Histerija decembrskih praznikov

Pretekli teden se je zgodila rekordna prodaja. Ne, ni šlo za veliko slovensko podjetje, ki bi ga za bajno vsoto kupil katarski emir. Na enem izmed portalov, kjer prodajajo kupone ugodnih ponudb, so prodali 120 tisoč kuponov za kuhano vino na stojnicah na ljubljanskem Tromostovju. 120 tisoč kuponov pomeni 120.000-krat po dva decilitra kuhanega vina, ki naj bi ga Ljubljančani spili v prazničnem mesecu le na eni stojnici v središču mesta. Ponudba je bila res ugodna – "kuhanček" je namesto dva evra stal vsega 60 centov. Pa vendar – ali smo res malo čez les, da kot medved med pograbimo kupone za praznično kuhano vino?

Nekaj dni pozneje so v prestolnici prižgali praznično razsvetljavo. Na Prešernovem trgu in okoliških ulicah se je zbrala nepregledna množica ljudi, za katero se je zdelo, da je vse leto čakala, da je lahko prezebla postavala po ulicah. Prisotnim je za hip vzelo sapo, ko so se zasvetile zvezde, spirale, smreke in preostala dekoracija, nato so šli po "kuhančka", otroci pa sladkarije. Vsi so bili srečni: začel se je veseli december.

Dva dni pozneje se je zgodba ponovila: tokrat s sprevodom Miklavža. In ravno Miklavž je idealen primer božične zagate. Res je sicer, da je prav Miklavž izvor Božička in dedka Mraza, a je vseskozi ostal v cerkveni domeni, bil je izrazito otroški praznik, majhen in intimen, s peharjem suhih hrušk in parkljem. Suhe hruške je dandanes težko dobiti, tako da je tudi Miklavž postal le prvi v nizu komercialnih prinašalcev daril. Da je tako, pove podatek, da vsa trgovska središča igrače in čokolado na police postavijo tako, da jih lahko nakupimo za Miklavža. No, nekatera še veliko prej. Ena izmed diskontnih trgovin je denimo lani septembra v akciji prodajala čokoladne Miklavže in dedke Mraze. Verjetno so v skladišču ostali od pretekle sezone.

Da tudi Miklavž prehaja iz cerkvenega v sekularno, pove tudi podatek, da vsi otroci v vrtcih za malico dobijo parklje, ne glede na njihovo veroizpoved in kulturni izvor. So pa seveda izjeme. V Novem mestu so se letos odločili, da ne bodo organizirali osrednje mestne Miklavževe povorke, češ da je to "maškeradna komercializacije Miklavža". Parklji so kljub temu strašili novomeške otroke, a v cerkveni organizaciji. Če smo že pri parkljih, Miklavževi spremljevalci izhajajo iz predkrščanskih germanskih časov, a so značilni le za alpske narode, vključno s Slovenci. Torej so nekaj, kar je del naše tradicijo, in že zaradi nacionalnega ponosa je pomembno, da jih ohranimo. A kako? Kot cerkveni praznik, s katerim "posiljujemo" tudi ateiste in pripadnike drugih veroizpovedi, ali kot del nacionalne tradicije na ravni Zelenega Jurija?

Vprašanje identitete božiča Miklavž je le prvi od decembrskih praznikov, o katerih bi lahko odprli javno debato, ne pa da jih jemljemo kot samoumevne in pač plavamo v toku decembrskih praznikov, ki imajo veliko težavo z identiteto. So to verski ali komercialni prazniki? Kaj torej v načeloma sekularni Evropi storiti z Jezusovim rojstnim dnem? To so se pred leti na naslovnicah v usklajeni akciji spraševali švedski časopisi, a niso našli skupnega odgovora.

Politična korektnost praznikov je najbolj na udaru ravno v državi, kjer je nastala vsesplošna božična histerija: v ZDA. Božična kontroverznost je nekaj, o čemer tam med histeričnim nakupovanjem daril razpravljajo vsako leto, pri nas pa o tem sploh ne razmišljamo. Gre za to, da se v medijih v povezavi z božičem čim manj uporablja navezovanje na dejstvo, da je to krščanski praznik. Zakaj? Ker bi bili tako politično korektni ter ne bi žalili čustev drugih veroizpovedi in narodov. Zato se na primer v medijih ne pojavlja več besedna zveza božični prazniki, temveč le še prazniki. Uradne čestitke se ne glasijo več Vesel božič, temveč Vesele praznike. Nekateri gredo celo tako daleč, da so celo božično jelko preimenovali v družinsko jelko.

Nekaj politične korektnosti je pljusknilo tudi v Evropo. V berlinski četrti Kreuzberg, ki slovi po svoji multikulturnosti, so šli tako daleč, da so tradicionalni božični sejem preimenovali v zimski sejem, da z imenom ne bi v neprijeten položaj spravili večinskega turškega prebivalstva četrti. Lokalna skupnost se je odločila, da bodo tudi festivalom drugih religij dali nevtralna imena, a se še niso odločili, kako bodo imenovali na primer prodajo slaščic med muslimanskim bajramom ali okrasitve med hindujskim divalijem, praznikom luči. Je pa odločitev o preimenovanju sejma odzvanjala v protestantskih krogih, saj so jo označili za diktatorsko dejanje.

Alternative kapitalizmu Zanimivo pa je, da božično histerijo vsakoletno obsoja tudi Rimskokatoliška cerkev. Papeži od Janeza Pavla II. dalje vsako leto v poslanici svarijo vernike pred komercializacijo praznikov. Ni dvoma, da bo tudi papež Frančišek grajal neobrzdano zapravljanje. Motiv tovrstne graje je sicer drugačen kot pri politično korektnih medijih. Z nakupovanjem zaslepljeni prazniki po mnenju Cerkve zakrivajo pravi pomen božiča, tj. rojstvo Jezusa. Decembrski prazniki so tudi izjemen poligon protikapitalističnih gibanj. "Brez igrač, brez daril," so najpogostejši slogani alternativnih akcij, ki pozivajo h končanju nakupovalne norosti božiča. Protikapitalistična gibanja seveda ne pozivajo k bojkotu komercialne oblike božiča zato, da bi spet spoznali primarni pomen praznika, temveč zato, da bi se odcepili od potrošniške družbe in poskrbeli za boljši svet. Božič jim predstavlja vrhunec potrošniške norosti.

Toda akcije za božične praznike brez nakupov nikoli ne naletijo na velik odmev. Bolj ali manj so omejene na krog aktivistov, ki tudi sicer promovirajo protipotrošniško držo. Tudi dan brez nakupov, ki ga je leta 1992 uvedel ameriški umetnik Ted Dave in naj bi prvi petek po zahvalnem dnevu, ko se v ZDA začne nakupovalna mrzlica, promoviral kot dan protipotrošništva, je ostal bolj ali manj medijska posebnost.

Tudi pri nas je bilo v preteklosti nekaj akcij. EcoGuerilla je lani organizirala izmenjavo daril, se pravi, da bi darila za bližnje dobili na alternativen način. Letos te akcije ni več zaslediti. Nekako so upor proti komercializaciji tudi darila z namenom, recimo Krilca, darila Unicefa in podobne akcije. A tudi v teh primerih se zdi, da nikakor ne morejo preseči okvirov omejenih skupin.

Letos se je pojavil tudi anonimni poziv občinam, naj ne zapravljajo za decembrske ognjemete, temveč naj ta denar raje porabijo za socialno ogrožene. Pozivu se je odzvala le kranjska občina, kjer se bodo odpovedali ognjemetu in denar namenili socialno ogroženim družinam. Zdi se, da protipotrošniški pozivi vedno naletijo na zaradi božičnih pesmi oglušela ušesa.

Dvoboj Božička in dedka Mraza Pri nas je v zvezi z decembrskimi prazniki posebna situacija. Sklicujoč se na socialistično deprivacijo so po osamosvojitvi božični prazniki eksplodirali v vseslovensko obsesijo. Češ, prej 45 let pred prazniki nismo mogli kupiti pomaranč, zdaj se jih moramo do sitega najesti. Kar v resnici ne drži povsem. Božič se je praznoval tudi v socializmu in nemara je bil to tedaj res družinski praznik.

Toda socialistična dediščina je v nas pustila odprto rano, zaradi katere se nekako ne moremo spopasti s ponorelim božičem. Lačni potrošništva smo samoumevno prevzeli vzorce praznovanja decembrskih praznikov, ki so nam jih spretno vsilili trgovci. Ne recesija, ne nova družbena gibanja, ne papež večine državljanov ne morejo ustaviti pred napadom na trgovska središča in radostjo obilja. Tako kot smo trenutno v dobi najhujšega neoliberalizma, ki so ga druge družbe že bolj ali manj preživele, smo tudi pri praznovanju decembrskih praznikov v fazi brezsramnega potrošništva, da bi nadomestili leta pomanjkanja.

Prav tako je ostal unikaten dvoboj Božička in dedka Mraza. Recimo v vrtcih kolobarijo: enkrat pride mož z brado, oblečen v rdečo obleko, drugič ima kučmo. Da je politično korekten in da se starši ne pritožujejo. Dvoboj Božička in dedka Mraza je za zdaj še neodločen, v zadnjih letih se zmaga rahlo nagiba v korist Božička. Leta 1997 je Dnevnik v anketi spraševal, ali naj dedek Mraz ostane poleg drugih darovalcev decembra. Tedaj je 81 odstotkov vprašanih odgovorilo, da naj ostane. Leta 2010 je Ninamedia spraševala, kdo obiskuje otroke – dedek Mraz ali Božiček. Božiček je že pridobil veljavo: 36 odstotkov vprašanih je odgovorilo, da oba, 28 odstotkov, da Božiček, skoraj 17 pa, da dedek Mraz.

A preden si praznike zagrenimo s filozofskim razmišljanjem o pomenu božiča, se spomnimo, da je konec decembra pravzaprav že od prazgodovine velik praznik – zimski solsticij. V resnici tako verjetno ne slavimo ne rojstnega dne Jezusa ne obiska "kokakolastega" Božička, ampak zgolj to, da bomo – vsaj na severni polobli – imeli več luči. Kako zelo prvinsko.