Nedelja, 13. 9. 2026, 14.50
3 dni, 21 ur
Tega vam nihče ne upa povedati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,02
Fotografija je simbolična.
Med letoma 500 in 800 je na območju današnje Slovenije prišlo do velike zamenjave prebivalstva – po arheogenetskih raziskavah do več kot 80-odstotne. Prišli so ljudje, ki so govorili praslovanščino – jezik, iz katerega se je v poznejših stoletjih razvila tudi slovenščina. Potek naseljevanja Slovanov v zahodnopanonski, vzhodnoalpski in severnojadranski prostor lahko razvozlamo tudi s pomočjo zgodovinskega jezikoslovja (genetolingvistike). Poglejmo, kdaj in kako je potekal prihod naših slovanskih prednikov.
V prejšnjem članku smo že izvedeli, kako je mogoče razvozlati čas in potek naseljevanja naših slovanskih prednikov v zahodnopanonskem, vzhodnoalpskem in jadranskem prostoru s pomočjo preučevanja sprememb praslovanskega glasu au v splošnoslovanski glas o (s klikom lahko pridete do članka in ga preberete). Na območje današnje vzhodne Slovenije so se Slovani naselili že v prvi polovici 6. stoletja (torej nekaj desetletij preden so prišli do Jadranskega in Egejskega morja). To lahko ugotovimo na podlagi spremembe slovanskega dvoglasnika au v glas o in nato v glas u (ta sprememba se je zgodila v drugi polovici 6. stoletja).
Slovani ob Egejskem morju in na jugu Jadrana
Znano je, da so Slovani na območju ob Egejskem morju (Salona in Kastoria v današnji Grčiji), na jugu Jadrana (Diokleja v današnji Črni gori) in v osrednji Bosni (Labun, Solun) krajevna imena, ki so vsebovala romanski dolgi ō, prevzela z glasom o, ki je nato postal glas u (Solun, Kostur, Labun in Duklja).
Na območje ob Egejskem morju v današnji Grčiji, kjer ležita tudi Solun in Kostur, so se Slovani verjetno naselili v drugi polovici 6. stoletja ali najpozneje v začetku 7. stoletja, v prvi polovici 7. stoletja pa so verjetno naselili tudi območje Črne gore (antične Diokleje oziroma Duklje) in osrednje Bosne.
Pola in Pulj: prevzem imena po letu 800?
Do podobnega prevzema antičnega romanskega krajevnega imena, ki je vseboval dolgi ō, je prišlo tudi pri kraju Pola v Istri (zdaj po slovensko Pulj). A ta prevzem je bil poznejšega datuma kot pri Solunu, Kosturju, Labunu in Duklji (morda šele okoli leta 800 ali po njem).
Verjetno so slovanski predniki Slovencev že v prvi polovici 6. stoletja prišlo do mesta Ptuj na današnjem slovenskem Štajerskem in do Podjune na današnjem avstrijskem Koroškem. Na fotografiji: Ptuj.
Podobno velja tudi za slovenski besedi račun in štacuna. Prva je prevzeta iz romanske besede racone (iz latinske besede ratio, rationes, tj. račun), druga pa iz romanske besede stacone (iz latinske besede statio, stations, tj. postaja).
Gumin, Tolmin, Breginj in Krmin
Kako vemo, da so ti slovenski prevzemi poznejšega datuma, kot so prevzemi imen Solun in Labun v Bosni ali Solun in Kostur v Egejski Makedoniji? Ker so bila v vzhodnoalpskem in severnojadranskem prostoru romanska krajevna imena, ki so vsebovala dolgi ō, najprej prevzeta s praslovanskim dolgim ū (ta je pozneje, verjetno približno okoli leta 800, postal glas y in je na koncu v slovenščini v 10. stoletju sovpadel z glasom i, ki je nastal iz praslovanskega dolgega ī).
Poglejmo primere: romanska Glemona v Furlaniji na slovensko-romanski jezikovni meji je postala v slovenščini Gumin (narečno Humin), Bergona Berginj, Cormones (izg. Kormones) Krmin, Tilmona ali Tulmona Tolmin.
Solin in Solun
Podobni primeri so tudi na hrvaški jadranski obali: Salonā pri Splitu je tako zdaj Solin (in ne Solun, kot v osrednji Bosni in ob Egejskem morju), Nona (Aenona) je Nin, reka Kentona je Cetina, Flanona Plomin, Stelpona Stupin, Scardona (Skardona) Skradin, Albona v Kvarnerju je zdaj Labin (in ne Labun, kot v osrednji Bosni), zahodnohercegovska reka Narona je Narin …
Na današnjem zahodnem Koroškem in Vzhodnem Tirolskem so Slovani izpričani že vsaj v prvi polovici 7. stoletja. Podobno velja tudi za območje ob reki Zilji in v Kanalski dolini. Na fotografiji: reka Zilja pri Podkloštru.
S praslovanskim dolgim ū so prevzeta tudi romanska krajevna imena, ki so imela glas u: Tragurium na Hrvaškem je tako zdaj Trogir, furlanski Udin (latinsko Utinum) pa je postal slovensko Viden (oziroma Vidan). Najprej so Slovani Udin izgovarjali kot Ūdinu. Naslednja oblika (ko je dolgi ū postal y in je bil na začetku besede dodan glas v) je bila Vydĭnŭ, na koncu pa se je izoblikovala oblika Vidən/Vidan.
Slovenski Viden in nemški Weiden
Slovenska oblika Viden (Vidən) je tudi vir za nemško ime za omenjeno furlansko mesto: Weiden. Viden (Vidan) je bil v slovenskem knjižnem jeziku zmotno poknjižen kot Videm (Videm pomeni cerkveno posest oziroma župnijsko zemljišče in nima etimološko nič skupnega s furlanskim mestom Udin).
Podobno so bile s praslovanskim dolgim ū prevzete tudi nekatere besede iz alpske romanščine (ta se je ob naselitvi Slovanov govorila zahodno od črte Beljak–Solkan–Trst in izjemoma vzhodno od nje v Miljah južno od Trsta), ki so imele dolgi ō ali u, kot so Rōma (zdaj v slovenščini Rim), kro(d)ž ali kru(d)ž (zdaj v slovenščini križ) in Džudo/Žudo ali morda tudi Džodo/Žodo (zdaj v slovenščini Žid).
Rim, križ in Žid
Staroslovenski besedi križ in Žid so se pozneje razširile na območje, kjer sta se oblikovali čakavščina in kajkavščina. Vse tri besede, Rim, križ in Žid, pa so prevzeli tudi zahodnoslovanski jeziki. Slovenska beseda Jud je poznejša izposojenka iz nemščine, ki je bila prevzeta, ko je dolgi ū že postal y oziroma i, ker bi drugače prevzeta beseda Jud postala v skladu s slovenskimi glasovnimi zakoni Jid.
Verjetno so Slovani okoli leta 600 že poselili zgornje Posavje, v prvi polovici 7. stoletja pa tudi zgornje Posočje. Na fotografiji: zgornje Posočje.
Kot je bilo že omenjeno, so bile šele po letu 800, ko se je ū spremenil v glas y, v slovenščino prevzete besede, kot je krajevno ime Pulj ter račun in štacuna.
Prva palatalizacija v 5. stoletju
Časovno lahko zamejimo slovansko naseljevanje območja Slovenije in nekdanjega slovenskega območja (pred njegovo germanizacijo v srednjem veku) tudi s pomočjo t. i. slovanske palatalizacije, tj. mehčanja glasov. Praslovanščina je namreč glasove k, g in h pred samoglasnikoma e in i najprej preoblikovala v glasove č, dž (pozneje se je ta dž spremenil v ž) in š. To je bila prva palatalizacija, ki je verjetno potekala v 5. stoletju.
Kirtā je tako postala čirtā (zdaj črta v slovenščini), kirnā čirnā (zdaj črna v slovenščini), genā dženā (pozneje žena), gīvas je postal žīvas (pozneje žīvu, zdaj v slovenščini živ), mūhi je postal mūši, zdaj v slovenščini miš. Litovščina, besedijsko arhaični baltski oziroma baltsko-slovanski jezik, je dve od teh besed še ohranila v arhaični obliki: gyvas (sl. živ) in pomensko malce spremenjeni kirtis (močan udarec, zamah …).
