Že pred Kemisom so ribe spreminjale spol, kaj šele bo? #intervju

15. maja mineva natanko eno leto od požara v vrhniškem podjetju za ravnanje z nevarnimi odpadki Kemis. Zgorelo je 871 ton odpadkov, od katerih je bilo več kot polovica nevarnih.

Najbolj je bil prizadet potok Tojnica, v katerem je pomrlo vse

Ob gašenju požara je voda odtekla v bližnji potok Tojnica, ki je bil po dogodku tudi najbolj prizadet. Med najbolj skrb vzbujajočimi snovmi je prepovedani herbicid atrazin, ki je hormonski motilec in med drugim dokazano vpliva na spremembo spola pri žabah.

Veliko nevarnih snovi je odteklo v Ljubljanico in naprej v Savo, z oljno goščo v Tojnici so se zaposleni Kemisa in podjetja VGP Drava Ptuj borili več dni. Kemis je poleg 1.400 ton trdih in dva tisoč ton tekočih odpadkov, ki so jih odstranili s pogorišča, na sežig v tujino odpeljal tudi 70 kubičnih metrov mulja, ki so ga ob sanaciji pobrali iz Tojnice. Vrednost atrazina so tudi po sanaciji 160-metrskega dela potoka še vedno presegale dovoljeno vrednost.

Med tistimi, ki dogajanje v Tojnici pozorno spremljajo, je predsednik vrhniške ribiške družine Vladimir Mikec. Z njim smo se pogovorili o trenutnem stanju leto po požaru in o tem, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti. Skrbi ga tudi, kako bo potekal monitoring Tojnice.

Kako bi komentirali trenutno stanje, eno leto po požaru v Kemisu?

Tema je zelo zapletena. To je tema, pri kateri so pogrnili vsi državni organi. Trenutno stanje je daleč od dobrega.

Najbolj nas boli to, da se zdaj zadeve nekako prelagajo na nekdanje povzročitelje onesnaženja, govori se, da so to bremena iz preteklosti. Če si naredil neko stvar, bi jo moral sanirati, ne pa da se izgovarjaš na bremena iz preteklosti.

Vse pa je pogojeno s financami. Kemis je že veliko denarja namenil raziskavam, a vse to je šlo v korist države – VGP Drava, Arso, razni inštituti itd.

Ne glede na to, kakšni so rezultati, narava vedno pove po svoje, pravi Vladimir Mikec, predsednik vrhniške ribiške družine. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Med domačini velikokrat slišimo, da ne verjamejo rezultatom. Jim vi zaupate?

Ja, saj moram, kaj pa naj naredimo. Naj pokličemo tujo institucijo, da naredi raziskave in s tem negiramo državne institucije?

Ali lahko pri ribah že opazite kakšne posledice, ki bi jih lahko pripisali požaru pred letom dni?

Ta trenutek ni nobenih vidnih posledic. V vsem tem času je bilo tudi precej velike vode, ki je spirala zgornji sloj Tojnice, z zgornjega dela v spodnjega prinesla sedimente in pokrila onesnaženje, ki je nastalo zaradi Kemisa. Pri hudourniških vodah je namreč veliko blata, ki se nižje odlaga na zgornji sloj.

Nato se je dogajalo, da so ribe iz Ljubljanice počasi migrirale tudi v Tojnico, ribe, ki so bile v zgornjem delu Tojnice nad Kemisom, pa so prišle navzdol. Prav zato je bilo nekaj rib videti tudi že v onesnaženem delu Tojnice. Pred tedni, ko je bil nov pogin rib, ki je po naših ugotovitvah nastal okoli 150 metrov višje, so vse te poginile.

Torej bi lahko rekli, da v Tojnici vendarle spet živijo ribe.

Da, ne nazadnje je to res, a vse to so bile ribe, ki se ne hranijo na dnu – od teh ni bilo nobene, temveč so bili to kleni, rdečeoke, ki iščejo hrano v zgornjih plasteh vode. Kapljev, mren in drugih rib, ki se držijo na dnu, tu ni bilo. To pomeni, da ribe vedo, da je z dnom še vedno nekaj narobe, in zato ne prihajajo sem. Tudi drsti, ki je bila vsako leto v spodnjem delu potoka, letos ni bilo. Nismo opazili nobenih platnic, podusti, ščuk, ki so se redno hodile sem drstit. Namenoma smo preverjali, ali bi bila kakšna, a niso prišle.

Bi bila edina rešitev sanacija?

Spodnjega dela Tojnice se po predlogu Tomana ne bo saniralo, ker bi po njegovem mnenju s tem naredili večjo škodo. Kot pravi, bo narava vse to sanirala sama. A povejte mi, kako bo narava to sanirala sama? Delavci Kemisa in VGP Drava so ob prvem odstranjevanju oljne gošče s površine vse strupe, ki so zaradi teže potonili na sediment v zgornjem sloju in niso odplavali po površju, s škornji vnesli v globlje sloje. Zdaj pa tega sedimenta ne bi odstranjevali, ker bo narava to sanirala sama.

Ko so opravljali prvo sanacijo, so s svojimi nogami strupene usedline zaril še globlje, je prepričan Mikec in dodaja, da zato površinski rezultati ne bodo pokazali odstopanj. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kaj to pomeni za Tojnico?

Mislim, da si Tojnica od tega še desetletja ne bo opomogla. Življenje se bo v njej pojavilo zaradi selitvenih rib, ki se gibljejo gor in dol, a da bi se ribe na tem področju drstile in bi se sem spet naselile zavarovane vrste, kot so mežica, kapič in podobne ribe, ki so bile tu prisotne prej ... Menim, da tega ne bo še desetletja.

Naložili so jim pet let monitoringa Tojnice. Kako to komentirate?

Da, ampak za vzorec lahko vzamejo zgornjo plast sedimenta, ki ga je voda prinesla navzdol, in v tem sedimentu ne bodo našli ničesar. Tojnica, ko je hudournik, sedimente zelo hitro prenaša, tudi sicer je voda zelo čista in od zgoraj navzdol bo vedno. Vzorec vode in zgornjega sedimenta ne bo pokazal onesnažil in bojim se, da po enem letu teh raziskav ne bo več, medtem ko sem prepričan, da bi okoli 15 ali 20 centimetrov globlje vzorec pokazal enako kot prvi dan.

Med drugim menite, da monitoring zgolj Tojnice ne bi zadostoval.

Onesnaženo je bilo dno Tojnice, posredno dno Ljubljanice od izteka Tojnice in vse do Črnega grabna. Predlagali smo monitoring vse do tja. Prepričan sem, da je največ onesnažil pristalo prav tam, ker je močni tok potoka Črni graben zadrževal napredovanje onesnaževanja. Tam bi morali narediti monitoring nad sedimentom.

Kdaj se to lahko začne odražati na ribah?

Na ribah se bodo zadeve začele kazati šele čez leta. Onesnažila, ki so šla v vodo, vsi ti genski motilci … Lahko, da na zadevo gledam preveč črnogledo in se to ne bo dogajalo, a še pred Kemisom je na deset samcev eden spremenil spol. To lahko pripišemo ženski kontracepciji, ki v zelo majhnih količinah preide v kanalizacijo. Nimamo namreč takšnih čistilnih naprav, ki bi to očistile, zato gredo snovi naprej v vodotok. Ta izredno majhna količina genskih motilcev je posredno vplivala na spol samčkov pri ribah, zdaj pa je v vodo šla ogromna količina teh genskih motilcev, ki so se usedli tudi na sediment. Vprašanje je, kaj bo čez desetletje. Ali bomo sploh imeli ribe, primerne za naravni razplod, ki se bo vršil v Ljubljanici?

Ribe se selijo navzgor in se drstijo v toplejših delih vode, a čez desetletje se lahko zgodi, da se bodo ribe sicer že drstile, a brez samcev, zato ne bo oplojena nobena ikra.

V primeru najbolj črnega scenarija, torej da bi imeli samo še samice, kaj to pomeni za življenje v potoku, v reki?

Izumrtje. Preprosto. Pa ne le velikih rib, ki jih vidimo. Ne le sulca, kapičev, ki so na rdečem seznamu, pa piškurnikov in babic ... Celotnega ribjega življa ne bi bilo več. Od majhen zelenike do rdečeperke, rdečeoke, platnic, podustov, vseh rib.

Onesnaženje po požaru. Del ga je zares steklo po reki naprej, del pa je zagotovo še globoko pod prvo plastjo usedlin, meni Vladimir Mikec. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

In kaj temu sledi?

Nič. Naravnega prirastka rib, to so milijonske vsote mladic, mi kot ribiči preprosto ne moremo nadomestiti. Pa tudi če bi dali v tako vodo neki vložek rib, se bi dogajalo enako.

To je sicer zares najbolj črn scenarij.

