Kaj pa zdaj, ko so olimpijske igre mimo?

Športni psiholog Matej Lunežnik je s svojimi metodami že številnim športnikom, klubom in podjetjem pomagal do boljših športnih in poslovnih rezultatov. Dolga leta je delal kot trener alpskega smučanja in se udeleževal večjih tekmovanj. Zadnja leta veliko dela s podjetji v smeri izboljšanja delovanja in zdravja zaposlenih v podjetjih ter zmanjševanja bolniških odsotnosti.

Štirinajstdnevna olimpijska evforija, ko so bili televizijski ekrani neprestano vklopljeni, ko so številni ob nastopu Tine Maze, hokejistov in drugih slovenskih športnikov prekinili delo in šolski pouk, ko smo bili Slovenci zedinjeni in smo vsi navijali za "naše", se je iztekla. Kako zadržati olimpijski duh, smo se pogovarjali s športnim psihologom Matejem Lunežnikom.

Olimpijske igre v Sočiju so bile za slovensko odpravo najuspešnejše do zdaj. Predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Janez Kocijančič jih je označil za sanjske in dejal, da je "slovenski narod lahko ponosen na svoje športnike". Zakaj nas šport kot narod tako navdušuje in povezuje? Slovenci imamo šport že dolgo v sebi. In če gremo še nekoliko globlje, imamo v bistvu dokazovanje in potrjevanje že dolgo v sebi. Zaradi svoje zgodovine. In šport je v svojem bistvu dokazovanje in potrjevanje. Vsak človek, še posebej mlad, se želi razvijati in premikati meje nemogočega.

Seveda pa vsi nimamo priložnosti, volje ali se ne vidimo v športu, da bi se razvijali na tem področju, zato se na nek način nezavedno poistovetimo s športniki, ki pripadajo isti državi. In tako nas uspehi posledično razveseljujejo, kot da bi jih dosegli sami, seveda pa nas tudi neuspehi po isti enačbi razočarajo.

Kako bi lahko narodni zanos, pa tudi povezovalni in zmagovalni elan s športa preusmerili še na druga področja? Kako so nam športniki lahko za vzor? Seveda lahko! Poglejte, športniki, predvsem ti vrhunski, ki osvajajo najboljše rezultate, si za določeno obdobje tekmovanje postavijo cilje. Skupaj s svojim strokovnim štabom nato določijo, kako jih bodo dosegli. Nato pa dobesedno noč in dan garajo za to, da bi jih dosegli. Pri tem se velikokrat ne ozirajo na to, koliko bodo plačani, še več, celo sami vlagajo svoj denar v treninge. Prav tako tvegajo poškodbe, v nekaterih zelo nevarnih športih pa tudi življenje.

Vrhunski šport je že tako prešel meje zdravega ukvarjanja s športom, zato tvegajo tudi kronične težave in poškodbe zdravja v poznejših letih. Cilju so predani in temu podredijo vse svoje življenje. Ne hodijo na zabave, manjkajo v šoli, potem pa se v svojem prostem času, ki ga je že tako zelo malo, učijo. Pri tem pa jim nihče ne zagotavlja, da bodo kljub trdemu delu uspeli! Celo več možnosti je, da ne bodo!

Zdaj pa se vprašajmo, ali smo tudi sami pri delu, v svojem poklicu takšni. Če smo odkriti, vidimo, da v veliki meri ne delujemo tako. In to se lahko naučimo od vrhunskih športnikov. So predani in si predvsem upajo dati na določenem področju svoj maksimum. Posnemajmo jih in imeli bomo boljše pogoje za življenje in državo, na katero bomo lahko tako ponosni, kot smo na te naše športnike.

Tina Maze, Peter Prevc, Teja Gregorin, Vesna Fabjan in Žan Košir so se iz Sočija vrnili z medaljami. Vsaka od teh tehta približno pol kilograma, koliko pa tehtajo v prenesenem pomenu besede? Velikokrat slišimo novinarje, ki govorijo, kakšno težo ima olimpijska medalja. Seveda v prenesenem pomenu. Toda, a smo se kdaj vprašali, koliko res tehtajo medalje Tine, Petra, Vesne, Teje in Žana? No, če damo medaljo na tehtnico, lahko sicer dobimo neko mero, toda nikoli ne moremo izmeriti, koliko energije je bilo vložene vanjo, koliko znoja, koliko ljudi je sodelovalo, koliko maže za smuči in materiala je bilo potrebnega na vsej poti, koliko denarja, koliko solz in koliko smeha.

Ampak ali je bistvo v medalji sami, v njeni teži? Ne. Bistvo je v tem, da so ti naši vrhunski športniki imeli cilje pokazati več kot drugi, si upati več kot drugi in velikokrat verjeti tudi, ko drugi niso verjeli v njih! Njihova osnovna paradigma je, da treniraš, ko drugi omagajo, da si upaš zaupati, ko so drugi skeptični, in da si drzneš imeti sanje. In željo, ki ti je nihče ne more vzeti!

Zato je medalja potem na koncu le potrditev, da si imel prav, da si bil na pravi poti. Je kot potrdilo, žig, da si upaš največ, da zdržiš največ in da verjameš vase bolj, kot drugi.

Zakaj se tako radi hvalimo, da "smo" Slovenci po številu osvojenih medalj na število prebivalcev na drugem mestu med vsemi državami? Kaj pravzaprav ima nekdo od medalje, za katero ni naredil nič več, kot stiskal pesti in navijal za športnika? Kot že omenjeno, se radi identificiramo s športniki ali z uspešnimi ljudmi nasploh. In ob njihovih uspehih se počutimo kot del zgodbe, kot da smo tudi sami na nek način to dosegli. Ja, seveda, saj smo navijali zanje in prihajajo iz iste države kot mi. V nam znanem okolju so uspeli.

Sicer pa od medalje nimamo, razen psiholoških učinkov, prav nič. Razen, če se zavedamo, kaj lahko tudi nam to prinese in kaj se lahko naučimo iz vsega skupaj. Naučimo se lahko, kako in na kakšen način so ti športniki dosegli veličastne uspehe, kaj vse so morali narediti in tvegati na svoji poti do trepljanja po rami in hvalospevov, ki so jim zdaj priča.

In ko boste kdaj v krizi, ko ne boste več verjeli, da vam lahko uspe, ko si ne boste več upali govoriti, da zmorete, takrat se spomnite na Tino, Petra, Vesno, Tejo, Žana, Filipa, Jakova, hokejiste in tudi na vse druge športnike, ki nekje v ozadju tiho trenirajo, se borijo s premagovanjem mej in čakajo, da jih boste imeli za svoje. Takrat se spomnite na njihovo pot do teh "naših" medalj in uspehov. Do najboljših na svetu. In spomnite se, kolikokrat so jih že odpisali, koliko neuspehov so doživeli, kolikokrat so jokali v cilju, kolikokrat so dvomili o sebi … Pa so vseeno verjeli in šli naprej.

Zato so vse te medalje lahko tudi "naše", saj so lahko zlate tudi za nas. Veliko se lahko od njih naučimo. Športniki so jih prigarali in privozili tudi za nas. Da nam pokažejo, da lahko in da zmoremo tudi, ko drugi ne verjamejo več v nas, da gremo prek svojih strahov in si upamo videti cilj. Pokazali so nam, da je nemogoče mogoče!

Na socialnem omrežju Facebook sem zasledila zapis: "Lahko se pa delamo, da so OI vse leto, pa se bomo ves čas imeli radi, pa bili skozi ponosni, pa se veselili, pa gledali šport na TV …" Kako lahko ohranimo in še naprej uživamo duh olimpijskih iger? Zelo kratek bom. Le, če se bomo zavedali, kakšno težo imajo vsi ti uspehi in kaj se lahko od njih naučimo! Zato pa vsem polagam na srce in dušo: ne zadovoljimo se kot ponavadi, da le zdaj, ko so uspehi še sveži, nosimo naše športnike po rokah. Na njih se moramo spomniti, ko bodo potrebovali sredstva, ko jim bo treba narediti smučišče, proge in ustvariti dobre pogoje za trening. Takrat se spomnimo olimpijskega duha in kako so nas navduševali ter nam kazali pot!

Ali na kratko, ne jahajmo vala navdušenja le zdaj, pomagajmo ustvariti nove valove!