Javno-zasebna partnerstva – sodelovanje ali le izčrpavanje?

V preteklih dneh je odmevalo dogajanje med postojnsko občino in lastnikom podjetja, ki upravlja Postojnsko jamo, Marjanom Batageljem. Zapletlo se je zaradi različnih interesov javnega in zasebnega partnerja v skupnem projektu, saj je Občina Postojna zahtevala izplačilo dividend, podjetje Postojnska jama pa bi raje vlagalo v obnovo Hotela Jama.

Slovenija je leta 2007 dobila zakon o javno-zasebnem partnerstvu (JZP). Ta ureja razmerje zasebnega vlaganja v javne projekte oziroma javnega sofinanciranja zasebnih projektov v javnem interesu, ki je sklenjeno za gradnjo, vzdrževanje ali upravljanje javne infrastrukture ali drugih projektov v javnem interesu.

Poznamo pogodbeno obliko JZP, ki se deli na javnonaročniško in koncesijsko obliko, ter statusno obliko JZP, kjer gre za vstop javnega kapitala v zasebni subjekt ali kjer se javno podjetje deloma proda zasebnemu partnerju.

Kako deluje? Uroš Škufca, izvršni direktor družbe Praetor, ki se ukvarja tudi z javno-zasebnimi partnerstvi, kot primer pogostega JZP navaja vlaganje v občinsko razsvetljavo. Evropska uredba o svetlobnih emisijah, ki mora biti implementirana do konca leta 2016, namreč določa, koliko svetlobe lahko posamezna država oddaja v vesolje. Številne občine imajo stare luči, ki sevajo navzgor. Ker občine največkrat nimajo sredstev za prenovo sistema razsvetljevanja, se odločajo za javno-zasebno partnerstvo.

Občina sredstva, ki bi jih namenila plačevanju elektrike in vzdrževanju luči, v določenem obdobju daje najustreznejšemu zasebnemu ponudniku. Ta se zaveže, da bo neustrezne svetilke zamenjal z ustreznimi in morda še kaj dodatno vložil, njegov dobiček pa bo prišel iz prihranka električne energije.

Javna sfera išče le denar Branko Kašnik z Inštituta za javno-zasebno partnerstvo opozarja, da obstajajo primeri dobre in primeri slabe prakse. V nekaterih primerih so občine in država napačno razumele, kaj pomeni JZP.

"Javni sektor, občine in država so to razumeli kot način iskanja denarja takrat, ko ga nimaš, kar ni osnovni namen tega. Namen je, da zasebnik vlaga tam, kjer je bolj učinkovit. To pomeni, da ima znanje in kadre. Zakaj ne bi on izvajal tistih projektov, pri katerih je res dober in stroškovno bolj učinkovit? Praksa v zadnjih letih je pokazala, da se jih precej odloča za to le takrat, ko iščejo finančna sredstva, posledica pa je običajno dražje zadolževanje občine oziroma države," pravi Kašnik.

"Izraz javno-zasebno partnerstvo se je v preteklosti uporabljal za vse mogoče oblike pogodb – od lizing pogodb do navadnih najemnih pogodb," je kritičen Kašnik. Po njegovem mnenju je zakonodaja JZP v nekaterih delih nerazumno stroga, medtem ko država splošnih usmeritev, kako naj občine uporabljajo institut JZP, ni dala.

Odmevnejša javno-zasebna partnerstva v Sloveniji Na lokalni ravni se za javno-zasebno partnerstvo odločajo predvsem pri gradnji ali obnovi vrtcev, šol, infrastrukturnih projektov (na primer čistilnih naprav, vodovodov), stanovanjskih objektov, pri projektih na področju informacijske tehnologije.

"Z vidika JZP so za javni sektor zelo primerni in trenutno aktualni tudi projekti energetske sanacije javnih stavb, kjer zasebnik stavbo energetsko sanira, pri čemer investicijo poplača iz prihodnjih prihrankov," pravi Kašnik.

