Mlada Slovenca na prostovoljnem delu v Turčiji

Ne nazadnje pa je lahko začasna rešitev, ko je v zaostrenih gospodarskih razmerah težko dobiti službo tudi v Sloveniji. Nekaj od tega je pri vključitvi v Evropsko prostovoljno službo (EVS – European Voluntary Service) vodilo tudi študenta Petro Feldin iz Celja in Dušana Berdnika iz Slovenske Bistrice. Že dobra dva tedna namreč delujeta kot prostovoljca pri pomoči lokalni skupnosti v mestu Gazientep, ki je šesto največje v Turčiji z 1,5 milijona prebivalcev in leži v bližini meje z nemirno Sirijo.

V okviru programa Mladi v akciji, v katerem so udeleženi prostovoljci med 18. in 30. letom, Petra in Dušan delata v šoli, ki jo obiskujejo nadarjeni otroci iz socialno šibkejših družin, in pomagata pri njihovem usposabljanju ter razvoju v okviru številnih ustvarjalnih delavnic. Tako se otroci med drugim učijo slikanja, izdelave mozaika, narodnega turškega plesa, plezanja, fotografiranja, igranja nogometa, obiskujejo bovling, kino in tako naprej. "Namen teh dejavnosti je, da si otroci širijo obzorja, premostijo kulturne razlike, tabuje, konservativnost, spoznajo druge države, narodnosti in običaje," pove Petra Feldin, študentka fakultete za varnostne vede, ki ji do konca študija manjka še diplomsko delo, v katerem se ukvarja z vrstniškim nasiljem v šolah.

Petra se je za prostovoljno delo v Turčiji odločila, ker ne najde službe v Sloveniji in ker se ji zdi takšno delo dobra referenca v nadaljnjem iskanju službe. Poleg spoznavanja novih ljudi, jezika in kulture pa se ji zdi pomembno, da lahko s svojim znanjem in izkušnjami pomaga otrokom.

Njen kolega v "misiji", Dušan Berdnik, ki končuje šolanje na Višji strokovni šoli v Mariboru, smer turizem, razmišlja podobno glede motivov za prostovoljno delo, ob tem pa pove, da rad potuje in da se mu zdi nekaj neprecenljivega, da lahko del svojega časa nameni pomoči drugim.

Petra in Dušan sodelujeta v Turčiji v t. i. "short term voulenteer" projektu, ki traja en mesec. Trenutno kot edina iz Slovenije v organizaciji GEGED, v kateri je še 15 prostovoljcev iz Nemčije, Italije, Iraka, Poljske, Nizozemske, Švedske, Tunizije, Španije in Romunije. Prostovoljci iz različnih organizacij pa so lahko vključeni tudi v daljše programe, ki trajajo tri in šest mesecev ali celo eno leto, pri čemer imajo enotedenski uvajalni program.

Sicer pa je Petrin in Dušanov delovni dan običajno kar natrpan, saj imajo različne dejavnosti praktično ves dan, praviloma pa od desetih dopoldne do sedmih zvečer. Poleg dela v šoli z nadarjenimi otroki se prostovoljci udeležujejo tudi jezikovih tečajev, "team building" iger, na onkološkem inštitutu obiskujejo otroke z rakom, ob koncu tedna čistijo prostore in pripravljajo tematske večere, konec tedna pa je čas za počitek in sprostitev. Takrat gredo v mesto in si privoščijo kakšen kebab in baklavo, ki je menda v Turčiji najboljša prav v Gazientepu.

Čeprav eno najstarejših kulturnih, pa tudi bolj razvitih kmetijskih in vinorodnih središč v Turčiji, katerega posebnost je grad z obzidjem v osrčju mesta, leži le kakšnih 60 kilometrov od meje s Sirijo, kakšne posebne napetosti zaradi zaostrenih razmer v sosednji državi nista občutila. "Ljudje pa so prijazni in gostoljubni, precej drugačni, kot sem si prvotno predstavljala," doda Petra.

In kakšni so njuni načrti po vrnitvi domov? "V Slovenijo se vračava sredi februarja, na poti domov pa se bova za dva dni ustavila še v Istanbulu. Doma želim čim prej končati diplomsko delo in se zaposliti ali pa se udeležiti kakšnega dolgoročnega projekta v okviru evropske prostovoljne službe," razkriva načrte Petra.

"Tudi jaz se bom, če mi bo čas dopuščal, z veseljem prijavil še na kakšen projekt, najraje v Rusiji. Želim pa tudi čim prej opraviti še nekaj manjkajočih izpitov. Ker v življenju veliko potujem, do zdaj sem obiskal okrog 50 držav, in pripravljam potopisna predavanja, pa je moja velika želja, da bi nekoč imel svojo turistično agencijo," pa je svoje načrte po vrnitvi iz Turčiji razkril Dušan.