Ponedeljek, 16. 9. 2019, 16.30
5 let, 3 mesece
Mednarodni dan zaščite ozonske plasti
Dobra novica: ozonska plast se obnavlja, a sonce še vedno nevarno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,62
1
Če sta nas še pred nekaj leti močno skrbela vse večja ozonska luknja in tanjšanje plasti ozona, ki vsa živa bitja ščiti pred nevarnimi UV-žarki, ob letošnjem mednarodnem dnevu zaščite ozonske plasti znanstveniki prinašajo dobre novice. Ozonska plast se obnavlja, na nekaterih delih Zemlje bo povsem obnovljena že čez dobrih deset let.
Kožni rak je v številnih državah sveta precej pogostejša bolezen, kot je bila pred desetletji. Eden glavnih dejavnikov tveganja za pojav te vrste rakavega obolenja je izpostavljanje nevarnim UV-žarkom, za kar smo v veliki meri krivi ljudje sami, saj smo dolga leta uničevali zaščitno plast ozona v zemeljskem ozračju.
Sprva so znanstveniki za tanjšanje plasti ozona krivili predvsem reaktivna letala, ki proizvajajo ozonu škodljive dušikove okside. A kasneje se je izkazalo, da ogromno škodo ozonu delajo predvsem industrijski plini, izpušni plini naših prevoznih sredstev oziroma plini, ki jih proizvajamo ljudje in ki vsebujejo za ozon nadvse škodljive atome klora in broma. "Uporabljali smo jih za potisne pline v razpršilih, hladilnikih, plastičnih masah, topilih, za gašenje požarov in podobno," ob mednarodnem dnevu zaščite ozonske plasti pišejo na agenciji za okolje (Arso).
Ozon naš ščiti pred nevarnim sončnim sevanjem
Ozon je naravna sestavina ozračja in z nadmorsko višino njegova raven narašča. Tako ga je tik nad tlemi, torej v zraku okrog nas, zelo malo, višje ko se vzpenjamo po ozračju, več ga je. Za njegovo nastajanje in izginjanje sta pomembni predvsem dve plasti zemeljskega ozračja: troposfera, kjer nastajajo vremenski pojavi in ki sega na naši geografski širini nekje do 12 kilometrov visoko, ter nad njo ležeča stratosfera, ki sega okrog 50 kilometrov visoko.
Ozonska plast je izrednega pomena za vsa živa bitja na našem planetu – tako za ljudi in živali kot rastline, opozarjajo na Arsu: "Brez zaščitne ozonske plasti na zemeljskem površju ne bi obstajale ne rastline ne živali, tudi človek ne. Prevelika količina UV-sevanja je namreč škodljiva za zdravje ljudi in živih bitij nasploh. UV-sevanju pripisujemo opekline kože, pojav kožnega raka, zlasti najnevarnejše oblike melanoma, poškodbe oči ter zaviranje delovanja imunskega sistema. UV-sevanje povzroča upočasnjeno rast rastlin, zaradi česar je lahko manj pridelka, propadanje občutljivih organizmov v vodah, na primer fitoplanktona, kar prizadene prehranski splet, propadanje različnih materialov …"
Ozonska luknja nad Antarktiko in Arktiko stalnica
Največ ozona se tvori v stratosferi na območju ekvatorja, zaradi zračnih tokov se nato ozon prerazporeja še na druga območja ter postopoma zbira nad severnim in južnim polom. A ker tukaj pozimi nastajajo tako imenovani polarni vrtinci, ki so na južnem polu veliko bolj izraziti kot na severnem, in ker zemeljska pola pozimi več mesecev ne obsije sonce, nastajajo nad Antarktiko in Arktiko zelo specifične razmere, pri katerih se začne ob prisotnosti atomov klora in broma proces razgradnje ozona.
Nad Antarktiko se tako ozonska luknja vsako leto pojavi okrog avgusta in izgine novembra, podobno se ozonska plast bistveno stanjša nad severnim polom, a marca in aprila, in to bistveno manj kot nad južnim polom. Prvič so pojav tako imenovane ozonske luknje nad Antarktiko opazili že leta 1975.
"Veliko bolj smo zaskrbljeni zaradi ozonske luknje nad Antarktiko kot nad manj izrazitim pojavom tanjšanja ozonske plasti nad Arktiko. Pojav izrazitega upada ozona nad severnim polom spomladi 2011 je bil zato še toliko večje presenečenje," še pišejo v sporočili za javnost na Arsu. "Zaščitna ozonska plast se je konec marca in aprila opazno stanjšala tudi nad Evropo. V Sloveniji je bil ob koncu marca in aprila UV-indeks višji kot v preteklosti. K sreči je ozonska luknja sezonski pojav in v drugi polovici aprila smo že opazovali ponovno obnavljanje zaščitne ozonske plasti. Opazno se je zaščitna ozonska plast nad srednjo Evropo stanjšala tudi marca 2013."
Stvari se počasi obračajo na bolje
A mednarodna skupnost je prisluhnila opozorilom in dognanjem znanstvenikov. Generalna skupščina Združenih narodov je že leta 1987 sprejela Montrealski protokol o snoveh, ki škodijo ozonu, podpisnica v kasnejših letih večkrat dopolnjenega sporazuma pa je tudi Slovenija. In prav Montrealski sporazum je dokaz, da se da s sodelovanjem in skupnimi močmi stvari spremeniti na bolje, saj študije kažejo, da se ozonska plast zadnjih nekaj let počasi, a z gotovostjo obnavlja.
"Po zaslugi upoštevanja Montrealskega protokola z dopolnili se po letu 2000 zaščitna ozonska plast obnavlja po stopnji od enega do treh odstotkov na desetletje. Na severni polobli in zmernih geografskih širinah bo obnova predvidoma popolna do leta 2030. Južna polobla bo sledila počasneje, popolno okrevanje pričakujemo sredi stoletja, nad Antarktiko pa šele okoli leta 2060. Stranski učinek prizadevanj za zmanjšanje izpustov ozonu škodljivih snovi so tudi zmanjšani izpusti toplogrednih plinov iz hladilnih naprav v ozračje," še pišejo na Arsu.
Kljub spodbudnim rezultatom nas čaka še ogromno dela
Že res, da smo vse od sprejema Montrealskega protokola do danes izpuste škodljivih plinov zmanjšali za kar 95 odstotkov, a nekaj jih je v tem času še vedno "ušlo" v zrak. Poleg tega je ozonska luknja nekaj, kar ni odvisno zgolj in samo od omenjenih plinov, temveč nanjo vplivajo tudi nekateri drugi dejavniki, na primer podnebne spremembe, ki pa še vedno ostajajo nerešen problem, opozarja klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj: "Nerešene podnebne spremembe lahko močno zapletejo obnavljanje ozonske plasti. Gre namreč za to, da se pri tleh ozračje vse bolj segreva, v višjih plasteh, kjer nastaja ozon, pa se ohlaja, in to je pomemben dejavnik pri nastajanju ozonske luknje."
Hkrati naša najbolj znana klimatologinja poziva, da vsak posameznik pri sebi razmisli, koliko dejansko ve o podnebnih spremembah in o reševanju te zelo pereče problematike, ter se o tej temi ustrezno izobrazi. "Kajti ljudem manjka znanja o teh temah. Mislijo, da vedo zadosti, a so v resnici veliko premalo izobraženi o tem. Pa ne mislim tukaj na neko šolsko pridobivanje znanje. Gre za to, da bi se moral vsak pri sebi potruditi in poučiti o teh za prihodnje generacije nadvse pomembnih tematikah in težavah. Kajti šele ko bomo zares doumeli pomen in vpliv podnebnih sprememb, bomo lahko izkoristili svoj glas, svojo volilno pravico, svojo pravico do demonstracij in lahko izvajali ustrezen pritisk na politiko, da bo končno kaj ukrenila tudi v tej smeri," dodaja sogovornica.
Spodbuja ljudi, da ukrepe, ki pripomorejo k manjšanju onesnaževanja okolja, obnavljanju ozonske plasti in zaviranju podnebnih sprememb, vestno nadaljujejo tudi v prihodnje.
1