SiolNET. Novice Slovenija
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Na koncu bodo umirali od lakote, ne ebole"

3

termometer

 | Foto:
"Katastrofa, ki jo je povzročila ebola, ima tisoč obrazov. Ne gre le za zdravstveni, temveč tudi socialni, humanitarni, gospodarski izziv," po izkušnji v Sierri Leone opozarja Mark Boris Andrijanič.

Zadnji izbruh virusa ebole, ki je najbolj prizadel tri obmorske države zahodne Afrike, Gvinejo, Liberijo in Sierro Leone, je ubil že več kot 4.500 ljudi, število okuženih pa naglo raste. O razmerah v Sierri Leone, kjer je zaradi virusa umrlo 1.200 ljudi, smo se pogovarjali s Slovencem, ki je bil sredi poletja zaradi ebole evakuiran iz te države.

Kako si je vlada zatiskala oči Mark Boris Andrijanič, študent na Oxfordu, je v kabinetu predsednika Sierre Leone poleti opravljal študijsko prakso in naj bi tam ostal šest tednov, a je moral zaradi panike, ki je zavladala zaradi izbruha virusa, ujeti enega zadnjih letal, ki so še letela iz države.

To je bilo sredi avgusta, a ebola je bila v državi prisotna že mesece. Zakaj torej panika šele takrat? Razlog je to, da je vlada prikrivala dejansko stanje. Trdila je, da obvladuje položaj ter da je izbruh omejen na obmejna območja in ruralne skupnosti, pojasnjuje Andrijanič.

"V resnici vlada izzivu ni bila kos, kar je priznala šele avgusta. Pred tem je bilo življenje povsem običajno, nato je predsednik razglasil izredne razmere, imeli smo policijsko uro, en dan smo se morali vsi zadrževati doma, prepovedana so bila vsa javna zbiranja."

Če so bili ljudje pred tem dokaj brezskrbni, je s tem med ljudmi zavladal strah. Tujci in domačini, ki so si to lahko privoščili, so pokupili še zadnje letalske vozovnice in z zadnjimi poleti zapustili državo. "Naš največji strah ni bila okužba, ker se z ebolo ni tako preprosto okužiti. Najbolj smo se bali, da bi ostali v državi, kjer v primeru zastrupitve ali zloma noge ne moreš računati na zdravstveno oskrbo," razlaga Andrijanič.

Zdravstveni sistem v razsulu Zdravstvene razmere so v Sierri Leone nevzdržne. "Z zdravjem šest milijonov prebivalcev se ukvarja samo nekaj sto zdravnikov, brez Zdravnikov brez meja in drugih človekoljubnih organizacij bi se njihov zdravstveni sistem zagotovo sesedel," navaja Andrijanič in dodaja, da jim ne primanjkuje le osebja, temveč tudi pripomočkov, zdravil, bolniških postelj in celotne infrastrukture.

"Glavna bolnišnica v Feetownu ima le nekaj ur dnevno elektriko, ki jo zagotavlja generator. Ker ni dovolj postelj, so bolnike namestili kar na travnike okoli bolnišnic, zato so prav bolnišnice glavni vir okužb."

Boljše razmere so le v zasebnih ambulantah, kjer opravljajo le preglede, na operacije pa bolnike vozijo v Gano. A te ambulante so namenjene predvsem mednarodnim delavcem, ki jih v državni ni (bilo) malo, povrhu vsega pa so bile te zaradi izbruha ebole že zaprte.

Od vračev do umivanja trupel K širjenju virusa so sicer ogromno prispevali starodavni običaji. Na eni strani so ga širili vrači, ki zdravijo z rokami in jim domačini še vedno zelo zaupajo, na drugi strani se je širil prek umivanja umrlih.

Ljudje so bili popolnoma neozaveščeni o sami bolezni in tem, kako se širi, pa ne le v ruralnem, temveč tudi v urbanem okolju. Kot pravi Andrijanič, je vlada julija sprožila medijsko kampanjo in med ljudi poslala letake s preprostimi opisi simptomov in navodili, kako naj se obravnava okužene. "Vlada se je zganila šele po nekaj mesecih boja proti eboli in to je bilo vsekakor prepozno."

Življenje teče naprej Preplah zaradi morebitnega širjenja bolezni v mesto je iz države pregnal veliko tujcev, a domačini so ostali in živijo svoje življenje naprej.

"Življenje se tam ne sme ustaviti, ljudje so tam tako siromašni, da morajo vsak dan zaslužiti za preživetje. Predvsem me skrbi, ali bo državi, če se virus še bolj razširi, uspelo poskrbeti za vse te družine," pravi Andrijanič, ki opozarja, da ebola ni le zdravstveni, temveč predvsem humanitarni izziv.

Že tako revni državi, kjer precej več življenj kot ebola zahtevajo malarija, rumena mrzlica in druge bolezni, zmanjkuje sredstev za zajezitev širjenja virusa.

Posledice se medtem čutijo že pri gospodarstvu, ki brez tujcev tam ne more delovati. A tujci so večinoma odšli, novih investicij pa ni, opozarja Andrijanič in dodaja, da bodo razsežnosti katastrofe lahko precej večje kot zgolj zdravstvene. "Bojim se, da bodo na koncu ljudje umirali od lakote, ne ebole," pravi Andrijanič.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin