Četrtek, 22. 1. 2015, 15.11
8 let, 8 mesecev
Kakšno Slovenijo bomo pustili našim otrokom
Založnik in kolumnist Samo Rugelj je konec lanskega leta napisal knjigo Izgubljeni bralec. Opisuje preobrazbo slovenske založniške dejavnosti in izginjanje bralcev. Toda ne izginjajo samo bralci, izginja država in družba, ki smo jo poznali do zdaj. Slovenija leta 2025 zagotovo ne bo več takšna, kot jo poznamo danes. Bo boljša, pravičnejša, bogatejša? Kaj so pasti in kaj priložnosti? Odgovor smo iskali pri različnih sogovornikih, od terapevta do gospodarstvenika.
V najbolj nezavidljivem položaju so po njegovem mnenju tisti, ki so že presegli magično mejo konca mladosti pri 29 letih. Še vedno so brez dela, a jih aktivna politika zaposlovanja mladih ne vključuje več. Debeljak jih sicer ne želi označiti za izgubljeno generacijo, je pa dejstvo, da je to generacija, ki se sooča z izjemno zaostrenimi pogoji za vstop v odraslost. "To je družbeni problem," ki bo imel dolgoročne posledice, med drugim nižanje rodnosti, ki ne more imeti pozitivnega vpliva na trg dela.
Predsednica Zveze društev upokojencev Mateja Kožuh Novak opozarja, da neke vrste pokojnine bodo morale biti in za to bi se morali vsi prizadevati. "Treba je okrepiti pokojninsko blagajno, ne za nas, temveč za vas, ki prihajate. Danes tridesetletniki res ne vedo, kako bo, a ko bodo stari 50 let, bodo krepko razmišljali o pokojnini."
Državna pokojnina – seveda z določenimi spremembami in izboljšavami sistema – mora ostati, saj je po njenem mnenju le ob jamstvu države mogoče pričakovati, da boš v starosti dobil povrnjeno tisto, kar si vse življenje vplačeval.
A vse le ni tako zelo slabo, pravi sociolog Rudi Klanjšek, ki omenja, da uradne statistike v Sloveniji še zdaleč ne zaznavajo velike družbene neenakosti, sploh v primerjavi z ZDA. Veliko je namreč v glavah ljudi, pravi. "Bolj ali manj smo vedno živeli v egalitarni družbi, zato je vsak odmik od tega boleč. Američani so na primer veliko bolj pomirjeni glede neenakosti in jo sprejemajo kot del družbene realnosti kapitalističnega sistema."
Kar zadeva socialno državo in kakovost življenja, je v Sloveniji še vedno lepo, pravi. Socialna varnost je v Sloveniji še vedno relativno visoka, sploh glede na sposobnost gospodarstva. "Z vidika kakovosti življenja je to dobro, z vidika konkurenčnosti pa slabo," pavi Klanjšek in poudarja, da je veliko vprašanje, kako dolgo bo to finančno še vzdržno.
Za sanacijo bi bile nujne velike strukturne reforme, a je Burger skeptičen, da smo jih v Sloveniji sploh sposobni sprejeti. "Bojim se, da bomo kar naenkrat postali zadovoljni s tem, da ohranjamo status quo in da rastemo z enoodstotno rastjo letno, medtem ko nas bodo države, ki so tranzicijo začele še enkrat manj razvite, prehitele."
Zdravstvo zato vedno bolj peša, sredstev je komaj za vzdrževanje ustanov pri življenju, za razvoj jih ni. Kakovost pada, dokaz temu so po Ihanovih besedah vedno daljše čakalne dobe. Da bi zdravstvo padlo, se sicer ne boji. Bo pa, če bomo želeli imeti dobro zdravstvo, moralo postati gospodarska dejavnost, v kateri bo mogoče tudi meriti, kako dobre, hitre in učinkovite so njegove storitve.
Po njegovem mnenju je obdobje "začasnih, enkratnih" strank zgolj prehodno. Pričakuje, da se bo ta trend kot že večkrat v zgodovini izpel in da se bo v tem času oblikovalo novo strankarsko prizorišče, ki bo potem zopet nekoliko bolj ustaljeno.
Družinski terapevt Tomaž Erzar pravi, da so družinski in nasploh medosebni odnosi pred velikim izzivom. Opravil je vedno več, časa drug za drugega pa vedno manj. Živimo v globalizacijskem kaosu, v katerem je sprememba edina stalnica. Le dopustiti ne smemo, da bi nas ta kaos odnesel. Truditi se moramo, da bo družba, v kateri živimo, še vedno varna.