Ja, to je zares najbolj črn scenarij, vendar je mogoč. Čeprav Mihael Toman govori samo o "peaku", torej dvigu teh onesnažil le v določenem zelo kratkem časovnem obdobju, potem pa naj bi voda to odnesla. Se strinjam. Neke stvari je res odnesla. Povečane vrednosti so bile celo pri izteku Save na Hrvaško. Ne le Ljubljanica, tudi Sava je prejela svojo porcijo.

To zagotovo bo prisotno, šele čez desetletja pa bomo videli, kaj se bo dogajalo.

Pred časom ste dejali, da meritev niso želeli opraviti za določene vrednosti oziroma za določena onesnažila. Za kaj točno je šlo?

Šlo je za onesnažila, prisotna v Ljubljanici. Najprej so se začeli izgovarjati na IUV, potem na Liko in na vso predelovalno industrijo, ki je bila nekoč prisotna na Vrhniki. Saj nič ne rečem, zadeve iz teh nekdanjih tovarn so še lahko prisotne. Testov niso želeli narediti zato, ker rezultatov ne bi mogli povezati neposredno s Kemisom. Šlo je prav za genske motilce. Želeli smo ugotoviti, koliko bo to čez desetletje vplivalo na ribji živelj.

Kaj naj rečem, to so državni organi. Če je med neko združbo ljudi in državo sklenjen sporazum ... Mi smo koncesionarji nad ribjim življem. Kdo je močnejši v tej koncesijski pogodbi? Vedno tisti, ki jo izdaja, v tem primeru država.

Na biotehniško fakulteto smo takoj po požaru poslali prošnjo, da bi delali raziskave na ribjem mesu. To je pomembno za člane naše ribiške družine, pa ne le za nas, to je pomembno tudi za druge ribiške družine. A nismo dobili niti odgovora.

Raziskave na ribjem mesu so mogoče.

Seveda. Pa saj zdaj so, BIOTA je vnesena v načrt monitoringa, izvajali bodo neke raziskave parametrov, ki se običajno pojavijo pri raziskavah vplivov kemikalij na ribje meso. Ne bo pa raziskava specializirana prav za onesnažila, ki so prišla iz Kemisa. Narejene bodo osnovne raziskave mesa, na primer vrednosti živega srebra in podobno, kar je tudi običajno v postopku pri raziskavah mesa.

Ali je res, da NIJZ še vedno odsvetuje, da bi jedli ribe iz Ljubljanice?

Od NIJZ smo hoteli izvedeti, ali so ribe v Ljubljanici užitne ali ne, oni pa so nam pisno odgovorili, da priporočajo, da se rib iz Ljubljanice do nadaljnjega, torej do raziskav, ki bi to izključile, ne je.

Res je. Mi smo ta del Ljubljanice, od avtocestnega mostu do tam, kjer se konča naš revir, tudi ob barju in v Vevčah, označili za območje, kjer se ribe lahko lovi zgolj zaradi športnega ribolova, torej po sistemu "ujemi in spusti", odsvetujejo pa jih jesti.

Stanje je skrb vzbujajoče, to mi potrjujejo tudi tuji kolegi, a vsepovsod so v ozadju finance.

Za testiranje rib pa bi potrebovali zelo veliko denarja. O kakšnih zneskih govorimo?

Če bi želel delati raziskave v tujini, je to povezano z nekaj tisoč evri. Ena riba, eno testiranje stane od 600 do 700 evrov, iz nekega predela pa je treba vzeti najmanj tri odrasle ribe, tiste, ki so že nekaj časa v vodotoku. Ribe je treba vzeti iz treh predelov, torej to stane skoraj pet tisoč evrov, mi pa se financiramo samo iz članstva, zato se o tem ne moremo pogovarjati.

Težava je ravno v tem, da razpolagamo z malo financ in si ne moremo privoščiti enormnih stroškov, država pa od nas zahteva vlaganje rib po ribiškem gojitvenem načrtu, plačevanje koncesije in vse druge zadeve, kar na leto znese veliko.

In potem, ko vložiš ribe v vodotok, te ribe niso več tvoja last, ne glede na to, da si jih sam vložil. Gre za začaran krog.

Nad državnimi organi sem res malo razočaran.

Ribiški dom na Vrhniki, kjer ob koncih tedna pripravljajo tudi sveže ribe, že od nekdaj uporabljajo ribe iz drugih območij, saj jih za svoje potrebe v svojem okolišu ne bi mogli naloviti dovolj. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl