SiolNET. Novice Slovenija
1,95

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Boris Pleskovič: Nekateri iz opozicije so svarili, da bomo v primeru odcepitve jedli travo

1,95

termometer

Boris Pleskovič
Foto: Matjaž Tavčar

Če bi izbrali manj gradualističen model privatizacije, se v vseh teh letih ne bi nabrali milijardni dolgovi v naših bankah in državnih podjetjih, ki jih morajo pokrivati davkoplačevalci. Torej vsi Slovenci razen tistih, ki še vedno kradejo in slabo upravljajo naše premoženje, je prepričan ekonomist Boris Pleskovič.

Štiri tedne pred dnevom državnosti 25. junija dnevno objavljamo izseke intervjujev z osebnostmi, ki so pomembno vplivale na slovensko osamosvojitev. Pogovori so zbrani v knjigi Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažica Slovenija in pika!, ki bo pri Cankarjevi založbi izšla 15. junija.

Danes objavljamo dele pogovora z Borisom Pleskovičem, ki se je v času osamosvajanja na povabilo predsednika vlade Lojzeta Peterleta vrnil iz Svetovne banke, da bi svetoval vladi na finančnem področju.

 

/…/

Lahko bolj podrobno opišete sodelovanje s Sachsovo skupino?
Vsak v skupini je imel svoje naloge. Sachs je imel pregled nad celotnim delovanjem skupine. Letal je med ZDA, Rusijo in Poljsko ter prišel v Slovenijo v krajših razdobjih, vsaj enkrat na mesec za dva ali tri dni. Vsakič ko je prišel, je imel razgovore s Peterletom, Drnovškom ter ključnimi ministri. Imel je tudi nekaj predavanj na vladi in v parlamentu. Resorna ministrstva so ob vsakem njegovem obisku morala pripraviti okoli 25 strani statističnih podatkov ter eko­nomskih kazalnikov.

naslovnica

Njegov namestnik je bil David Lipton, ki je bil zadolžen za makroekonomsko stabilizacijo. Zdaj je že nekaj let prvi namestnik generalne direktorice Mednarodnega denarnega sklada (MDS) Christine Lagarde. Največ časa je v Sloveniji preživel Jaime Jaramillo-Vallejo, ki mu lahko pripišemo največ zaslug za monetarno osamosvojitev Slovenije, torej uvedbo nove kon­vertibilne valute, tolarja. Jaime je zatem dolga leta delal na Svetovni banki, danes pa je zaposlen na MDS-ju, in je v zadnjih letih tudi prihajal v Slovenijo v okviru letnih misij. V Sachsovi skupini je bil še Estonec Ardo Hanson s Harvarda, ki je zaposlen v Svetovni banki, in Pakistanec Homi Kharas, ki je kasneje postal eden izmed direktorjev Svetovne banke. Naši skupini je občasno pomagal tudi švedski ekonomist Anders Åslund, ki je v Stockholmu organiziral več konferenc na temo tranzicije in na katere nas je redno vabil.

Moje delo je vsebovalo koordinacijo skupine svetovalcev in vsebinsko delo pri posameznih projektih našega ekonomskega programa, kot tudi razlago in iskanje politične podpore za naše delo. Naša skupina je delala v Vili Podrožnik, ki nam jo je, kljub začetnemu nasprotovanju nekaterih ministrov, dal na razpolago Peterle. Kmalu sta se naši skupini pridružila dva odlična slovenska strokovnjaka, Marko Kremžar iz Buenos Airesa in Jože Bernik iz Chicaga. Sachs je bil nad njunim znanjem in izkušnjami tako navdušen, da ju je hotel predlagati za ministra v Peterletovi vladi za področji financ in pravosodja.

/…/

"Sachsovo skupino so v celoti financirali tuji donatorji in je v Sloveniji delala zastonj." "Sachsovo skupino so v celoti financirali tuji donatorji in je v Sloveniji delala zastonj." Foto: Matjaž Rušt

Kakšna je bila ekonomska slika Slovenije, ko ste začeli delo?
Ekonomska slika Slovenije ni bila najboljša. Ni bila pa tako slaba, da bi se bali osamosvojitve. Takrat smo imeli visoko inflacijo. Po drugi strani pa srečo, da Slovenija praktično ni bila zadolžena, saj se v Jugoslaviji republike niso smele samostojno zadolževati. Seveda pa so v politiki precej problematizirali ekonomsko osamosvojitev, celo nekateri ministri Demosa. Mencinger je na primer svaril, da bomo v Jugoslaviji izgubili 38 odstotkov trgov, ki jih na kratki ali srednji rok nikakor ne bomo mogli nadomestiti. Nekateri iz opozicije so celo svarili, da bomo v primeru odcepitve jedli travo.

Program ekonomske osamosvojitve je vseboval pet glavnih elementov: (1) monetarno neodvisnost, (2) makroekonomsko stabilizacijo, (3) finančno prestrukturiranje podjetij, ki so delala izgubo, (4) prestrukturiranje komer­cialnih bank in (5) privatizacijo. Makroekonomski program je bil sestavljen kot vsestranski paket medsebojno povezanih tržnih reform, ki naj bi se začele izvajati sočasno z osamosvojitvijo. Priprava je potekala na vseh področjih paketa hkrati, žal pa program ni bil izveden po prvotnih predvidevanjih, zaradi vojne in daljših pogajanj o osamosvojitvi.

"Takrat zaradi nepredvidljivih okoliščin in političnih prepirov v parlamentu glavni politični akterji privatizacije ter finančnega prestrukturiranja podjetij in bank niso imeli za prioriteto." "Takrat zaradi nepredvidljivih okoliščin in političnih prepirov v parlamentu glavni politični akterji privatizacije ter finančnega prestrukturiranja podjetij in bank niso imeli za prioriteto." Foto: Matjaž Rušt

Izmed ekonomskih reform sta samo dve najbolj nujni, monetarna reforma in makroekonomska stabilizacija, dobili široko politično podporo. Takrat zaradi nepredvidljivih okoliščin in političnih prepirov v parlamentu glavni politični akterji privatizacije ter finančnega prestrukturiranja podjetij in bank niso imeli za prioriteto. Izmed nadaljnjih treh tesno povezanih reform so se posvetili samo privatizaciji. Na preostalih dveh področjih še do danes ni bilo narejeno tisto, kar bi bilo potrebno.

Katere težave so se pojavile ob uvajanju samostojne valute?
Imeli smo visoko inflacijo. Največja zmeda je bila, kako zamenjati tolar, da bo konvertibilen. Sachs nas je opozoril, da na svetu že več kot 50 let ni prišlo do menjave valute in da bi lahko prišlo do finančnega kolapsa države, če tega ne bomo naredili skrbno in profesionalno. Na tem področju se torej nismo mogli učiti iz novejših izkušenj.

Prvi problem je nastal, ko so nekateri viceguvernerji BS-a predlagali, da bi imeli sočasno dve paralelni valuti, dinar in tolar. To idejo je pobrala celo Hrvaška in v dnevnih časopisih objavila, da bo naredila nekaj podobnega. Po naključju je bila takrat v Vili Podrožnik zbrana naša celotna ekipa. Sachs me je prosil, naj organiziram posvet med Peterletom, Arharjem in skupino. Peterle se je v primeru krize vedno odzval na klic in prišel na pomoč.

"Spomnim se tudi problema, ko smo v Vilo Podrožnik povabili enega izmed viceguvernerjev Narodne banke Jugoslavije ter mu skušali razložiti zamenjavo dinarjev s tolarji. Ta nam je povedal, da se z osamosvojitvijo Slovenije ne strinja, ter nam zagrozil, da nas bo uničil z inflacijo." "Spomnim se tudi problema, ko smo v Vilo Podrožnik povabili enega izmed viceguvernerjev Narodne banke Jugoslavije ter mu skušali razložiti zamenjavo dinarjev s tolarji. Ta nam je povedal, da se z osamosvojitvijo Slovenije ne strinja, ter nam zagrozil, da nas bo uničil z inflacijo." Foto: Matjaž Rušt

Arharju smo povedali, da sta dve paralelni valuti neumnost, ki jo je treba takoj preklicati. Naši pomisleki so bili v tem, kako naj to deluje. Ali bodo nekateri dobivali pokojnine in plače v dinarjih z veliko inflacijo, drugi v konvertibilnih tolarjih z nizko inflacijo ali pol-pol in podobno. Razložili smo, da ima Jugoslavija že paralelno valuto tako, da so zaradi izogibanja hiperinflaciji vsi takoj zamenjali dinarje v marke. Peterle je zadevo takoj razumel in naročil Arharju, naj se drži naših nasvetov. Arhar je predsednika vlade spoštoval in vedno poslušal. Nesporazume smo pogosto urejali s pogovori. Če je prišlo do tega, da je bilo treba preprečiti slabe rešitve, pa so ti potekali na najvišji ravni.

Spomnim se tudi problema, ko smo v Vilo Podrožnik povabili enega izmed viceguvernerjev Narodne banke Jugoslavije ter mu skušali razložiti zamenjavo dinarjev s tolarji. Ta nam je povedal, da se z osamosvojitvijo Slovenije ne strinja ter nam zagrozil, da nas bo uničil z inflacijo. To bi storil tako, da bi v Slovenijo poslal tovornjake novo natisnjenih dinarjev in nam s poplavo dinarjev preprečil zamenjavo valute. Razgovor se je kar hitro končal, ker smo ga odslovili.

/…/

V tistem času je propadlo več velikih podjetij, naraščala je brezposelnost …
Dva od petih elementov prej omenjenega ekonomskega programa sta bila sanacija in prestrukturiranje bank ter sanacija podjetij. Podjetja bi morali organizirano prestrukturirati. Takrat smo imeli model, da tistim podjetjem, ki delajo dobro, podaljšamo ali prestrukturiramo dolgove. Če bo treba, za­menjamo tudi menedžment.

"Privatizacija je bila največji politični problem povsod v Vzhodni Evropi. Pri nas je bil na koncu sprejet neke vrste zapleten kompromis, ki pa je omo­gočal velike kraje in malverzacije." "Privatizacija je bila največji politični problem povsod v Vzhodni Evropi. Pri nas je bil na koncu sprejet neke vrste zapleten kompromis, ki pa je omo­gočal velike kraje in malverzacije." Foto: Matjaž Tavčar

Nekatera podjetja, ki so potrebovala nov kapital, bi prodali. Tista podjetja, ki niso imela nobenih možnosti za preživetje, bi šla v stečaj, delovno silo pa bi prekvalificirali. Sanacija podjetij in bank bi mo­rala potekati simultano zaradi prepletenega lastništva. Za prestrukturiranje podjetij in bank žal ni bilo politične podpore in je ni niti zdaj, po 25 letih.

/…/

Proces, ki je buril duhove po vsej Srednji in Vzhodni Evropi, je bil privatizacija. V Sloveniji sta med seboj tekmovala dva modela. Enega je podpiral Mencinger, drugega skupina, zbrana okoli Sachsa. Kje so bile ključne razlike?
Sachsova skupina je podpirala razdelitev lastninskih certifikatov vsem Slovencem. Mencinger je podpiral različico Markovićevega zakona, ki bi večino podjetij podaril (komunističnim) direktorjem, tako da bi zastonj ali pa z velikimi popusti dobili pet do deset odstotkov delnic, preostale pa bi kupovali deset do petnajst let iz dobičkov podjetij.

Na koncu je bil sprejet kompromis med obema predlogoma.
Privatizacija je bila največji politični problem povsod v Vzhodni Evropi. Pri nas je bil na koncu sprejet neke vrste zapleten kompromis, ki pa je omo­gočal velike kraje in malverzacije zaradi pomanjkanja spremljajoče zakono­dajne regulacije in nadzora ter zaradi luknjičaste in nedorečene gospodarske zakonodaje. Veliko vlogo so igrale tudi težave v pravosodju.

/…/

Kaj bi bilo v Sloveniji drugače, če bi sprejeli manj gradualističen koncept pri­vatizacije?
Bili bi veliko bolj uspešna država in morda celo vzor drugim. Vsekakor pa se v vseh teh letih ne bi nabrali milijardni dolgovi v naših bankah in državnih podjetjih, ki jih morajo pokrivati davkoplačevalci. Torej vsi Slovenci razen tistih, ki še vedno kradejo in slabo upravljajo naše premoženje.  

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 12
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin