Četrtek, 24. 9. 2026, 15.42
5 dni, 13 ur
Razvozlana velika slovenska uganka
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,26
Vzhodnoslovensko mesto Ptuj in zahodnoslovenska reka Sora nam s svojim imenom verjetno pomagata razvozlati veliko uganko: kdaj in kako so naši slovanski predniki poselili današnji (in nekdanji) slovenski etnični prostor. Na območje Ptuja so prišli v prvi polovici 6. stoletja, na severozahod današnje Slovenije, kjer teče reka Sora, pa najverjetneje proti koncu 6. stoletja.
Razseljevanje Slovanov iz njihove pradomovine onkraj Karpatov proti severu, jugu in zahodu lahko časovno umestimo in razmejimo tudi s pomočjo zgodovinskega jezikoslovja. Na primer z opazovanjem spreminjanja praslovanskega dvoglasnika au (aw/) v glas o, ki je na koncu postal glas u: au > o > u.
Praslovanski glasovni sistem je vseboval dvoglasnik au približno do druge polovice 6. stoletja, ko se je preoblikoval v glas o. Ta pa se je verjetno že v 7. stoletju, zagotovo pa v 8. stoletju, preoblikoval v glas u. To vemo na podlagi zgodovinskega pisnega vira iz vzhodnoalpskega prostora iz leta 777, kjer je v latinskem besedilu zapisano tudi slovansko ime Taliup. V tedanji slovanski izgovorjavi je bil Taliup Daljubu, najstarejša praslovanska oblika tega imena, ko je praslovanščina še imela dvoglasnik au, pa je bila Daljaubas.
Zgodnja slovanska naselitev na območju Ptuja
To pomeni, da so Slovani prvič prišli do mesta, ki se je v antiki v latinskih pisnih virih imenovalo Poetovio (Poetouiō), verjetno že v prvi polovici 6. stoletja. V jugovzhodni romanščini, ki se je izoblikovala iz ljudske latinščine, se je omenjeno mesto ob Dravi (zdaj v slovenščini Ptuj) ob prihodu Slovanov verjetno imenovalo Petauia.
Ker so Slovani, ki so ob Dravi prišli do Ptuja, v svojem glasovnem sistemu še imeli dvoglasnik au, so au v imenu Petauia izgovarjali kot dvoglasnik in ne kot zaporedje glasov a in u (w). Romanska Petauia ali Pitauia je postala slovanska Pitauju (e v romanskem imenu je bil zelo ozek, tako da so ga Slovani slišali kot glas i).
Od romanskega Pitauija do Ptuja
Ko je dvoglasnik au v drugi polovici 6. stoletja postal o, je Pitau/Pitauju postal Pito(ju). Ko je glas o postal glas u (7./8. stoletje), je Pito(ju) postal Pitu(ju), nato v 9. stoletju Pĭtu (Pĭtujŭ).
Obdravski naselitveni tok je bil verjetno poleg obmurskega najzgodnejši slovanski naselitveni tok na območju današnje Slovenije. Za zdaj ostaja odprto, ali so ti Slovani prišli s severa ali z jugovzhoda (ob Dravi in Muri navzgor), čeprav je zadnja teorija verjetnejša. Na fotografiji: Ptuj.
V 10. stoletju sta poglasnika ĭ in ŭ (nastala sta v 9. stoletju iz praslovanskih kratkih i in u) onemela. Tako nastane oblika Ptu – Ptuj. V prleškem narečju Ptuju rečejo Ptü, v rodilniku Ptüja (ker so slovenska panonska narečja, verjetno v 11./12. stoletju, glas u preoblikovala v glas ü).
Drugo ime za Ptuj: Optuj
Ob Ščavnici Ptuju rečejo oziroma so vsaj nekdaj rekli Optü, v Prekmurju pa Optüj. Ta oblika je nastala iz romanskega imena Ad Petauiam. Ad po slovensko pomeni pri, torej je Ad Petauiam Pri Ptuju. Pri slovanskem prevzemu tega imena je d v ad odpadel (Apitauju), a pa je v 9. stoletju postal glas o: Opitu(ju). Na koncu je nastala oblika Optü (Optuj).
Če v času prihoda do Ptuja Slovani ne bi več poznali dvoglasnika au, bi romanska Petauija zdaj v slovenščini najverjetneje imela obliko Ptou/Ptov, ker bi glasova a in u prevzeli z glasovoma a in w, ne pa z dvoglasnikom au.
Slovani v Kvarnerju in Dalmaciji
Takšne primere – da Slovani zaporedja glasov -au- niso več prevzeli z dvoglasnikom au, ampak z zaporedjem glasov a in w – poznamo z območja južno od Slovenije v kvarnersko-dalmatinskem prostoru.
Ko so Slovani prišli na obale Jadrana, v svojem glasovnem sistemu niso več imeli praslovanskega dvoglasnika au, zato antični kraj Laurana na vzhodu Istre na današnjem Hrvaškem ni postal Luran, ampak je zdaj v hrvaščini Lovran (na fotografiji).
Če so Slovani na območje današnje vzhodne Slovenije prišli verjetno že v prvi polovici 6. stoletja, je njihova naselitev na območju Kvarnerja (antično Liburnija) in Dalmacije prvič izpričana na prelomu 6. in 7. stoletja, ko niso imeli več dvoglasnika au.
Lovran, Povljana in riba ovrata
Romanska kraja Laurana na vzhodni obali Istre in Pauliana na otoku Pagu sta tako v jeziku Slovanov najprej postala Laurānu in Pauljanā. Ko je kratki praslovanski a postal glas o (najpozneje v 9. stoletju), pa sta nastali današnji obliki Lovran in Povljana. Podobno je riba, ki je imela latinsko ime aurata, v jeziku Slovanov dobila najprej ime aurātā (awrātā), v hrvaščini pa je zdaj ovrata.
Morda pa imamo tudi za območje današnje Slovenije primer, ko se romanski au v jeziku slovanskih naseljencev ni več prevzemal z dvoglasnikom au, ampak z zaporedjem glasov a in u (w). A poglejmo najprej, kam sta se po prihodu v današnje slovensko Podravje in Pomurje usmerila obdravski in obmurski naselitveni tok.
Slovanska naselitev v vzhodne Alpe
Predvidevamo lahko, da se je slovanski obdravski in obmurski naselitveni tok kmalu, že v prvi polovici 6. stoletja, usmeril iz zahodnopanonskega prostora v vzhodne Alpe.
Tostran Karpatov je Mura verjetno edina daljša reka, katere ime je slovanskega izvora in ne predslovanskega. Njeno praslovansko ime je bilo Maurā (Mawrā), kar pomeni temna reka. Slovanskega izvora je tudi pritok Murica, ki ima nemško ime Mürz. Na fotografiji: avstrijsko mesto Gradec, ki leži ob reki Muri.
Tako je bila antična višinska naselbina z imenom Ieunna (v krajši različici verjetno Iouna) na današnjem avstrijskem Koroškem v slovanski jezik prevzeta kot Jaunā – to je današnja Junska gora, ki je dala ime Podjuni.
Mura ter Visoke in Nizke Ture
Da so tudi porečje Mure Slovani zgodaj poselili, nakazuje leta 799 zapisano rečno ime Maura. To je še praslovansko ime (Maurā pomeni temna reka), ki vsebuje dvoglasnik au. Maurā je pozneje postala Mora, nato Mura (v panonski slovenščini Müra, Möra ali Müjra).
Ko so Slovani ob Muri in Dravi prodirali vse globlje v Alpe, so prišli tudi do Visokih in Nizkih Tur. Če je podlaga za ime Ture predslovansko (morda keltsko) ime za pogorje oziroma gore taur-, potem je tudi to dokaz, da so Slovani, ko so prišli do Visokih in Nizkih Tur, še poznali dvoglasnik au: Taure > Tore > Ture.
Iz porečja Drave v porečje Save
Slovanska naselitev iz Podravja in Pomurja ni šla samo proti severu, ampak tudi proti zahodu. Iz porečja Drave so Slovani tako prišli prek porečja Savinje tudi do Save. Verjetno se je tedaj slovanski obdravski naselitveni tok združil s slovanskim obsavskim naselitvenim tokom. Ta tok je verjetno med drugim poselil zgornje Posavje, današnjo Dolenjsko in Kras. Do tega je prišlo verjetno proti koncu 6. stoletja, kar pomeni, da se tedaj ni več govoril praslovanski dvoglasnik au.
Na območju Kranja so v zgodnjem srednjem veku verjetno še živeli romansko govoreči prebivalci, tako da so Slovani prevzeli romansko ime Karnju/Karnu (iz latinsko Carnium, izg. Karnium) in ga pozneje preoblikovali v Kranj (na fotografiji). Predslovanskega izvora je tudi ime reke Kokre, ki se izliva v Savo v Kranju. Blizu je tudi sotočje Sore in Save (približno 14 kilometrov južneje od Kranja), kar nakazuje, da so tudi ime reke Sore Slovani morda prevzeli od romansko govorečih prebivalcev. Morda je ime Sora oziroma Saura pomenilo pritok reke Save (Sau-ra?). Latinsko ime za reko Savo je bilo Sauus.
Namig, da je res tako, je morda rečno ime Sora. To je reka, ki teče po severozahodnem delu današnje Slovenije in se izliva v Savo pri Medvodah. Glede imena reke sta dve razlagi.
Lahko Sora razvozla uganko?
Ena zagovarja slovanski izvor, po katerem je podlaga za ime beseda sovĭra, ki bi nastala iz glagola sŭ-vĭrěti. To bi lahko pomenilo "privreti, prikipeti" (torej bi ime reke pomenilo hudournik), lahko pa tudi "skupaj se zlivati", kar bi se nanašalo na sotočje obeh Sor v Škofji Loki (sotočje Poljanske in Selške Sore).
Druga razlaga zagovarja predslovanski izvor imena reke, ki naj bi bil izpeljan iz besede Savara, podobno kot francosko-nemška reka Saar (fr. Sarre).
Sora je prvič izpričana v virih leta 973: Soura in Sourica
Dejstvo je, da je Sora v zgodovinskih virih prvič izpričana v dveh latinskih listinah iz leta 973, ki sta povezana s freisinško škofijo in začetkom freisinškega gospostva (sedež tega gospostva je bil v Škofji Loki): Zovra, Zouram, Szovrska Dubravua, Zoura in Zouriza. Zoura je Soura/Sovra, Zouriza pa Sourica/Sovrica (črke z ali sz so zapis glasu s).
Nekateri jezikoslovci menijo, da je ime reke Sore slovanskega izvora, drugi so prepričani, da je predslovanskega izvora in iščejo povezave z imenom nemške reke Saar (fr. Sarre). Na fotografiji: Škofja Loka, kjer je sotočje Poljanske Sore in Selške Sore (ta se je izvirno imenovala Sorica). V stari slovenščini v 10. stoletju se je Sori reklo Soura, Sorici pa Sourica. Pozneje (verjetno do druge polovice 14. stoletja) sta nastali obliki Sora in Sorica, kar je zdaj tudi knjižna oblika. Je pa izgovor odvisen tudi od narečja (če se glas o narečno izgovori kot u, kot na primer gospod > guspud, jagoda > jaguda, je lahko Sora tudi Sura). Janez Vajkard Valvasor je tako krajevno ime Sora (ta kraj leži v občini Medvode, kjer se Sora izliva v Savo) leta 1689 zapisal kot Sura. Tristo let prej je ime tega kraja v virih zapisano kot Zaura, v 18. stoletju kot Soura, v 19. stoletju pa kot Sora.
Soura je bila samo Poljanska Sora (Poljanščica), medtem ko je bila krajša Selška Sora (Selšcica) v 10. stoletju Sourica, tj. pritok reke Soure (… deinde trans Zouriza usque ad montem Lubnic ipsumque montem usque ad maiorem amnem qui Zoura vocatur …).
Soura postane Sora
Ime Sora je Sovra (Soura) dobila, ko je dvoglasnik ou postal o. Vemo, da se je dvoglasnik ou v gorenjskem narečju razvijal vzporedno z dvoglasnikom ei (ej). Ko je ta postal e, je tudi ou postal o. Ta prehod ej > e in ou > o je bil na večjem delu gorenjske narečne ploskve skoraj popolnoma izpeljan do druge polovice 14. stoletja (to vemo na podlagi Celovškega oziroma Rateškega rokopisa, ki je bil napisan v drugi polovici 14. stoletja).
Je bila Sora najprej Saurā?
Starejša, praslovanska oblika rečnega imena Sovra je bila morda Saurā (Sawrā). Za območje Gorenjske imamo ob Savi izpričano rečno božanstvo Saurecna (Saverkna). O obstoju te boginje priča rimskodobna marmorna napisna plošča, ki so jo arheologi pred leti odkrili na območju Podkorna (torej daleč od izliva Sore v Savo).
Po eni od etimoloških razlag se v imenu Sauercna (Saverkna) morda ohranja hidronimna podstava Saua-ra-, kar se zdi v besedotvornem razmerju do hidronima Sauas, tj. do reke Save (v antiki znana kot Sauus): kar pripada toku reke Save.
Slovanska naselitev v zgornjem Posavju
Morda je beseda Sauara/Saura (če je Sora izpeljana iz tega imena) pomenila pritok reke Save oziroma reko, ki pripada Savi (podobno kot v primeru Saverkne).
Slovani so območje zgornjega Posavja oziroma Gorenjske najverjetneje poselili na prelomu 6. in 7. stoletja.
Če je ta razlaga imena Sora pravilna, potem praslovanska oblika Saurā (ta je potem najpozneje v 9. stoletju postala Sovra oziroma Soura) tudi nakazuje, da Slovani, ki so prvi prišlo do Sore, v svojem glasovnem sistemu niso imeli dvoglasnika au, ampak že glas o. To tudi pomeni, da so prišli v zgornje Posavje v drugi polovici 6. stoletja oziroma proti koncu 6. stoletja.
Romansko prebivalstvo na območju Kranja in njegove okolice
Ime Saur- so zato Slovani prevzeli z zaporedjem glasov a in u (w). Če bi še imeli dvoglasnik au, tako kot Slovani, ki so prvi prišli do Ptuja, Podjune (Junske gore), Mure ter Visokih in Nizkih Tur, potem bi bil razvoj rečnega imena takšen: Saurā > Sorā (konec 6. stoletja) > Surā (7./8. stoletje) > Sura. V tem primeru bi bilo v listinah iz leta 973 zapisano Zura in Zuriza, ne pa Zoura/Zovra in Zouriza.
Ime Saura so Slovani verjetno prevzeli od romaniziranih staroselcev, podobno kot so prevzeli ime relativno bližnjega mesta Kranj (romansko Karnu ali Karnju iz latinskega imena Carnium/Karnium) in tudi ime reke Kokre, ki se v Savo izliva pri Kranju. Kokra je v praslovanščini imela morda obliko Kank(u)rā ali Kunk(u)rā, predslovansko ime pa je bilo morda Kank(o)ra ali Konk(o)ra.
Zgodnji slovanski naselitveni val proti severu
Če Slovani, ko so prišli do Jadranskega in Egejskega morja, v svojem jeziku niso več imeli praslovanskega dvoglasnika au, pa jezikoslovne raziskave kažejo, da je bilo drugače pri naselitvenem toku, ki je šel iz praslovanske domovine proti severu današnje Rusije.
Zahodno od Sankt Peterburga se v Finski zaliv izliva reka Luga, ki izvira v bližini Novgoroda. Po finsko se reki reče Laukaa(njoki), kar pomeni, da je imela reka nekdaj slovansko ime Laugā.
So Slovani prej prišli do Finskega zaliva kot do Jadrana?
Medtem ko je v slovanskem oziroma ruskem jeziku v skladu s predstavljenim glasovnim razvojem au > o > u dobila na koncu obliko Luga, se je v finskem imenu Laukaa ohranila njena praslovanska oblika z dvoglasnikom au. Podobno so Slovani finsko krajevno ime Rautamäki prevzeli, ko so še imeli dvoglasnik au, zdaj je to po rusko Rudomež.
Slovani so na obale Finskega zaliva prišli, ko so še govorili praslovanski dvoglasnik au, torej verjetno v 6. stoletju, morda pa že stoletje prej. Na fotografiji: obala ob Finskem zalivu v okolici Sankt Peterburga.
To nakazuje, da so Slovani morda prej prišli do Finskega zaliva (kot tudi do Ptuja, Podjune, Mure ter Visokih in Nizkih Tur) kot do Jadranskega in Egejskega morja. Ta naselitveni tok proti severu se je morda zgodil že v 5. stoletju.
Arheološki viri o naselitvi Slovanov
Poleg zgodovinskega jezikoslovja lahko potek naselitve Slovanov ugotavljamo tudi s pomočjo preučevanja pisnih virov in arheoloških najdb. Jezikoslovni podatki o zgodnji slovanski poselitvi območja Ptuja se ujemajo z arheološko tezo, da so se Slovani oziroma nosilci praške kulture na območje Prekmurja in severne Hrvaške naselili v prvi polovici 6. stoletja.
Pisni viri o naselitvi Slovanov
Pisni viri nedvomno govorijo o naselitvi Slovanov v vzhodnoalpskem prostoru vsaj v prvi polovici 7. stoletja. Okoli leta 610 je tako pri antičnem mestu Agunt na današnjem Vzhodnem Tirolskem prišlo do spopada med Bavarci pod vodstvom vojvode Garibalda in Slovani, v katerem so zmagali zadnji (… His temporibus mortuo Tassilone duce Baiuariorum, filius eius Garibaldus in Agunto a Sclavis devictus est …).
Že predtem, leta 592 in 595, sta omenjena še dva spopada med Bavarci in Slovani (pri zadnjem spopadu Slovanom pomagajo Avari), a so tukaj mnenja deljena: nekateri ta spopada umeščajo v zgornje Podravje, tako kot bitko iz leta 610 pri Aguntu, drugi pa v današnje avstrijsko Podonavje.
Za obdobje okoli leta 610 imamo podatek, da so bili Slovani že naseljeni v tem času na območju ob reki Zilji in njenem pritoku Ziljica (slovanska regio Zellia). Ni izključeno, da je omenjena regija Zilja vkjučevala tudi slovansko območje južneje od Kanalske doline (morda tudi današnjo Rezijo).
Za območje Krasa in Istre imamo podatke o prodirajočih Slovanih v pismih papeža Gregorja Velikega (papeževal med letoma 590 in 604). Maja 599 je tako omenjeni papež v pismu eksarhu Italije Kaliniku (eksarh Italije je bil vodja bizantinskega dela Italije) pisal, da ga veselijo njegove zmage nad Slovani (verjetno so bili ti spopadi nekje na kraško-istrskem ali kvarnerskem območju, glede na to, da je Kalinik poročilo o zmagah papežu poslal iz Kopra).
