SiolNET. Novice Slovenija
1,90

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nekoč so od morja živeli vsi. Ne glede na jezik in narodnost. #foto

1,90

termometer

Ribiči v Piranskem zalivu nekoč
Foto: Pomorski muzej Sergej Mašera Piran

V letošnjem letu bo minilo natanko sto let od prve svetovne vojne, krvave morije, ki je globoko zarezala življenja Evropejcev, na novo pa zarisala tudi kopensko in morsko mejo v Tržaškem zalivu. Kljub temu je vprašanje, čigavo je morje in kdo lahko lovi v čigavih vodah, v Evropi v 21. stoletju še kako aktualno. Pa čeprav so v istem morju zaradi lastnega preživetja nekoč lovili vsi, ne glede na jezik, narodnost in kulturo.

Tržaški zaliv v severnem delu Jadranskega morja so si tako kot danes tudi nekoč delili trije različni narodi s svojo kulturo. "V začetku 20. stoletja so Slovenci lovili predvsem na področju med Trstom in Devinom, Italijani na območju od Barkovelj do Pule in še južneje, z ribolovom pa so se preživljali tudi Hrvati," pripoveduje kustosinja za novejšo zgodovino pomorstva v Pomorskem muzeju Sergeja Mašera Piran dr. Nadja Terčon.

Slovenski ribiči tradicionalno navezani na območje današnje Italije

Prav na območju med Trstom in izlivom reke Timave je slovensko ribištvo v začetku 20. stoletja s približno 400 plovili doseglo svoj vrhunec. Slovenski ribiči so bili na omenjeno območje, kjer je prevladoval predvsem tunolov, tradicionalno navezani tudi v obdobju italijanskega fašističnega režima, ki je zatiral slovensko govoreče prebivalstvo, ter pred drugo svetovno vojno in po njej.

Na drugi strani je bil ribolov na območju Izole, Pirana in Kopra v domeni italijanskih ribičev. Na omenjenem območju so v obdobju fašistične Italije delovale tudi ribiške zadruge, od katerih je bila najbolj razvita in donosna piranska.

"Ta ribiška zadruga je vseskozi obvladovala lov cipljev v Piranskem in Portoroškem zalivu, ciplje pa so lovili tudi proti Savudriji in naprej po obali," pripoveduje Terčonova. Piranska luška kapitanija je po njenih besedah obvladovala tudi območje Savudrije in Novigrada, leta 1945 pa za kratko obdobje tudi območje do izliva reke Mirne v Istri.

O slovenskem ribištvu na območju med reko Dragonjo in Debelim rtičem lahko govorimo šele od leta 1954. O slovenskem ribištvu na območju med reko Dragonjo in Debelim rtičem lahko govorimo šele od leta 1954. Foto: Pomorski muzej Sergej Mašera Piran

Italijansko govoreče prebivalstvo množično zapuščalo Jugoslavijo

Padcu fašizma in koncu druge svetovne vojne je sledilo prelomno leto 1954, v katerem je bila z Londonskim memorandumom določena nova kopenska in morska meja med Jugoslavijo in Italijo. "Ne samo, da se je na novo delilo ozemlje med tremi narodi. Politika in diplomacija sta na tem področju sprožili tudi gospodarske in nacionalne spremembe," je pojasnila Terčonova.

Večina italijansko govorečih ribičev je današnje slovensko ozemlje zapustila že v obdobju Svobodnega tržaškega ozemlja, številni pa tudi pozneje ob uveljavitvi Londonskega sporazuma. "Italijansko govoreče prebivalstvo je po tako imenovanem zakonu o opciji dobilo možnost za izselitev v Italijo, nekateri govorijo tudi o prisilnih izselitvah," razlaga Terčonova.

Zaradi odhoda Italijanov piransko podjetje ostalo brez ribičev

Poleg intelektualcev, pomorščakov in delavcev v ribji industriji so se v Italijo izseljevali tudi ribiči, ki so s seboj lahko odpeljali tudi svoje ladje, ribiške mreže in ribolovne pripomočke. Po letu 1954 je na današnjem slovenskem ozemlju tako ostalo malo italijansko govorečega prebivalstva. Še manj je bilo ribičev, njihovo število se je še posebej zmanjšalo zlasti v Piranu. 

