Kako je odprava Ivana Šprajca odkrila dve majevski mesti (foto)

Majevsko mesto Lagunita v globokem pragozdu mehiškega polotoka Yucatan nedaleč od meje z Gvatemalo je že pred štirimi desetletji skiciral ameriški raziskovalec Eric von Euw – a svojega odkritja iz večinoma zelo težko prehodne in zelo gosto poraščene biosfere Calakmul, ki zavzema za več kot tretjino Slovenije prostora, ni nikoli javno objavil. A naslednje obdobje ponovnih poskusov arheologov, da bi ponovno prišli v Lagunito, ki je trajalo skoraj pol stoletja, ni obrodilo sadov. Von Euw ni natančno opisal lokacije Lagunite, pragozd pa lahko zelo učinkovito prikrije sledove in tako zelo oteži iskanje.

O čudovitem lagunitskem pročelju z vhodom, ki predstavlja odprto čeljust zemeljske pošasti, tako po von Euwovih risbah dolgo nismo izvedeli nič novega.

Odkril Tamchen, ponovno našel Lagunito

Slovenskemu arheologu Ivanu Šprajcu, ki skoraj vsako leto nameni vsaj dva meseca raziskavam v globinah jukatanskega pragozda, pa je v svoji letošnji odpravi – to financirajo izključno podporniki, večinoma slovenski – izgubljeno mesto Lagunita uspelo ponovno najti. Le slabih šest kilometrov stran, kar je v skoraj neprehodnem gozdu lahko zelo velika razdalja, je odkril še eno, do zdaj povsem neznano majevsko mesto – poimenoval ga je Tamchen, kar v majevskem jeziku pomeni globoki vodnjak.

Za odkritje obeh mest so bili ključni posnetki iz zraka, ki so odpravi potem omogočili natančnejše iskanje, je povedal Šprajc na današnji predstavitvi svoje zadnje odprave na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, kjer dela kot predstojnik in znanstveni svetnik na Inštitutu za antropološke in prostorske študije Znanstveno-raziskovalnega centra. "Prav von Euwove risbe so bile tiste, ki so nam dokončno potrdile, da smo prišli v Lagunito," je še pojasnil.

Porodi se vprašanje, kako to, da to ni uspelo komu drugemu, a Šprajc ima odgovor: ker je preboj skozi jukatanski pragozd izjemno težek. Pokaže nam posnetke, kjer vidimo, da tudi močna terenska vozila obtičijo v poplavljenih strugah, ki nastanejo iz kolovozov po dveh dneh neprekinjenega neutrudnega močnega dežja. Tudi vojska je sodelovala pri reševanju vozil, ki so obtičala, kadar so moči narave prevladale nad konjskimi močmi motorjev, in tudi njim ni šlo vedno gladko pri premagovanju narave.

Prva velika odkritja že pred desetimi leti

Šprajc se z raziskovalno ekipo vedno znova vrača v jukatanski gozd, kjer je sodeloval pri mnogih pomembnih odkritjih, ki so okrepila naše znanje o Majih. Za eno od njegovih največjih odkritij šteje ponovno odkritje majevskega mesta Oxpemul (izgovori se Ošpemul) leta 2004. V Oxpemul je edini pred njim prišel ameriški arheolog Karl Ruppert leta 2004, a je Šprajčevo ponovno odkritje odprlo pot do natančnejšega spoznavanja tega najdišča, ki je pred tem dolga leta tonilo v pozabo.

Majevska mesta, ki jih odkrivajo na tem delu Yucatana, spadajo v obdobje med šestim in desetim stoletjem našega štetja in imajo mnoge značilnosti drugih mest širšega območja današnje Mehike in Gvatemale, a so v njih tudi neobičajna odkritja, za katera Šprajc meni, da bodo obogatila in morda tudi nekoliko spremenila naše spoznanje o Majih. Lagunita je, sodeč po Šprajčevih ugotovitvah, verjetno bila sedež razmeroma močne teritorialne enote, Tamchen pa je bil najbrž naseljen že v tretjem stoletju pred našim štetjem. Posebnost Tamchena so tudi skoraj 15 metrov globoki zbiralniki vode, Šprajc in njegovi kolegi so jih našli več kot 30.

Čudovito pročelje Lagunite simbolizira vhod v jamo, ki predstavlja vodno podzemlje – mitološki labirint, kjer domujejo predniki. Lagunita in Tamchen si zaslužita še veliko pozornosti raziskovalcev, ki bomo predvsem iskali odgovore, ali so tiste značilnosti, ki so nam zdaj videti edinstvene in neobičajne, morda vendarle značilne za širše območje, ki je zaradi svoje nedostopnosti še vedno zelo malo raziskano, je še napovedal Šprajc, ki se bo na to območje gotovo že kmalu vrnil.