SiolNET. Novice Slovenija
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Jure Leskovec: Slovenija naj namesto palice raje ponudi korenčke

0

termometer

Težje je postati profesor na Univerzi v Ljubljani kot pa na Princetonu ali Harvardu. Ta sistem je treba razrahljati, opozarja Jure Leskovec, podjetnik in predavatelj na univerzi Stanford.

Jure Leskovec je diplomiral na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, študij je nadaljeval na univerzi Carnegie Mellon v Pensilvaniji v ZDA, kjer je doktoriral, na univerzi Cornell pa je opravil podoktorski študij. Od leta 2009 predava na prestižni univerzi Stanford v Silicijevi dolini, lani pa se je s svojim start-upom Kosei pridružil ekipi podjetja Pinterest, ki je eno najpriljubljenejših in hitro rastočih družbenih omrežij na svetu.

Leskovec se posveča tudi povezovanju Slovencev po vsem svetu in se pogosto vrača v domovino. Z njo je tesno povezan, čeprav živi na drugem koncu sveta. Med ljudi okoli sebe širi pozitivnost, zagnanost, neustrašnost, samozavest in svobodnega duha. Na prvi delovni dan v letu 2016 objavljamo intervju z njim, da bi se te lastnosti razširile tudi med Slovenci v domovini.

Ste soustanovitelj Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije (ASEF). Kaj ta prinaša Slovencem na obeh straneh Atlantika?
Pred dobrima dvema letoma smo Slovenci v Kaliforniji ustanovili Ameriško-slovensko izobraževalno fundacijo. Namen fundacije je graditi most med Slovenijo in Amerikami oziroma Slovenci v tujini. Spodbujamo pretok znanja, idej in ljudi. Pomembno pri tem pa je, da pretok obojesmeren.

Zdi se nam, da ima Slovenija v Slovencih, ki živimo izven njenih meja, ogromen potencial in bogastvo. V tujini je vseh Slovencev približno pol milijona. Pomembno je, da se združimo v organizaciji in skušamo Sloveniji pomagati, da bo bolj odprta, da bo bolje dihala, da bo znala svoje ljudi sprejemati nazaj in z njimi tudi sodelovati.

Namen  Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije je graditi most med Slovenijo in Amerikami oziroma Slovenci v tujini. Namen Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije je graditi most med Slovenijo in Amerikami oziroma Slovenci v tujini.

Kako fundacija deluje?
Podeljujemo raziskovalne štipendije in prirejamo dogodke. Začeli smo z majhnimi, a odličnimi štipendijskimi programi. Mlade slovenske študente za tri mesece pošiljamo na raziskovalne izmenjave v ZDA. Sodelujemo s profesorji na najboljših ameriških univerzah. Študente pošljemo direktno k profesorjem v raziskovalno skupino. To pomeni, da slovenski študent postane enakovreden član raziskovalne skupine, kjer se zelo potrudijo zanj in se tako v kratkem času zelo, zelo veliko nauči.

Študentje stanujejo pri slovenskih družinah in tako spoznajo ameriško kulturo ter spletejo vezi s Slovenci v ZDA. Prav vse družine, ki so sprejele naše študente, so navdušene nad tem, kako odprti in razgledani so mladi slovenski fantje in dekleta.

V prvem letu smo sprejeli tri študente, v drugem štiri – vsi so se vrnili v Slovenijo z zelo bogato izkušnjo. Eni bodo nadaljevali študij, drugi so našli temo za doktorsko disertacijo, tretji so odprli svoja podjetja, vsi pa so še naprej povezani z ameriškimi raziskovalnimi skupinami in družinami.

"Slovenija se mora odpreti. Namesto da govorimo o begu možganov, se raje osredotočimo na pritok in pretok možganov." "Slovenija se mora odpreti. Namesto da govorimo o begu možganov, se raje osredotočimo na pritok in pretok možganov." Drugi projekt, ki ga začenjamo, pa je, da bi ameriškim Slovencem tretje generacije omogočili, da pridejo v Slovenijo, da se spoznajo s kulturo, z jezikom, našimi podjetji, univerzo, raziskovalnimi institucijami. In da, ko se vrnejo v ZDA, ohranjajo stike s Slovenijo. Tako se bodo stkale povezave, ki bodo dobro dele vsem.

