Kakšno Slovenijo bomo pustili našim otrokom

Založnik in kolumnist Samo Rugelj je konec lanskega leta napisal knjigo Izgubljeni bralec. Opisuje preobrazbo slovenske založniške dejavnosti in izginjanje bralcev. Toda ne izginjajo samo bralci, izginja država in družba, ki smo jo poznali do zdaj. Slovenija leta 2025 zagotovo ne bo več takšna, kot jo poznamo danes. Bo boljša, pravičnejša, bogatejša? Kaj so pasti in kaj priložnosti? Odgovor smo iskali pri različnih sogovornikih, od terapevta do gospodarstvenika.

O izgubljeni generaciji, ki ni izgubljena O nezavidljivem položaju mladih, ne samo v Sloveniji, temveč tudi po Evropi, že vrabci čivkajo. Brez dela je četrtina mladih Slovencev, življenje pri starših se podaljšuje, dviga se starost ob rojstvu prvega otroka. "Težko bi govorili o pozitivnih trendih. Zdi se, da se položaj kljub nekaterim interventnim ukrepom še poglablja," je iskren direktor Urada za mladino Peter Debeljak.

V najbolj nezavidljivem položaju so po njegovem mnenju tisti, ki so že presegli magično mejo konca mladosti pri 29 letih. Še vedno so brez dela, a jih aktivna politika zaposlovanja mladih ne vključuje več. Debeljak jih sicer ne želi označiti za izgubljeno generacijo, je pa dejstvo, da je to generacija, ki se sooča z izjemno zaostrenimi pogoji za vstop v odraslost. "To je družbeni problem," ki bo imel dolgoročne posledice, med drugim nižanje rodnosti, ki ne more imeti pozitivnega vpliva na trg dela.

Bodo starostniki še upokojenci? In prav ta generacija, morda celo kakšna pred njimi, se že spopada z vprašanjem, ali bo kdaj doživela privilegij upokojitve. Bo pokojninski sistem, v katerega danes vlagajo – vsaj tisti, ki delajo –, zdržal?

Predsednica Zveze društev upokojencev Mateja Kožuh Novak opozarja, da neke vrste pokojnine bodo morale biti in za to bi se morali vsi prizadevati. "Treba je okrepiti pokojninsko blagajno, ne za nas, temveč za vas, ki prihajate. Danes tridesetletniki res ne vedo, kako bo, a ko bodo stari 50 let, bodo krepko razmišljali o pokojnini."

Državna pokojnina – seveda z določenimi spremembami in izboljšavami sistema – mora ostati, saj je po njenem mnenju le ob jamstvu države mogoče pričakovati, da boš v starosti dobil povrnjeno tisto, kar si vse življenje vplačeval.

Realnost lepša, kot si jo slikamo v glavah A v slabih razmerah v naši državi ne živijo le mladi in stari. Pod pragom revščine po uradnih statistikah živi vse več Slovencev, vrste pred Karitasom in Rdečim križem so vedno daljše. Govori se o vse večjem družbenem razslojevanju in padanju življenjskega standarda.

A vse le ni tako zelo slabo, pravi sociolog Rudi Klanjšek, ki omenja, da uradne statistike v Sloveniji še zdaleč ne zaznavajo velike družbene neenakosti, sploh v primerjavi z ZDA. Veliko je namreč v glavah ljudi, pravi. "Bolj ali manj smo vedno živeli v egalitarni družbi, zato je vsak odmik od tega boleč. Američani so na primer veliko bolj pomirjeni glede neenakosti in jo sprejemajo kot del družbene realnosti kapitalističnega sistema."

Kar zadeva socialno državo in kakovost življenja, je v Sloveniji še vedno lepo, pravi. Socialna varnost je v Sloveniji še vedno relativno visoka, sploh glede na sposobnost gospodarstva. "Z vidika kakovosti življenja je to dobro, z vidika konkurenčnosti pa slabo," pavi Klanjšek in poudarja, da je veliko vprašanje, kako dolgo bo to finančno še vzdržno.

Ko počepne gospodarstvo Bolj kot socialna država je klecnilo gospodarstvo, a ne le zaradi svetovne finančno-gospodarske krize, pravi ekonomist Anže Burger. Napake so se dogajale prej, kot ključne pa omenja: - nedelovanje pravne države, v kateri imajo podjetniki nizko raven pravne zaščite; - pomanjkanje strukturnih reform, na katere so po vstopu EU na krilih rasti Evrope v hitri rasti in sočasnem zadolževanju povsem pozabili; - velik obseg slabih in napačnih investicij; - gospodarstvo se ni tehnološko prestrukturiralo in prilagodilo globalni ekonomiji; - pomanjkanje vzpostavitve kakovostnega korporativnega upravljanja, zato so velika podjetja propadla, brez katerih tudi mala težko poslujejo.

Za sanacijo bi bile nujne velike strukturne reforme, a je Burger skeptičen, da smo jih v Sloveniji sploh sposobni sprejeti. "Bojim se, da bomo kar naenkrat postali zadovoljni s tem, da ohranjamo status quo in da rastemo z enoodstotno rastjo letno, medtem ko nas bodo države, ki so tranzicijo začele še enkrat manj razvite, prehitele."

Samo partizansko zdravstvo ni dovolj Suženj slabe politike je tudi zdravstveni sistem, ki se namesto potrebam ljudi prilagaja inerciji in razmerju lobističnih in političnih moči. Denar iz zdravstvene blagajne se namreč ne razporeja glede na to, kateri izvajalec zdravstvenih storitev bi v danem trenutku bolj učinkovito zdravil ljudi, temveč gre za inercijo pričakovanj izvajalcev zdravstvenih storitev, pravi zdravnik in kolumnist Alojz Ihan.

Zdravstvo zato vedno bolj peša, sredstev je komaj za vzdrževanje ustanov pri življenju, za razvoj jih ni. Kakovost pada, dokaz temu so po Ihanovih besedah vedno daljše čakalne dobe. Da bi zdravstvo padlo, se sicer ne boji. Bo pa, če bomo želeli imeti dobro zdravstvo, moralo postati gospodarska dejavnost, v kateri bo mogoče tudi meriti, kako dobre, hitre in učinkovite so njegove storitve.

(Začasen) zaton politike, ki smo jo poznali A tudi politika ni več tisto, kar je bila nekoč. Medtem ko so etablirane stranke v zatonu, v ospredje stopajo stranke, ki čez noč postanejo uspešnica, a tudi skoraj čez noč padejo. Gre za vseevropski trend, do katerega v Sloveniji prihaja med drugim zato, ker se etablirane stranke v zadnjih dveh desetletjih niso bistveno izkazale, pravi politični analitik Aleš Maver.

Po njegovem mnenju je obdobje "začasnih, enkratnih" strank zgolj prehodno. Pričakuje, da se bo ta trend kot že večkrat v zgodovini izpel in da se bo v tem času oblikovalo novo strankarsko prizorišče, ki bo potem zopet nekoliko bolj ustaljeno.

Družba na prepihu tehnološkega napredka Sklenili bi lahko, da družba in družbeni podsistemi kot taki ne izginjajo, se pa bistveno spreminjajo. Gre v veliki meri za posledico globalizacijskih tokov, znotraj katerih se spreminjajo tudi medosebni odnosi. Tehnološki napredek je prinesel veliko dobrega, a hkrati tudi slabega. Svet se odvija vedno hitreje, neprestan pretok informacij, vedno dostopna in hitra, a zgolj površinska komunikacija. Posameznik postaja vedno bolj nemiren in zmeden.

Družinski terapevt Tomaž Erzar pravi, da so družinski in nasploh medosebni odnosi pred velikim izzivom. Opravil je vedno več, časa drug za drugega pa vedno manj. Živimo v globalizacijskem kaosu, v katerem je sprememba edina stalnica. Le dopustiti ne smemo, da bi nas ta kaos odnesel. Truditi se moramo, da bo družba, v kateri živimo, še vedno varna.