"Že v času, ko so italijansko govoreči prebivalci zapuščali Jugoslavijo, je v Piranu nastalo ribolovno podjetje Ribič, ki pa zaradi izselitve italijanskih ribičev ni imelo več svojih ribičev," pripoveduje kustosinja za novejšo zgodovino pomorstva.

Po drugi svetovni vojni in Londonskem sporazumu je na slovenski obali ostalo izjemno malo italijanskih ribičev. Po drugi svetovni vojni in Londonskem sporazumu je na slovenski obali ostalo izjemno malo italijanskih ribičev. Foto: Pomorski muzej Sergej Mašera Piran

Italijanske ribiče so po letu 1954 po besedah Terčonove postopoma nadomestili ribiči iz slovanskega zaledja: "Če gledamo z nacionalnega področja, lahko o slovenskem ribištvu med reko Dragonjo in Debelim rtičem, ki je skladno z Londonskim sporazumom pripadlo takratni jugoslovanski republiki Sloveniji, govorimo šele od leta 1954."

Novi ribiči, ki življenja na morju niso bili navajeni, so se morali ribolova nato šele priučiti. "Morali so se naučiti plutja, pravilnega ravnanja z mrežami, treba jim je bilo pojasniti, kaj sploh je ribiška flota. V Piranu so ustanovili tudi ribiško šolo, ki pa je na žalost delovala le kratek čas," razlaga Terčonova. Prišleki so se morali ribolova nato naučiti sami, znanje se je prenašalo od ust do ust.

Po zaslugi zadrug in industrije manj potreb po izseljevanju v Ameriko

V primerjavi s Piranom je Izola tudi po odhodu italijansko govorečih ribičev ohranila svoj sloves in veljavo ribiškega mesta. "Tam so se razvile tudi tovarne ribje predelovalne industrije, ki so od ribičev iz vseh obalnih mest, po nekaterih podatkih tudi z današnjega hrvaškega območja, odkupovale predvsem tako imenovane modre ribe," pojasnjuje Terčonova.

Strokovnjakinja posebej poudarja pomen podjetij Riba in Delamaris ter zadrug, v katerih so se po odhodu italijanskega prebivalstva zaposlili številni Slovenci in državljani drugih nekdanjih jugoslovanskih republik: "Ribja predelovalna industrija in zadruge so ljudem omogočile, da so lahko preživeli, na omenjenem območju pa ne v času Avstro-Ogrske ne po drugi svetovni vojni ni bilo tako obsežnega izseljevanja v Ameriko kakor na drugih območjih."

Po zaslugi zadrug in tovarn za ribjo predelavo potrebe po izseljevanju v Ameriko nikoli niso bile tako močne kot na primer na drugih območjih. Po zaslugi zadrug in tovarn za ribjo predelavo potrebe po izseljevanju v Ameriko nikoli niso bile tako močne kot na primer na drugih območjih. Foto: Pomorski muzej Sergej Mašera Piran

Vendar pa je na drugi strani po besedah Terčonove izključno od ribolova že v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja živelo malo slovenskih ribičev: "Redki so se preživljali samo z ribolovom. Večina ljudi je imela redne službe, številni pa so se morali ukvarjati z ribištvom in kmetijstvom, da so sploh preživeli."

Tradicija se je izoblikovala ne glede na nacionalnost ribičev

V luči arbitražnega spora med Slovenijo in Hrvaško ter pritiskov, ki so jih v zadnjih mesecih deležni ribiči iz obeh držav, Terčonova poudarja, da so vsi ribiči, ki se v želji po čim večjem ulovu podajajo v vode Piranskega oziroma Tržaškega zaliva, dediči in nasledniki tradicije, ki se je v omenjenem prostoru izoblikovala ne glede na narodnost ljudi. 

"Ne glede na to, ali so se identificirali kot Slovenci, Hrvati, Italijani ali Istrani, so vsi prebivalci omenjenega območja v obdobju, v katerem so živeli, pomembno vplivali na gospodarsko oziroma ribiško tradicijo v severnem Jadranu," pripoveduje Terčonova.

Ribiči so bili na tem območju vedno prisotni. Ne glede na svojo nacionalnost, jezik in kulturo so nekoč vsi živeli od naravnih danosti, ki jih je ponujalo morje, danes razdeljeno med tri nacionalne države.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 26
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin