvoumno označujejo za Slovane. Prav tako obstoj etnonima Slovenec na Koroškem (ta obstoj je bil bolj trdoživ, kot je bil na primer na območju Kranjske) priča o kontinuiteti identitete, ki je povezana z jezikom.
Dunajska šola zgodovinopisja, temu pa so pritegnili tudi avstrijski arheologi in jezikoslovci, kot je Georg Holzer, trdi, da v Vzhodnih Alpah ni prišlo do množičnega naseljevanja Slovanov, ampak le do prihoda maloštevilnih Slovanov in do jezikovne slavizacije prebivalstva iz časa rimskega cesarstva. To avstrijsko razlago slovenske zgodovine pa izpodbijajo odkritja znanstvenih DNK-raziskav, ki potrjujejo teorije o množičnem priseljevanju Slovanov. Avstrijska razlaga slovenske zgodovine skuša tudi čim bolj ločiti zgodovino Slovencev od zgodnjesrednjeveške Karantanije (na fotografiji je slika Gosposvetskega polja s Knežjim kamnom).
Zadnje znanstvene DNK-raziskave so ovrgle avstrijsko intepretacijo slovenske zgodovine, saj kažejo, da – vsaj na območju Slovenije, verjetno pa je podobno tudi za ves vzhodnoalpski prostor – v zgodnjem srednjem veku ni prišlo zgolj do širjenja slovanskega jezika, ampak tudi do množičnega demografskega širjenja Slovanov, ki so po svoji priselitvi predstavljali veliko večino prebivalstva.
Glavni viri za članek:
Matej Šekli, Jezikovne lastnosti zgodnje slovenščine 11. in 12. stoletja, 2022.
- Povzet med drugim podatek o zgodnjeslovenskem imenu Sebon (zapisano Zebon) v listini o Puchenauskem placitu iz leta 827.
Matej Šekli, Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina, 2024.
- Povzet del podatkov o nastanku Brižinskih spomenikov in o tezah o jeziku Brižinskih spomenikov (Kopitarjeve raziskave, teze Dobrovskega, Miklošiča, Jagiča, Vaclava Vondraka, vzporednice med Brižinskimi spomeniki in drugimi verskimi besedili, kot je starobavarski spovedni obrazec ...).
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 2. knjiga (l. 801–1000), Ljubljana 1906.
- Povzeti podatki iz listin iz leta 973.
Dieter Kudorfer, Zgodovinski in literarni pomen rokopisa z "Brižinskimi spomeniki", Zgodovinski časopis, 2005.
- Povzet del podatkov o freisinški škofiji, nastanku in najdbi Brižinskih spomenikov, nastanku njihovega imena. Povzet tudi podatek o omembi Loke kot Laca (Lacam). Povzete tudi ugotovitve zgodovinarja Milka Kosa o času nastanka rokopisov.
Georg Holzer, Zur Frage der Nordgrenze des slowenischen Sprachgebiets im Mittelalter (sl. O vprašanju severne meje slovenskega jezikovnega prostora v srednjem veku), 2007.
- Povzete razlage imena hriba z imenom Colomezza iz vira iz leta 832, povzete trditve o jeziku Slovanov v dolini reke Erlauf v srednjem veku, tudi povzeti Holzerjevi pogledi na jezik v Brižinskih spomenikih.
Heinz Dieter Pohl, Die Slavia submersa in Österreich (sl. Potopljena Slavija v Avstriji ali Izginula Slavija v Avstriji), 2005.
- Povzeti podatki o besedah slovenskega izvora v koroški narečni nemščini: munkn, strankerl …
Willem Vermeer, Raising of *ě and loss of the nasal feature in Slovene (sl. Zvišanje *ě in izguba nosnikov v slovenščini), 1982 in nova različica iz leta 2009.
- Povzete Vermeerjeve domneve glede jezika Brižinskih spomenikov.
Marc L. Greenberg, Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika, Maribor 2002.
Povzeti podatki o furlanskem toponimu Lancenigo (Ločnik) in podatki o reki Ložnici v 9. in 10. stoletju.