Julija 600 pa papež piše salonitanskemu škofu Maksimu, da je zelo potrt, ker Slovani ogrožajo Salono (današnji Solin pri Splitu v Dalmaciji), pa tudi vznemirjen, ker so Slovani že začeli skozi Istro siliti v Italijo. Slovanski napadi na Istro so omenjeni tudi leta 612.
Za obdobje okoli leta 620 pa imamo podatek, da so Slovani že prebivali v bližini Italije (verjetno mišljeno območje današnje Notranjske ali Krasa, morda Kvarnerja).
Propad škofij in naselitev Slovanov
V slovenskem zgodovinopisju se je skušalo širjenje Slovanov v vzhodnoalpskem prostoru podrobneje datirati in lokalizirati s pomočjo podatkov o propadu antičnih škofij. Pred letom 579 naj bi propadli škofiji v Virunumu (današnja avstrijska Koroška) in na Ptuju, pred letom 588 v Celeji (Celju) in Emoni ter pred letom 591 v Teurniji in Aguntu (zahod avstrijske Koroške in današnja Vzhodna Tirolska).
Glavni viri za članek:
Georg Holzer, Methodologische überlegungen zur auswertungder slavisch-baltischen und slavisch-finnischen lehnbeziehungen für die slavische siedlungs- und lautgeschichte (sl. Metodološki vidiki analize medsebojnega slovansko-baltskega in slovansko-finskega izposojanja besede pri preučevanju slovanske naselitvene in glasovne zgodovine), 2006.
- Povzeti podatki o slovansko-finskih izposojankah (reka Luga, Rudomež).
Luka Repanšek, Keltska dediščina v toponimiji jugovzhodnega alpskega prostora, 2016.
- Povzeti podatki o slovanskem prevzemu romanskega imena Ptuja in Optuja. O slovenskem prevzemu imena Ieunna. Povzeti podatki o Sauercni, o nemškem prevzemu imena Petauia kot Pëtouja ali Pëtauja.
Fram Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika, II., Konzonantizem, 1924.
- Povzeti podatki, da ob reki Ščavnici rečejo Ptuju Optü in v Prekmurju Optüj. Ob reki Pesnici so Ptuju rekli Ftüj, ob Savinji pa Tuj.
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Prva knjiga (l. 501–800.), 1902.
- Povzetek podatkov o listini iz leta 777, ki se nanaša na območje današnjega Kremsmünstra v Avstriji in v kateri je zapisano slovansko ime Taliup. Povzeti podatki o spopadih med Slovani in Bavarci ter o pismih papeža Gregorja Velikega.
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Druga knjiga (l. 801–1000.), 1906.
- Povzeti podatki o Sori in Sorica. Soura in Sourica v listinah iz leta 973.
Silvo Torkar, Rokopisna zbirka slovenskih krajevnih ime iz Metelkove zapuščine, druga knjiga, 2024.
- Povzet podatek o Valvasorjevem zapisu imena kraja Sora kot Sura ter o zapisanih oblikah Zaura, Soura in Sora.
Matej Šekli, Relativna in absolutna kronologija (bavarsko)staro- in srednjevisokonemških izposojenk v slovenščini, 2020.
- Povzeti podatki o prevzemu nemških besed loupa, couperōn in roupōn.
Marc L. Greenberg, Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika, 2002.
- Prevzet podatek, kdaj je prišlo do začetka spremembe u v ü v slovenskih panonskih narečjih.
Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar.
Daša Pavlovič, Začetki zgodnjeslovanske poselitve Prekmurja, Ljubljana 2017.
- Povzeta teza, da so se Slovani oziroma nosilci praške kulture na območje Prekmurja in severne Hrvaške naselili v prvi polovici 6. stoletja.
Milan Lovenjak, Saverkna - keltsko božanstvo izvira Save Dolinke? = Savercna - Celtic divinity of the source of the River Sava Dolinka?, 2012.
France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 2. knjiga, 1961.
