Ali bi tudi Martin Krpan zazidal svojo sosedo?

Ob začetku novega leta so v Sloveniji postale obvezne davčne blagajne. Presenetljiv podatek, vsaj zame, je bil, da je to novost prvi dan resnično uporabljalo le 19.807 davčnih zavezancev od med 70 tisoč in 80 tisoč, ki naj bi po oceni Fursa morali imeti davčne blagajne, ker poslujejo z gotovino.

Čeprav se je o tej novosti govorilo, pisalo in modrovalo precej časa, je velika večina davčnih zavezancev to preprosto ignorirala. Potem smo poslušali, da datum 1. 1. mogoče ni primeren itd. Neumnih izgovorov je bilo še veliko. Lahko rečem, da je vseeno, kateri datum bi izbrali.

In tudi vsi drugi izgovori so nepomembni. Preprosto nam je najlažje okoli prinašati državo, zraven pa se v isti sapi pritoževati, v kakšni državi živimo. Pa tako polna usta države nas je bilo ob 25. obletnici plebiscita.

V enem letu povečal promet za 600 odstotkov Čeprav hrvaške izkušnje kažejo, da se je nekaterim gostinskim lokalom v letu po uvedbi davčnih blagajn promet povečal za nekaj sto odstotkov (tudi več kot 600-odstotno povečanje prometa so beležili nekateri gostinci), mi še vedno iščemo tisoč in en izgovor, da se tega ne bi šli.

Kaj lahko nekoga, ki pošteno plačuje davke, moti pošteno izdan račun? Strinjam se, da to ne bo rešilo neke druge veje sive ali črne ekonomije, vendar škoditi ne more. Strinjam se tudi, da takih težav, kot so jih imeli na Hrvaškem, mi nimamo.

A kljub temu pričakujem povečan promet pri številnih izdajateljih računov. Takrat tudi pričakujem izgovore v stilu, da to je le posledica konca krize. O tem sam močno dvomim, čeprav bi si tega želel.

Že Martin Krpan je švercal... In ko je tako tekla beseda o tem, kakšen fiasko je bila uvedba davčnih blagajn, ni trajalo dolgo, da so se pojavili zapisi in razlage, da je to za Slovence logično, ker je že Martin Krpan švercal angleško sol (smodnik). Kar naenkrat smo vsi Martini Krpani. Logično nam je, da se malo znajdemo. Logično nam je, da obrtnik, ki vozi najnovejši avtomobil, za vrtec plačuje najmanjši mogoči znesek. Se je znašel.

To se nam zdi normalno. Ker radi hodimo po napačni strani pravne države. To nikogar ne moti, ker državo je treba zjebati. Ne glede na to, da neplačevanje davkov pomeni škodo za vse nas, nas to ne moti. Ne moti nas, da bomo vsi drugi, ki davke plačujemo, morali plačati še več davka, čeprav bomo imeli slabše javne storitve. Nekako smo vedno na strani tistih, ki jih zajebana država maltretira, čeprav nam pravzaprav delajo škodo.

Ali bi Krpan zazidal Marijo? Povsem drugače pa smo razpoloženi, ko gre za nekatere druge vidike našega skupnega življenja. V našem mediju smo pisali o 74-letni Mariji, ki je kupila stanovanje v večstanovanjski hiši. Pozneje se je ugotovilo, da je prejšnji lastnik prestavil vhodna vrata. Stara je zazidal in naredil nova. To pa je motilo enega soseda v tej večstanovanjski hiši. Po večletnem sodnem preganjanju je sodišče odločilo, da se morajo na črno zgrajena vrata zazidati.

Sodišče verjetno ni moglo odločiti drugače, saj sodi po pravu in ne po zdravi kmečki pameti. Zdaj mora 74-letna Marija v svoje stanovanje skozi okno. Nič ni pomagalo, da vseh drugih sosedov novi vhod ni motil, da gospa Marija ni nikogar motila, da ni konfliktna, da nihče od njenih vrat ni imel niti koristi niti škode. Črno gradnjo je treba odstraniti in konec.

(Ne bom zdaj začenjal teme o tem, zakaj Türku in Jakliču ni bilo treba rušiti njunih črnih gradenj.) Kar naenkrat pozabimo na Martina Krpana in njegovo iznajdljivost. Sosedu je treba pokazati, da sodišča delujejo, čeprav za najbolj banalne zadeve. Če bi bil Marija, bi sosedu postavil samo eno vprašanje: "Kaj je zdaj, ali smo ali nismo Martini Krpani?"