Naša fundacija je relativno mlada, majhna, delamo na dolgi rok, organsko, od spodaj navzgor. Hočemo graditi, vzgajati in pomagati mladim, da stojijo na lastnih nogah. Resnično spodbujamo odličnost. Špicam pomagamo, da postanejo vrhovi.

Koliko lahko na področju povezovanja in vračanja izseljencev lahko naredimo mi tukaj oziroma slovenska država?
Mislim, da zelo veliko. Mislim, da se zelo veliko že dela. Vesel sem, da se je v zadnjih letih začelo zavedati, da Slovenci v tujini smo. Da smo pripravljeni pomagati, da ne grizemo oziroma nismo šli v tujino zaradi neke slabe izkušnje ali da nam za Slovenijo ni mar. Mi se zelo počutimo Slovenci, s Slovenijo smo zelo povezani, hočemo pomagati. Kaj lahko Slovenija naredi?

Predsednik države Borut Pahor vsako leto decembra pripravi srečanje Slovencev v tujini skupaj z društvom v tujini izobraženih Slovencev, kar je fantastično. Vsaj pridemo skupaj, se pogovorimo, poleg tega se organizira okrogla miza, na katero pridejo predstavniki univerze, SAZU, ministrstev. Tam se odvije debata, da slišijo, kako iz tujine vidimo stvari, kakšno izkušnjo imamo z vračanjem se v Slovenijo. Seveda pa upam, da se ne bomo le pogovarjali, ampak tudi kaj konkretno spremenili.

Slovenija se mora odpreti. Namesto da govorimo o begu možganov, se raje osredotočimo na pritok in pretok možganov. Ogromno imamo Slovencev v tujini, ki bi se radi vrnili, ampak ali nimajo dostopa ali pa ne poznajo lokalne specifike. Tukaj je treba ogromno narediti v smislu povezovanja Slovencev z industrijo, da se ve, katera podjetja iščejo dobro delovno silo.

"Na primer slišim, da Lek načrtno vabi Slovence, ki so študirali v tujini, da se jim pridružijo. Mislim, da je to odlično, in upam, da se bodo kmalu opogumili tudi drugi." "Na primer slišim, da Lek načrtno vabi Slovence, ki so študirali v tujini, da se jim pridružijo. Mislim, da je to odlično, in upam, da se bodo kmalu opogumili tudi drugi."

Katere so največje ovire za tistega, ki se želi vrniti?
Nekdo, ki je dobro študiral v tujini in se hoče vrniti v neko podjetje za solidno plačo, bi se z veseljem, a ne ve, kje ta podjetja so, kdo sploh so, kdo išče, kdo je mednarodno odprt. Na primer slišim, da Lek načrtno vabi Slovence, ki so študirali v tujini, da se jim pridružijo. Mislim, da je to odlično, in upam, da se bodo kmalu opogumili tudi drugi.

Veliko več pa bo treba storiti na področju raziskovanja in izobraževanja. Sistem v Sloveniji je tako zelo zaprt, da če se hočeš vrniti iz tujine, se moraš vsaj eno leto ukvarjati z birokracijo in potrošiti par tisoč evrov, da se sploh lahko začneš prijavljati na slovenske razpise. Poleg tega potrebuješ še dobrega botra, ki se bo trudil zate.

Težje se je prijaviti na Univerzo v Ljubljani kot pa na Princeton ali na Harvard.

Vesel sem, da se Slovenija v zadnjih letih zaveda, da so Slovenci zunaj Slovenije, ki bi se radi vrnili in obogatili to našo državo in prostor. Naloga za naslednja leta pa je, da zgradimo mehanizme in se iskreno potrudimo, da nam te ljudi res uspe privabiti nazaj. V resnici sploh ni težko, le malo dobre volje je treba.