Med najbolj znanimi v Sloveniji so verjetno štadion Stožice v Ljubljani, centralna čistilna naprava v Mariboru, ki je bila sploh eden prvih tovrstnih projektov pri nas, sistem izposoje koles Bicikelj, radarji v Mariboru, brezžična omrežja po različnih slovenskih mestih.

Na državni ravni je za zdaj edino izvedeno JZP projekt doma upokojencev v Idriji. Sklenjeno je bilo med ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve ter družbo FMR. Primeri dobre prakse Kašnik kot primere dobre prakse izpostavlja projekte energetske učinkovitosti, na primer obnovo javne razsvetljave v Občini Piran, kjer občina v obnovo ni vložila niti evra. Občina je v tem primeru dala izključno pravico na razliki, ki jo ustvarja zasebnik z zniževanjem porabe električne energije, zasebnik pa je obnovil vso javno razsvetljavo, da je skladna z uredbo. Škufca kot uspešno JZP navaja ljubljanski Bicikelj. "Zelo je simpatičen. Pravno gledano je šel precej gladko skozi. Je projekt, ki že nekaj let uspešno deluje. Tako javni kot zasebni partner sta zadovoljna, največjo korist pa imajo stalni in začasni prebivalci Ljubljane. Zasebni investitor je hotel zakup določenih oglasnih površin, ki jih ima v lasti MOL, ta pa je želela uporabnikom ponuditi brezplačno uporabo koles, da izboljša prometno ureditev," pravi Škufca.

Mariborski radarji so bili zgrešeni Po mnenju Škufce je bilo verjetno najbolj zgrešeno JZP v Sloveniji postavitev radarjev v Mariboru. "Interes javnega partnerja bi moral biti čim manj prekrškov, interes zasebnega pa je bil čim več prekrškov, da bi z radarji čim več zaslužil. Sinergijskih učinkov tako ni bilo. Interesa javnega in zasebnega partnerja sta bila nasprotna."

Stožice – uspešen projekt? "V smislu JZP je to (projekt gradnje večnamenskega nogometnega štadiona, športne dvorane in spremljajočega objekta s pripadajočo infrastrukturo v Stožicah, op. p.) uspešen projekt," je prepričan Škufca. "Če pogledamo poenostavljeno, je občina imela zemljišče in želela dva športna objekta, ki seveda sta v javnem interesu. Vi kot zasebni partner nam zgradite štadion in dvorano, nam jo predate, zraven pa lahko zgradite še trgovski del in parkirišča, ki pa ostanejo vam. Mi vam del zemljišča, vključno z etažno lastnino na vašem delu, prepustimo."

Cilj je bil dobiti športno dvorano in štadion, pojasnjuje Škufca, poudarja pa, da nimamo trgovskega dela, ob katerem bi tudi štadion in dvorana bolje zaživela, kot živita zdaj. "Ker zasebni vlagatelj svojega dela ni zgradil, je to slabo, ni sinergijskih učinkov. A občina je dobila, kar je zahtevala," pravi Škufca. "Z vidika pričakovanih učinkov je neuspeh, z vidika samih postopkov pa je uspešno končan projekt."

Bo drugi tir tudi javno-zaseben? Država za drugi tir železniške povezave med Koprom in Divačo denarja nima. Najverjetneje se bo odločila za JZP. O upravičenosti javnega interesa pri tem projektu Škufca ne dvomi, "vprašanje pa je, ali bodo našli zasebnika, ki bo pripravljen ta finančna tveganja prevzeti, in kaj bo za to zahteval. Večina potencialnih ponudnikov je rekla, da jim ne moremo ponuditi dovolj, da bi se jim izšlo. Bistveno je, da javni partner ve, kaj lahko ponudi in koliko ga bo to dolgoročno stalo."

Na isto težavo opozarja Kašnik: "Projekt nima zaprte finančne konstrukcije, država pa pričakuje, da ga bo zato financiral zasebnik. To je malo verjetno. Zasebnik bo investicijo zelo dobro analiziral in investiral samo ob zagotovljenem primernem dobičku."