Izkušnje dolenjskega zastopnika pacientovih pravic so precej pestre

Tako je med drugim v pogovoru za Planet Siol.net povedal Robert Sotler, zastopnik pacientovih pravic na območju Zavoda za zdravstveno varstvo Novo mesto. Ob tem je poudaril, da na tej točki včasih pride do manjših nesporazumov, ko so pacienti razočarani, saj pričakujejo, da jih bodo zastopali v odškodninskih tožbah proti izvajalcem zdravstvenih storitev. Prav tako je ugotovil, da čeprav je zakon o pacientovih pravicah, ki je ustanovil institut zastopnika pacientovih pravic, v veljavi že od februarja 2008, še veliko upokojencev pravzaprav ne ve, da zastopnik sploh obstaja, kakor tudi ne, da je njihova pomoč popolnoma brezplačna. "Poslanstvo zastopnika pacientovih pravic opravljamo v svojem prostem času, torej to počnemo brezplačno." Pravite, da delate brezplačno, ampak nagrade dobivate. Dobivamo mesečne nagrade, ki so določene z zakonom o pacientovih pravicah in mišljene kot urna postavka. Pacientom smo dolžni biti na voljo 12 ur tedensko. V nekaterih večjih regijah je zato zastopnikov več. Plačujejo se najverjetneje tudi nadure. Osebno opravim več ali manj vse v omenjeni kvoti ur. Zaradi časovne stiske pa je tudi najbolje, da se pacienti v naše pisarne najavijo po telefonu. Kako pa se nadzira opravljene nadure? Ministrstvu za zdravje oddajamo poročila o svojem delu. Nadzori, zlasti svetovalni, niso še povsem realizirani, čeprav je seveda to potrebno, ker zastopniki ne izhajamo vsi iz pravne stroke ali javne uprave, da bi bili postopki utečeni in poenoteni oziroma njihovo vodenje in dokumentiranje.

Ministrstvu za zdravje ste v svojem poročilu za lansko leto predlagali možnosti vsaj delne zaposlitve. Zakaj? Ko smo bili na prvem sestanku na ministrstvu za zdravje, je takratni generalni direktor direktorata za zdravstveno varstvo Janez Remškar omenil, da so prvotno želeli, da bi to poslanstvo opravljali mlajši upokojenci, in sicer zaradi njihove večje razpoložljivosti v dopoldanskem času. Obravnave domnevnih kršitev so največkrat razpisane prav dopoldan in ob službah je to zelo težko usklajevati. Na zdravstveni fakulteti, kjer sem zaposlen, imajo do mojega poslanstva veliko posluha.

Na območju Zavoda za zdravstveno varstvo Novo mesto je tudi številna romska populacija. Ste zaradi tega kot zastopnik pacientovih pravic soočeni s kakšnimi posebnostmi? Zastopniki pacientovih pravic sicer nismo omejeni na regijo, na njih smo imenovani le zato, da imajo do nas pacienti lažji dostop. Glede Romov pa sem bil izjemno presenečen, ko sem ugotovil, da so slabše pismeni, kakor tudi, da slabo razumejo slovenski jezik, čeprav so nekateri naredili sedem razredov osnovne šole. Med večje probleme pa zagotovo spada dejstvo, da se čutijo ogrožene že vnaprej, kar je morda posledica preteklih slabih izkušenj s kakšnimi posamezniki. Včasih se tako nekateri, ne vsi, obnašajo napadalno in konfliktno, kar je seveda mnogokrat popolnoma nepotrebno.

Prav tako so izjemno občutljivi, če jih naslavljamo s Cigani. Zato zdravstvene delavce osveščam in jim svetujem, naj jih poimenujejo Romi in jih tudi vikajo, čeprav romski jezik ne pozna vikalne oblike, kar lahko takoj opazimo, saj oni vsakogar tikajo.

Še vedno se tudi zgodi, da nekateri Romi nimajo urejene kartice zdravstvenega zavarovanja, čeprav je za njih brezplačna. Prav tako smo ugotovili, da si jih še vedno veliko ni izbralo svojega zdravnika ali pediatra za otroka. Raje prihajajo v dežurno službo tudi za zadeve, ki spadajo v redni delovni čas osebnega zdravnika. Na primer, kronični bolnik v soboto popoldne ugotovi, da nima pršila za astmo in pride kar v dežurno službo.

Kako presegate te napetosti? Zelo dobro sodelujeva z romsko svetnico Dušico Balažek, s katero se trudiva, da posamezne nepotrebne napetosti, ki nastajajo tako z ene kot tudi druge strani, z izobraževanji in pogovori presežemo.

Kakšnih očitnih diskriminacij do Romov ni? Zelo redko, pa še te smo rešili. Tako je na primer v zdravstvenem domu v Novem mestu obstajal predal le za kartoteke Romov, kar je bilo na njem tudi napisano. Romi so ob vpisu na sprejemnem okencu omenjeno opazili, na to pa me je opozorila romska svetnica in smo problem rešili v pol ure.

Kako je do tega prišlo? Romi se niso želeli opredeliti za druge pediatre in so čakali zgolj na enega, ki so ga želeli imeti za zdravnika svojemu otroku, zato so jih dali v poseben predal kot neopredeljene paciente. Zdravstvenim delavcem sem svetoval, da napis odstranijo in ga morda označijo s številko, tako da drugi pacienti ne bi vedeli, da gre za romske kartoteke.

Prav tako smo imeli težave na otroškem oddelku, kjer so Romi izpostavili, da jih nameščajo v posebne sobe in jih segregirajo. Na koncu smo ugotovili, da si nekateri Romi želijo biti le z Romi, drugi pa seveda ne. Prav tako je bilo moteče, da k enemu bolnemu otroku pride na obisk vsa razširjena družina, in sicer ne le za druge bolnike oziroma zdravstvene delavce, temveč tudi zato, ker večje število obiskovalcev pomeni tudi večjo možnost okužb. Poleg tega so zdravi romski otroci, ki so prišli na obisk, povzročali nemir, saj so se lovili po oddelkih, prižigali aparate za kavo in vodo in tako dalje. In kako ste rešili te probleme? Dogovorili smo se, da določimo kontaktno osebo pri Romih, ki bi ob morebitnih konfliktnih situacijah posredovala pri romski populaciji in jim razložila hišni red. Prav tako smo se dogovorili, da bomo izdali posebno brošuro, ki bo v obeh jezikih, slovenskem in romskem.

Velika posebnost na vašem področju je tudi največji zapor v Sloveniji, to je Zavod za prestajanje kazni zapora na Dobu pri Mirni. Kakšni so ključni problemi v zvezi z njim? Preprosto v tem, da je njegova kapaciteta za nekaj čez dvesto obsojencev, nastanjenih pa jih je petsto.

Toda pred kratkim so odprli nove bivalne objekte. Z njimi se je nekoliko zmanjšalo število oseb v posameznih sobah, vendar se kapaciteta ni bistveno povečala. Kakšni problemi se konkretno pojavljajo? Zaradi takšne gneče je nastajalo kar nekaj težav, na primer pri pacientu z amputacijo noge je bilo oteženo zdravljenje krna, odrezane noge, ker so skupne kopalnice in je bila možnost okužbe toliko večja. Poleg tega so nekateri tudi higiensko nekoliko manj osveščeni. Ugotovili smo še, da so v stari stavbi, tako imenovanem sprejemnem oddelku, kjer so bile ambulantne sobe za bolnike, včasih nastanjene tudi osebe, ki so jih zaradi večje varnosti umaknili pred drugimi obsojenci.

Kdo pravzaprav skrbi za zdravstveno stanje obsojencev? V tem smislu temu zaporu rečemo tudi dvoživka. Za zapore namreč skrbi zunanji izvajalec, to je Zdravstveni dom Trebnje, vendar pa ministrstvo za pravosodje tudi v samem zaporu zaposluje zdravstveno osebje. Tako je tudi na tej točki prihajalo do manjših trenj, saj ni bilo popolnoma jasno, kdo je kdo. Zdaj uprava zapora in ministrstvo za pravosodje uspešno sodelujeta z nami in tekoče probleme rešujemo v dobrobit pacienta.

Zaradi česa se pacienti najpogosteje obrnejo na vas? Pacientom se še vedno kratijo pravice čakalnih časov oziroma pri vodenju čakalnih vrst. Po mojih podatkih in izkušnjah je še vedno veliko vrivanja, čeprav zdravstveni inšpektorat in ministrstvo trdita drugače.

Kateri primeri iz prakse so vam najbolj ostali v spominu? Najrajši imam primere, ki jih rešimo na predpostopkovni stopnji. Dober primer je, ko so pacienti čakali na ortopeda štiri ure, čeprav so bili naročeni že pred nekaj meseci in ker se še vedno ni nič zgodilo, se je eden od čakajočih obrnil name. Poklical sem bolnišnico in dobil administratorko. Povedal sem ji za težavo, pa mi nato pove, da je zdravnik v operacijski. Prosil sem jo, naj gre nekdo vendarle v čakalnico povedat, da se, ker je zdravnik na operaciji, pričakuje določeno število ur zamika. Takšna neformalna posredovanja so mi všeč, ko rešimo težave takoj in nato vstavimo filter, da se to ne bi več dogajalo.