"Če lahko dosežemo, da znanje in pošteno delo štejeta, bomo vsi veliko na boljšem." "Če lahko dosežemo, da znanje in pošteno delo štejeta, bomo vsi veliko na boljšem."

Višje plače pri tem verjetno niso edino, kar bi privabilo.
Včasih v Sloveniji rečejo, da slovenske plače niso primerljive in da žal niso konkurenčni. A rekel bi, da plače sploh niso tista najbolj odločilna stvar. Dobro je, da so take, da je možno normalno živeti. Vsi, ki se vračamo, se na koncu verjetno vračamo zaradi neke osebne zgodbe – zaradi ljubezni, družine, prijateljev, svojega kraja. To nas vleče domov. Zelo osebne izkušnje, želje, ne pa zaslužek.

Bolj se mi zdi pomembno, da v Sloveniji ustvarimo stimulativno okolje. Pa s tem ne mislim finančno stimulativno, ampak stimulativno na vseh drugih področjih, ki nič ne stanejo. Nihče ne pravi: "Mi hočemo vse!" Ne, mi hočemo samo priložnost – eno majhno "njivico", iz katere bomo v nekaj letih naredili dve, potem štiri in tako naprej.

Mlad človek je pripravljen delati in se izkazati. Zelo hitro lahko povabimo ljudi in jim damo samo možnost; s tem mislim svobodo, da bodo dobro delali.

"Manjka odločnosti in manjka poguma." "Manjka odločnosti in manjka poguma." Po mojem mnenju je treba zelo malo. Morda za dve leti nekega zagonskega kapitala, ki je lahko zelo majhen. Tak človek bi se moral po nekaj letih postaviti na lastne noge in biti samo še dobiček za Slovenijo. Veliko se da narediti samo v smislu prilagodljivosti ter možnosti svobode in odgovornosti.

Če lahko dosežemo, da znanje in pošteno delo štejeta, bomo vsi veliko na boljšem. Sprostiti je treba stvari in pustiti, da organsko dihajo. Da lahko ustvarimo okolje, v katerega bodo ljudje hoteli priti, da bodo tu ustvarjali in lepo živeli.

Vas slovenski politiki in gospodarstveniki razumejo, ko jim govorite o tem?
Strinjamo se, kakšni so problemi. To je po eni strani zelo pozitivno. Po drugi strani pa potem ni prave izvedbe, vse razvodeni. Je veliko dobre volje, a ne razumem čisto, zakaj se stvari ustavijo. Gospodarstveniki razumejo, državni vrh se pozitivno odziva in trudi. Neka deklarativna volja je. Odkritega nasprotovanja ni. Težava pa nastane, ko se želijo stvari izvesti. Manjka odločnosti in manjka poguma.

Na splošno bi rekel, da se moramo kot državljani veliko naučiti. Imamo lepo in mlado državo, a ni nujno, da jo znamo tudi dobro voditi. Mislim pa, da bi lahko bili malo bolj pogumni pri odločitvah in bi lahko več tvegali. Tvegati in pasti ni poraz, je izkušnja za naprej.

Kako ocenjujete nedavni obisk predsednika vlade Mira Cerarja in gospodarske delegacije v ZDA? Kaj si od njega obetate, kakšni bodo učinki?
Mislim, da je bil celoten obisk zelo pozitiven in da potrebujemo še več takih. Želel bi si, da bi prišli vsako leto vsaj enkrat. Dva dneva so preživeli v Silicijevi dolini. Šli so v nekaj manjših in nekaj večjih podjetij, eno popoldne smo jih gostili na Stanfordu. Srečali so se s slovensko skupnostjo v San Franciscu.

S premierjem Cerarjem sva se zelo konkretno pogovarjala o odprtju gospodarsko-podjetniškega predstavništva Slovenije v Silicijevi dolini. To je zelo pomembna stvar, za katero računam, da se bo zgodila čim prej. Pogovarjala sva se tudi o tem, da bi Slovenija skupaj z Univerzo v Stanfordu odprla lektorat za slovenski jezik. Tako bi lahko začeli združevati Slovence, jih učiti in s tem ohranjati kulturo in navezanost na Slovenijo. To sta bili dve zelo konkretni ideji, ki ju je predsednik vlade zelo jasno podprl. Zdaj upam, da bo našel pot, da bomo skupaj to tudi uresničili.

"Imamo lepo in mlado državo, a ni nujno, da jo znamo tudi dobro voditi. Mislim pa, da bi lahko bili malo bolj pogumni pri odločitvah in bi lahko več tvegali. Tvegati in pasti ni poraz, je izkušnja za naprej." "Imamo lepo in mlado državo, a ni nujno, da jo znamo tudi dobro voditi. Mislim pa, da bi lahko bili malo bolj pogumni pri odločitvah in bi lahko več tvegali. Tvegati in pasti ni poraz, je izkušnja za naprej."

Od lani ne delate več le na Stanfordu. Kakšni so novi izzivi?
Za nas profesorje na univerzah je prijetno raziskovati in poučevati, a je zelo pomembno tudi, da smo v stiku z realnim svetom. Za nas računalničarje ali inženirje je realni svet industrija. Zelo pomembno se mi zdi, da kot univerzitetnik ali raziskovalec greš vsake toliko časa ven iz akademskega okolja v realno življenje in tam vidiš, kaj so realni problemi – na tleh, na ulici. Bogatejši za to izkušnjo se spet lahko vrneš na univerzo, kjer o teh stvareh lahko dobro razmisliš in jih nadgrajuješ.

Sam sem zdaj na neplačanem dopustu, sobotnem letu. Naslednji dve leti bom delal v hitro rastočem start-up podjetju Pinterest, ki ima približno 400 ljudi. Tam rešujem realne probleme. Iz akademske svobode sem šel v bojne jarke. A to je realna stvar. Delam in se učim.

Pomembno se mi zdi, da ne raziskujemo nekje v vakuumu, da raziskave niso same sebi namen, ampak da imamo vedno neko stranko, nekoga, ki bo nekaj imel od tega. To pomeni, da smo nekomu rešili realen problem. Zato v moji raziskovalni skupini delamo z mnogimi podjetji, nevladnimi organizacijami, lokalno oblastjo, vlado.

V tujini ste že nekaj časa. Kako se je Slovenija medtem spremenila?
Opažam, da se spreminja, in zdi se mi, da na boljše. Postaja pa morda Slovenija dveh hitrosti. V smislu, da imamo podjetja, raziskovalne institucije, ki zelo dobro delajo, so zelo uspešna, a so zelo v ozadju, nočejo se izpostavljati. Večino energije pa potrošimo za neke stvari, iz katerih ne bo veliko. To ustvarja neko psihozo in sivino.

"Zelo rad se vračam in tudi upam, da se enkrat zares vrnem." "Zelo rad se vračam in tudi upam, da se enkrat zares vrnem." Ti, ki dobro delajo, nimajo časa, da bi se neproduktivno bodli, zaposleni so s tem, da dobro delajo. Nočejo biti kjerkoli omenjeni, ker tisto, kar delajo, delajo dobro in so zadovoljni. Drugi del pa je šov, ki skrbi, da ljudje ostajajo apatični in da se prav nič ne bi spremenilo.

Namesto da poudarjamo težave, se raje osredotočajmo na stvari, ki so uspešne in pozitivne, in na to, kako te stvari pomnožiti in še bolje narediti. V Sloveniji imamo veliko dobrega, organskega in pozitivnega. Potrebujemo pozitivne zglede, da stopimo skupaj in vidimo, da lahko veliko naredimo.

Vedno poveste, da ste zelo navezani na Slovenijo in se zato pogosto vračate. A kaj je, poleg te osebne navezanosti, v Sloveniji dobrega, da se izplača vračati?
Mislim, da ima Slovenija ogromno kvalitet. Smo del Evropske unije, to je strašanskega pomena. Smo del civiliziranega sveta. Dobro smo povezani z Evropo in svetom. Znamo jezike. Smo pridni in delavni. Kakovost življenja, narava, družina, izobraževalni sistem je relativno dober, sploh osnovni.

Zelo rad se vračam in tudi upam, da se enkrat zares vrnem. Vsak, ki je šel v tujino, ve, da je zelo, zelo težko. Na novo si moraš ustvariti socialni krog, tujec si. Po drugi strani pa je to tudi privilegij, da lahko stopiš izven vsakdanjih okvirov in na novo zaživiš. Tako hitro spoznaš, da so stvari, ki si jih imel prej skoraj za samoumevne, res dragocene. Naučiš se jih bolj ceniti in biti zanje hvaležen. Družina, prijatelji, prelepe gore, hribi, slovenska obala ... Sam vse to zdaj sprejemam nekoliko drugače kot prej – s ponosom in z občutkom dragocenosti.

Menim, da bi moral vsak, ki ima pogum in vsaj malo želje, kot mlad izkoristiti priložnost, da se odpravi v tujino vsaj za nekaj let in si tako razširi obzorja, vidi, kako stvari delujejo drugje, in se bogatejši za mnogo znanj in idej vrne domov ter pomaga Sloveniji oblikovati boljši jutri.

Tujina odpre oči, te izzove in prisili, da postaneš prilagodljivejši in trdnejši, hkrati pa ti pomaga, da začneš življenje in udobje sprejemati ne le kot nekaj samoumevnega, ampak kot nekaj, za kar se je treba najprej dobro potruditi.

"Vzgojen sem bil v družini, kjer je delo pomembna vrednota, in mislim, da mi je to dalo najboljšo popotnico za v svet." "Vzgojen sem bil v družini, kjer je delo pomembna vrednota, in mislim, da mi je to dalo najboljšo popotnico za v svet."

Kako lahko vaški fantič uspe med najnaprednejšimi na svetu? Kaj vam je dala domača vas Šentjošt nad Horjulom, kaj ste dobili že v družini, da ste se znašli v Silicijevi dolini? Kaj vam je pomagalo do uspeha?
Družina ti da bistvene vrednote in varnost. Vzgojen sem bil v družini, kjer je delo pomembna vrednota, in mislim, da mi je to dalo najboljšo popotnico za v svet. Vesel sem, da sem se v domači vasi naučil nepopustljivosti in neustrašnosti – tako sem vedel, da lahko grem in da me bodo veseli, ko se vrnem. To, da veš, da lahko greš v svet, v katerem se boš sicer po svojih najboljših močeh potrudil, ampak če ti ne uspe, boš še vedno lahko šel domov, res veliko pomeni. Oče in mati te bosta vedno vesela.

Ponosen sem na šentjoško nepopustljivost, nepremagljivost in na to, da približno vemo, kaj je prav in kaj ni. S tem prepričanjem, samozavestjo in pokončnostjo lahko greš po svetu in te nima biti česa strah.

Mislim, da bi vsak Slovenec moral tako čutiti. Smo dobro in delavno vzgojeni, nima nas biti česa strah. Stojimo na svojih nogah. Dokler je tako, lahko pokončno gremo naprej. To sem dobil pri nas v hribih med temi trdnimi, delavnimi ljudmi in za to sem seveda izjemno hvaležen.

Kaj želite Slovencem in Sloveniji za leto 2016?
Slovencem želim malo več samozavesti in vere vase. Da se znebimo strahu pred seboj in da bomo dobro in pošteno delali. Državi pa želim, da se malo odpre in da ljudem svobodo ter s tem tudi odgovornost. Mislim, da nam tega manjka. Da bodo posamezniki prevzemali odgovornost in se trudili za skupno dobro.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin