Kaj predpisi o varovanju meje nalagajo Sloveniji?

V trenutkih, ko se Hrvaški očita neodzivnost, nespoštovanje dogovora in ravnanje na lastno pest, se je treba zavedati, da je Slovenija vstopna članica, ki nosi odgovornost za varovanje evropske zunanje meje. Ne le v svojem imenu, temveč v imenu vseh članic območja. K čemu je zavezana?

Evropski pravni red predvideva skupno politiko prehajanja meja in pogoje za vstop. Nadzor meje ni le v interesu članice, ki ga opravlja, temveč tudi vseh tistih, ki so notranji nadzor odpravile. Poudarja se medsebojna pomoč pri boju proti nezakonitemu priseljevanju in trgovini z ljudmi.

Za nadzor državne meje je pristojna policija, ki pri nas izvaja kontrolo le na meji s Hrvaško, saj je bil notranji nadzor opuščen. Evropski in domači predpisi določajo organizacijo in način mejnega nadzora ter izravnalne ukrepe in mednarodno policijsko sodelovanje. Kako dolgo in v kakšni meri lahko Slovenija ob sedanjem številu prihajajočih izpolnjuje svoje obveznosti? Dve od sosed sta izbrali zrcalen pristop: Madžarska je zunanjo mejo praktično zaprla, Hrvaška pa čez svoje ozemlje domnevno omogoča neoviran prehod do schengenske meje.

Nadzor meja in človekovo dostojanstvo Mejni nadzor ne pomeni le kontrole oseb na mejnih prehodih in varovanja meje, temveč tudi analizo tveganj za notranjo varnost in groženj za varnost zunanjih meja. Članice pa morajo mejne kontrole izvajati ob spoštovanju človekovega dostojanstva, strokovno, spoštljivo in sorazmerno s cilji. Zagotavljanje temeljnih človekovih pravic pri postopkih, ki so jih države dolžne izvajati na skupnem območju, predvsem zaradi obsežnosti begunske krize poraja mnoga vprašanja.

Kako, kje in kdo lahko zakonito prestopi mejo? Na mejnem prehodu je treba za prečkanje meje predložiti veljaven dokument. Mejo lahko prečka vsak, ki izpolnjuje pogoje. Za vse, ki niso državljani EU ali članic enotnega območja, lahko veljajo dodatni pogoji, kot jih določajo skupni predpisi. Schengenski zakonik državljanom tretjih držav dovoljuje vstop za bivanje, ki v obdobju šestih mesecev ni daljše od treh mesecev, vendar le pod pogoji, da:

- imajo veljavno potno listino ali dovoljenje za prehod meje,

- imajo veljavno dovoljenje za bivanje oziroma vizum, če se za njihovo državo zahteva,

- imajo dovolj sredstev za preživljanje v času bivanja, vrnitev domov ali tranzit v tretjo državo,

- zoper njih ni razpisan ukrep zaradi zavrnitve vstopa,

- ne ogrožajo javnega reda, zdravja, notranje varnosti ali mednarodnih odnosov članic.

(Ne)izvajanje Dublinske uredbe Tisti, ki pogojev ne izpolnjujejo, lahko zaprosijo za mednarodno zaščito po humanitarnem pravu. To so prosilci za azil, begunci ali osebe, ki nimajo statusa begunca, vendar bi jim ob vrnitvi v domovino pretila življenjska nevarnost. Če osebe v postopku ne uspejo izkazati takšne nevarnosti in je njihova prošnja zavrnjena, bi se jih moralo po veljavnih pravilih vrniti v matično državo.

Pravila o tem, katera članica EU mora prošnjo obravnavati, opredeljuje Dublinska uredba. Osnovno pravilo je, da prošnjo za azil obravnava tista država, ki je prosilcu izdala dovoljenje za prebivanje ali vizum. To je običajno država, v kateri je oseba vstopila v EU oziroma v skupno območje. Pogoje za azil, osebne okoliščine za status ter minimalne standarde za mednarodno zaščito med drugim določa ženevska konvencija o beguncih (1951) s protokolom (1967).