Slovani na območje Slovenije prišli po letu 500
Da so Slovani, ko so prišli na območje današnje Slovenije, še govorili glas dž, lahko sklepamo med drugim na podlagi tega, da je romansko krajevno ime Silidžedo postalo v slovenščini Sužid.
V 7. stoletju, verjetno že v njegovi prvi polovici, so se Slovani naselili tudi na območju zgornjega toka rek Nadiže in Tera ter na območju današnje Rezije. Na fotografiji: mesto Čedad ob Nadiži, kjer se je leta 720 rodil langobardski zgodovinar Pavel Diakon, ki je pisal o Slovanih, ki so živeli v bližini mesta.
Slovani so prišli v vzhodnoalpski prostor, ko prva palatalizacija ni več delovala. Če bi, bi ime reke Gilja preoblikovali v Žilja, Keleja (Celeia) pa bi postala Čelje. To je dokaz, da so Slovani prišli na to območje šele po letu 500.
Druga palatalizacija med letoma 500 in 800
Je pa Gilja postala Zilja, Keleja pa Celje. Zakaj? Zato, ker je v 6. stoletju prišlo do procesa druge palatalizacije (verjetno je ta palatalizacija delovala približno med letoma 500 in 800). Slovani so nova krajevna imena in besede (nanje so naleteli v času svojega širjenja po letu 500), ki so se začele z glasovi k, g in h in ki sta jim sledila glasova e ali i, glasovno preoblikovali v c, dz (pozneje je postal dz > z) in s. Malce drugače je bilo pri zahodnih Slovanih, kjer se je h omehčal v š in ne v s.
Gilja je tako postala Zilja, Keleja pa Celeja > Celje. Podobno je bilo tudi južneje od Slovenije, kjer je na primer otok Kerso postal Cersŭ, reka Genta Zenta in na koncu Zeta, reka Kentona na koncu Cetina, kraj Kivitat (oziroma latinske Civitas, izg. Kivitas) pa Cavtat.
Časovna umestitev naselitve Slovanov
Ker je druga palatalizacija morda delovala tja do leta 800, lahko tako slovansko naseljevanje na zahodnopanonskem, vzhodnoalpskem in jadranskem prostoru približno časovno umestimo med letnici 500 in 800.
Morda v 7. stoletju, skoraj zanesljivo pa v 8. stoletju so se Slovani naselili tudi na Krasu.
Približno v tem obdobju (med letoma 600 in 800) je verjetno delovala tudi t. i. tretja palatalizacija: omehčali so se glasovi k, g in h, ki so stali za glasovi e in i. Reke Murikā, Malinikā, Bustrikā, kraji, kot so Saurikā, Gorikā/Garikā, Gradikā, Rūbinikā in Žabinīkā (vse to so praslovanske oblike, ki so nastale na začetku naseljevanja Slovanov), so tako na koncu postali Murica, Sourica oziroma pozneje Sorica, Malinica, Bistrica, Gorica, Gradec, Ribnica, Žabnica.
Tretja palatalizacija: Logatec in Solkan
Podobno je bilo pri krajevnem imenu Logatec. Praslovansko se je ta kraj imenoval Langatiku ali Lungatiku (njegovo romansko ime je bilo Lungatiko/Longatiko). Če bi ime kraja naši slovanski predniki prevzeli šele po tretji palatalizaciji (torej po letu 800), bi bil Logatec zdaj Logatek.
A morda so bili nekateri od najbolj zahodnih delov slovenskega ozemlja poseljeni s Slovani šele po letu 800. Po mnenju nekaterih jezikoslovcev namreč ni prišlo do tretje palatalizacije pri krajevnem imenu Solkan (romansko Silikano). Če bi prišlo do prevzema imena pred tretjo palatalizacijo, tj. pred letom 800, bi bil po tej razlagi Solkan zdaj Solcan (izg. Soucan).
Se pa trditev o prevzemu imena Solkan šele po tretji palatalizaciji ujema z ugotovitvami DNK-raziskav, da so Slovani morda poselili območje Vipavske doline šele po 9. stoletju. Če to drži, to še dodatno izpodbije trditev, da je krajevno ime Batuje iz Vipavske doline izpeljano iz antičnega imena Batavia in prevzeto, še preden je dvoglasnik au postal o (dvoglasnik au je postal o verjetno v drugi polovici 6. stoletja).
Morda se Slovani niso (strnjeno) naselili v Vipavski dolini pred letom 800, ker je bilo to območje kot prehod v Padsko nižino strateško pomembno in zato pod trdnim langobardskim in/ali avarskim nadzorom. Na prelomu 8. in 9. stoletja pa so Franki uničili avarsko državo, zato Vipavska dolina (do madžarskih plenilskih pohodov v 10. stoletju) ni bila več tako strateško pomembna.
Slovani v zgornjem Posočju, ob Nadiži in Teru v 7. stoletju
So pa Slovani že pred letom 800 oziroma najverjetneje že v 7. stoletju poselili območje severno od Vipavske doline (zgornje Posočje, zgornji tok rek Nadiže in Tera, Rezijo in Kanalsko dolino).
S poselitvijo Krasa so Slovani prišli v soseščino Trsta.
Če bi prišli pozneje, po letu 800 ali celo po letu 850, ko slovanščina ni imela več glasu ū, bi morala, tako kot pri Pulju ter računu in štacuni, romanska imena krajev, kot so bili Tulmona/Tilmona, Glemona, Kormonas, prevzeti z glasom o (ki se je razvil iz au in pozneje postal u). Tako bi bil Tolmin zdaj Tolmun, Krmin Krmon, Breginj Bregunj ali celo Bergunj (če bi bil prevzet po letu 850, ko naj bi nehal delovati glasovni premet ar- v ra-).
Zgodnji premet ar- v ra- na začetku besed
Tudi rezijansko ime Ratenj (praslovansko Artenu) za furlanski kraj Artigne oziroma Dartigne (latinsko Artenia) kaže, da so Slovani že v 7. stoletju poselili današnji zahodni slovenski jezikovni rob. Premet ar- v ra- na začetku besede je namreč v praslovanščini oziroma splošni slovanščini deloval zelo zgodaj (verjetno po letu 600) in se morda tudi relativno hitro končal.
To vemo zato, ker pri slovanskem prevzemu latinskega izraza altare (zdaj slovensko oltar) ni prišlo do premeta: altare bi se namreč v tem primeru preoblikoval v latari (kot se je romanska beseda arka/arca, tj.skrinja, v raka – v slovenščini zdaj rakev).
Oltar, boter in post
Beseda altare je bila obenem tudi prevzeta pred prehodom kratkega a v o, ker je pozneje altar v 9. stoletju (morda v letih 800–850) postal oltar. V 9. stoletju, ko je kratki a postal o, so se v slovanščini iz zgodnje visoke nemščine prevzeti cerkveni pojmi, kot so batru (iz gifatero), pastu (iz fasten) in papu (iz pfaffo), preoblikovali v botrŭ, postŭ in popŭ (zdaj boter, post in pop).
Slovani na Krasu že v 7. stoletju?
Domnevamo tudi lahko, da so Slovani že v 7. stoletju, zagotovo pa v 8. stoletju stalno poselili tudi kraško območje južno od Vipavske doline. Glede na to, da ima romansko krajevno ime Mugla (zdaj italijansko Muggia, furlansko pa Mugle) v slovenščini obliko Milje (morda iz starejše oblike Milja), lahko sklepamo, da je bilo prevzeto, ko so govorci slovanščine na območju Krasa še imeli v svojem glasovnem sistemu praslovanski dolgi ū (torej pred letom 800).
Slovani v bližini Trsta
Milje so nekaj kilometrov južneje od Trsta, katerega romanska oblika je bila Tergestu (to krajevno ime je verjetno izvirno venetskega izvora, pomeni pa trg). Romansko ime Tergestu so na Krasu živeči Slovani najprej prevzeli kot Tirgistu. Zaradi palatalizacije je kmalu postal Tirzistu. V 9. stoletju je verjetno že dobil obliko Trzĭstŭ, nato morda Trzəst’ > Trzasč(ki), kar bi bila osnova za izpeljavo besed, kot so tržaški, Tržačan, Tržaško …
Če je premet na začetku besede deloval v praslovanščini in splošni slovanščin zelo zgodaj, pa je bil premet -ar- > -ra- in -al- > -la- znotraj besed poznejši: verjetno približno med letoma 800 in 850. Poglejmo nekaj primerov. Litovščina, ki je besedijsko arhaična, pozna besede, kot so galva, gardas in varna. Praslovanščina je imela iste besede, ki so bile tudi pomensko enake: galvā, gardas (okoli leta 600 gardu) in varna. S premetom je galva postala glava, gardŭ gradŭ (zdaj v slovenščini grad) in varna vrana.
In če je pri premetu ar- in la- na začetku besede prišlo do razlik med severno in južno slovanščino: prva je imela ro- in lo-, druga ra- in la-, je pri premetu znotraj besede prišlo do več kombinacij: južnoslovanski jeziki, češčina in slovaščina so beseda tipa gardŭ in varna premetali v gradŭ (grad, v češčini in slovaščini pozneje hrad) in vrana, poljščina v grodŭ (zdaj grod) in wrona, vzhodnoslovanski jeziki pa v gorodŭ (zdaj gorod po rusko, horod po ukrajinsko) in vorona.
Kranj, Kras in Bled
Vrnimo se nazaj k slovanskemu naseljevanju vzhodnoalpskega in severnojadranskega prostora. S premetom v prvi polovici 9. stoletja je Karnŭ (romansko Karnu, latinsko Carnium, izg. Karnium) postal Kranŭ (zdaj Kranj), Karsŭ (latinsko Karsus, poznoromansko Karso) je postal Krasŭ (zdaj v slovenščini Kras, medtem ko je v italijanščini in nemščini še izvirna oblika brez premeta: Carso in Karst).
Na prelomu 8. in 9. stoletja so Slovani s pomočjo načrtne frankovske kolonizacije verjetno prišli tudi na območje ob reki Dragonji.
Prišlo je tudi do premeta -el- > -le- pri krajevnem imenu Beldŭ, ki je postal v 9. stoletju Bledŭ (gorenjski kraj Bled). Nemško ime za Bled – Veldes – še vedno nakazuje, kakšno obliko je imelo to krajevno ime pred premetom. Tudi na območju današnje Hrvaške so podobni primeri premetov: antični otok Kersu, ki je v slovanskem jeziku najprej dobil obliko Cersŭ, je s premetom dobil končno obliko: Cresŭ > Cres.
Slovani ob Dragonji
Tudi reka, ki je bila v antiki znana kot Argao oziroma v času slovanske naselitve kot Ad Argao (D’Arga), je tako s premetom -ar- > -ra- postala Draga(njā), če je prišlo do prevzema, preden je praslovanski a postal o, ali Drago(nja), če je prišlo do premeta po spremembi kratkega a v o.
To dokazuje, da so Slovani v prvi polovici 9. stoletja že zagotovo živeli ob tej reki. Pri tem se lahko navežemo na zgodovinske podatke o Rižanskem placitu oziroma Rižanskem zboru iz leta 804, na katerem so se predstavniki istrskih romanskih obalnih mest pritoževali zaradi takratne frankovske načrtne kolonizacije območja v zaledju istrskih mest s Slovani (verjetno je pri tem mišljeno tudi zaledje Kopra, Izola, Pirana in morda tudi Trsta).
Slovanski vpadi v Istro v 6. in 7. stoletju
Če ne prej, so slovanski predniki Slovencev prišli v kraje severno od Dragonje, kjer se zdaj govori istrska slovenščina, zagotovo na prelomu 8. in 9. stoletja. Prvič so sicer Slovani v povezavi z Istro omenjeni že v letih 599–600, ko so, kot govorijo viri, prodirali skozi Istro v Italijo. Podatki o napadih Slovanov na Istro so tudi z začetka 7. stoletja.
Poleg govorcev buzetske čakavščine, katerih predniki so morda na prelomu 8. in 9. stoletja zaradi načrtne frankovske kolonizacijske politike prišli prvič do ozemeljskega stika z govorci alpske slovanščine, prednice slovenščine, so na vzhodu Istre in v njenem osrčju (okoli Pazina) prebivali govorci severozahodne čakavščine.
Po drugi strani je bila naselitev Slovanov v zahodni Istri južno od Dragonje zelo pozna: šele v 16. stoletju so Benečani zaradi depopulacije (ta je bila posledica vojn in bolezni) na območje med spodnjo Dragonjo in spodnjo Mirno naselili govorce južne čakavščine z območja med Krko in Cetino in dalmatinskih otokov, v 17. stoletju pa so zaradi istih razlogov v zahodno Istro južno od spodnje Mirne naselili govorce štokavščine (ki so se pozneje v Istri deloma jezikovno čakavizirali). Ti štokavci, ki so poselili tudi zahodno Čičarijo (tudi vas Golac v Sloveniji), so bili izvirno z območja med Cetino in Neretvo.
V druge dele Čičarije, tudi v slovenski del, so se verjetno že v 15. stoletju priselili govorci osrednje čakavščine, ki so bili najverjetneje izvirno balkansko-romanskega izvora ter sprva dvojezični, pozneje pa so opustili romunščino. Le v Žejanih v hrvaškem delu Čičarije še vedno govorijo tudi romunščino.
Potek naselitve Slovanov
Skratka, s pomočjo zgodovinskega jezikoslovja lahko ugotovimo, da je najprej (verjetno že v prvi polovici 6. stoletja) prišlo do obdravskega in obmurskega slovanskega naselitvenega toka proti Alpam. Morda je bil sočasen tudi obdonavski naselitveni tok z juga proti severu Podonavja, saj je treba nekako razložiti stare južnoslovanske govorne značilnosti v osrednjeslovaških narečjih (južnoslovanski premet ra- in la- v ra- in la-) in krajevna imena z južnoslovanskimi odrazi, kot je avstrijski kraj Ranna severno od Donave.
Sorazmerno pozno naj bi slovanski predniki Slovencev poselili strateško pomembno Vipavsko dolino, po dozdajšnjih podatkih verjetno šele v 9. stoletju. Na fotografiji je mesto Solkan. Pomenljivo je, da je ime Vipava predslovanskega izvora, južneje na Krasu pa je reka s slovanskim imenom Reka, kar nakazuje, da so tam Slovani poselili dokaj prazen prostor, na katerem niso živeli slovanski staroselci, ki bi jim posredovali antično ime reke.
Ime Ranna je izpeljano iz slovanskega imena Ravna (Rauna v virih v začetku 12. stoletja), ki odraža južnoslovanski premet ar- v ra- pri praslovanski besedi arvinā. Zahodnoslovanska oblika bi bila Rovna (Rouna).
Zgodovinski viri dokazujejo, da so vsaj v prvi polovici 7. stoletja slovanski predniki Slovencev že prišli ob Dravi do današnje Vzhodne Tirolske in poselili območje ob reki Zilji. Okoli leta 600 so Slovani verjetno poselili tudi že zgornje Posavje, v 7. stoletju pa tudi območje ob zgornjem toku rek Soče, Nadiže in Tera ter današnjo Rezijo in Kanalsko dolino. Morda že v 7. stoletju, zagotovo pa v 8. stoletju so poselili tudi Kras, na prelomu 8. in 9. stoletja pa tudi območje ob Rižani in Dragonji. Vipavsko dolino so Slovani morda poselili šele v 9. stoletju.
Zakon zlogovne harmonije in zakon odprtega zloga
Zakon zlogovne harmonije (deloval je od 5. stoletja in v alpski slovanščini nekje do 9. ali 10. stoletja) je težnja, da se glasovi k, g in h ter e in i v ustih izgovarjajo čim bližje. Ta težnja je bila prepletena s sočasnim zakonom odprtega zloga. Ta zakon, ki se je verjetno tudi začel v 5. stoletju, je težil k temu, da se zlogi končajo s samoglasnikom.
Zakon odprtega zloga je med drugim povzročil nastanek nosnih samoglasnikov ę in ǫ po letu 600 (po nekaterih tezah pa šele v drugi polovici 9. stoletja), nastanek zlogotvornega l̥ in r̥, premete glasov na začetku in sredi besed, odpravo sklopov -dl- in -tl- … Skratka, oba glasovna zakona sta v nekaj stoletjih zelo spremenila jezik, ki so ga govorili Slovani.
Zanimivo je, da je del slovenščine stoletja pozneje izvedel še nekakšno četrto palatalizacijo: glasovi k, g in h pred e in i so postali č, j in š. Kisel je v nekaterih narečjih postal čisel, ketna četna, kikla čikla, roke roče, noge noje, orehi oreši, hiša šiša. Nekatere od teh besed v nekaterih narečjih še vedno vztrajajo. Ostanek te četrte palatalizacije je krajevno ime Šiška (iz Hiška), jed jenšprenj (iz nemške besede gerstenbrei, kar pomeni ječmenova kaša) ter osebna ženska imena Marjeta (iz Margeta < nem. Margerite), Jedrt (iz Gertruda) in Jera (iz Gera). To palatizacijo so sprožile nove besede iz nemščine (kikla, ketna, gešprenj, Gera …) in sovpad glasu y z glasom i. Ko je hyša postala hiša in kysel kisel, se je spet "zbudil" zakon glasovne harmonije.
Matej Šekli, Relativna in absolutna kronologija (bavarsko)staro- in -srednjevisokonemških izposojenk v slovenščini, 2020.
- Povzeti podatki o tem, kdaj so se zgodile nekatere glasovne spremembe v praslovanščini oziroma splošni slovanščini (druga in tretja palatalizacija, sprememba ū > y, premeti -ar- > -ra- …).
Matej Šekli, Jezikovne lastnosti zgodnje slovenščine 11. in 12. stoletja, 2022.
- Povzeta razlaga imena Ranna – Rauna.
Matej Šekli, Slovenski jezik v kontekstu hipotetične srednjeevropske jezikovne zveze, 2025.
- Povzet podatek, da je nemško ime za Videm Weiden prevzeto iz slovenske oblike Viden.
Luka Repanšek, Keltska dediščina v toponomiji jugovzhodnega alpskega prostora, 2016.
- Povzeti podatki o Ptuju, Podjuni, Guminu, Tolminu, Krmini, Breginju, Vidmu, Trstu (zlasti na str. 147), Miljah, Lovranu, Povljani, Ninu, Skradinu, Labinu, Solinu, Pulju, Solunu ob Egejskem morju in v osrednji Bosni, računu, stačuni … Zlasti del o substituciji romanskega ozkega ō na str. 128–132.
Marc L. Greenberg, Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika, 2002.
- Povzet podatek o prevzemu imen Rim, križ in Žid. Prav tako so povzeti nekateri podatki o t.i. četrti palatalizaciji.
Silvo Torkar, Odstiranje slovenskih krajevnih imen: Batuje in Krepaka, 2018.
- Povzeta razlaga imena Batuje in Vatovlje iz osebnega imena Bat oziroma But.
Georg Holzer, Laut- und Akzentgeschichtliches zu einigen aus Substraten und Nachbarsprachen ins Slavische entlehnten Namen (sl. Glasovna in naglasna zgodovina nekaterih imen, izposojenih v slovanski jezik iz substratov in sosednjih jezikov), 2015.
- Povzet podatek, da je bil Solkan (latinsko Silicanum, romansko Selekanu) v slovanski jezik prevzet šele po koncu tretje palatalizacije.
Fran Ramovš, Historična gramatika II., Konzonantizem, 1924.
- Povzeti nekateri podatki o t.i. četrti palatalizaciji.
Daša Pavlovič, Začetki zgodnjeslovanske poselitve Prekmurja, Ljubljana 2017.
- Povzeta teza, da so se Slovani oziroma nosilci praške kulture na območje Prekmurja in severne Hrvaške naselili v prvi polovici 6. stoletja.
Deven N. Vyas, Istvan Koncz, Tina Milavec, Tamara Leskovar in sodelavci (vseh avtorjev je 36), The shifting dynamics of ancestry and culture at a post-Roman crossroads (sl. Spreminjajoča se dinamika genetskega porekla in kulture na porimskem križišču), objavljeno na spletu 15. decembra 2025.
- Povzet podatek, da so Slovani pozno naselili območje Vipavske doline.
Joscha Gretzinger, Walter Pohl, Zuzana Hofmanova, Johannes Krause in drugi (vseh avtorjev je skupaj 42), Ancient DNA connects large-scale migration with the spread of Slavs (sl. Starodavni DNK povezuje množične migracije z razširitvijo Slovanov), september 2025.
- Povzet podatek o več kot 80-odstotni zamenjavi prebivalstva s prihodom Slovanov.
