Zala iz Švedske: Kdor se pritožuje zaradi hladnih Švedov, naj pride na zaključek naših produkcij

Zala Pezdir je plesalka, pedagoginja, koreografinja, kulturna antropologinja in v prostem času tudi glasbenica. Živi in dela v Uppsali na Švedskem.

Zakaj Švedska?

Najprej se je zgodila študentska izmenjava. Za Švedsko se je Zala kot študentka etnologije in kulturne antropologije odločila med drugim zaradi Helene Wulff, profesorice socialne antropologije na stockholmski univerzi, ki je bila takrat ena redkih antropologov, ki so delo na terenu opravili med baletnimi plesalci. Zala se je namreč odločila, da za potrebe diplomskega dela razišče vprašanja baleta, moških in družbenih percepcij moškosti.

V času izmenjave je spoznala Petrusa, posledično se je po končani diplomi v Sloveniji odločila, da poskusi skupno življenje na Švedskem.

Zala pove, da ni slabega vremena. Na Švedskem namreč na primer kolesarijo v vsakem vremenu. Foto: Osebni arhiv

Ples in glasba v veliki večini zapolnjujeta Zalino življenje. Foto: Osebni arhiv Življenje na Švedskem: izziv je bil usvajanje jezika

O življenju na Švedskem Zala pravi, da ga težko opiše na splošno in primerja z življenjem v Sloveniji: "Težko je primerjati dve okolji, če si v njih preživel različne faze življenja."

Opozori tudi na to, da je življenje v različnih krajih na Švedskem različno. Kot primer omeni razlike v druženju: "Tujci, ki jih poznam, se velikokrat pritožujejo, da se moraš za obisk nekoga v večjem mestu dogovoriti vsaj dva tedna vnaprej. Pravijo, da tu ni spontanosti. Ampak če bo isti človek obiskal sever, bo dobil drugačno izkušnjo. V vasi, od koder prihaja Petrus, potrkaš na vrata hiše in vstopiš."

Nekaj, kar ji je bilo pri navajanju na novo življenje v izziv in oviro, je bilo usvajanje novega jezika. "Pravijo mi, da govorim tekoče švedsko, v tem jeziku tudi učim. Vendar se mi ob določenih trenutkih delovni spomin tako zabaše, da pride v povezavi med mišljenim in izgovorjenim do kratkega stika. Po domače, mislim eno, rečem pa drugo. To se mi v slovenščini nikoli ni dogajalo in se mi ne more zgoditi," pojasni. Če je izgovorjena beseda zanjo še vedno izziv, s pisno tudi ni zelo drugače. Še vedno prosi za pregled, preden pošlje uradno spisana besedila, saj beseda na napačnem mestu lahko uniči celoto. Posledično se počuti, kot da s švedščino še vedno ni "dosegla polnoletnosti".

V švedščini imamo rek: Det finns inget dåligt väder, bara dåliga kläder. Kar bi v slovenščini pomenilo: Slabega vremena ni, obstaja samo slaba obleka. Seveda tudi jaz kdaj pojamram zaradi precej dolgega obdobja teme v Skandinaviji, vendar sem se, vsaj kar se dežja in snega tiče, precej utrdila. V službo se vozim s kolesom vse leto, pa naj bo zunaj sonce, dež, sneg ali led. Če je obdobje zelo ledeno, dobi kolo zimske gume. Ko temperature padejo pod ničlo, sedež oblečem.

Preživlja se s plesom in živi zanj

Ko se je Zala preselila v Uppsalo, je bila hkrati sprejeta na DOCH (Dans och Cirkushögskolan) v Stockholmu, kjer je nato zaključila programa baletne in sodobno-plesne pedagogike. Pred študijem antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je namreč v Sloveniji končala tudi srednjo baletno šolo.

Zdaj že deseto leto poučuje na plesni šoli, ki se imenuje Uppsala Dansakademi. Poučuje balet in sodobni ples, tako otroke, mladostnike, kot odrasle. "Učim tako tiste, ki jim je ples prostočasna dejavnost, kot tiste, ki jim to pomeni življenjski cilj, kariero," pove Zala, ki je na učence zelo navezana. Ko se poti med njimi ločijo, pove, da so to trenutki, ki so pogosto zelo čustveni.

Čeprav je Zala začela plesati pri petih letih v šoli svoje mame Ane Vovk Pezdir, pravi, da je bilo to na njeno željo. Foto: Osebni arhiv

Mislim, da se je treba vsake toliko časa iz profesionalca ponovno preleviti v učenca. Dobro se je opomniti na to, kako je biti na "drugi strani", hkrati pa si vzeti čas za premislek o tem, kar sam predajaš dalje. Je to iz navade, tradicije, odgovarja potrebam sodobnega časa? Ker je naše izrazno sredstvo telo, se moramo plesalci tudi ves čas sami fizično udejstvovati, ohranjati določeno formo, fizično raziskovati - izkušati. To je izredno težko početi, če veliko učiš. Sama poskušam čim več iztisniti iz poletnih treningov in "delavničarjenja".

"Morala sem si prislužiti zaupanje, ni šlo čez noč"

Zala delovne pogoje v Sloveniji in na Švedskem težko primerja, je pa njena izkušnja zanimiva, saj si je zaupanje morala prislužiti. Preden so ji zaupali skupine na višjih ravneh poučevanja baleta, so jo dodobra preverili, za kar je izvedela šele pozneje. V obdobju preverjanja so intervjuvali učence in opazovali njen pouk. Njene kolegice s precej manj profesionalnimi izkušnjami, ki so na primer rojene v Uppsali, teh preverjanj niso potrebovale: "Žal je povsod tako, da so zveze in poznanstva nekaj, brez česar je poklicno udejstvovanje težje. Še posebno v umetniških sferah. Če si tujec in prihajaš z nekega ne tako znanega konca Evrope, se moraš veliko bolj potruditi za to, da ti zaupajo, kot če si bil rojen tu in si po možnosti v preteklosti sam obiskoval šolo, v kateri zdaj delaš."

Zdaj je Zala glavna baletna pedagoginja v programu šole, ki učencem omogoča, da lahko svojo plesno pot nadaljujejo na Kraljevi baletni šoli, Balettakademien ali Danshögskolan, kot v poklicnih plesnih šolah drugod po Evropi.

Poleg rednih učnih programov Zala v prostem času poskuša ustvarjati tudi v drugih umetniških krogih. Foto: Osebni arhiv

Velika ljubezen je tudi glasba

Poleg pouka plesa, ki mu namenja večino časa, poskuša Zala konsekventno izvajati tudi plesne projekte, v katerih izživi tisto, česar pri pedagoškem delu ne more. V zadnjem obdobju se tako precej posveča plesni improvizaciji kot kompoziciji v trenutku in če je le mogoče, sodeluje in nastopa z glasbeniki, ki so vešči improvizatorji. V zadnjih letih je nastopala v Amsterdamu, Berlinu in Uppsali.

"Glasba je, kot ples, moja velika ljubezen. Vzgojena sem bila ob evropski klasični glasbi, ki mi še danes pomeni velik navdih in vez z nečim, kar je večje od živečega trenutka," še pove Zala, ki je aktivna tudi v sferah ljudske glasbe oziroma glasb sveta, rada pa posluša različne zvrsti.

Zala igra violino in klavir, kot pravi, spada klavir v njeno zasebno sfero, medtem ko je violina bolj javna. Bila je na primer članica švedskega folk orkestra V-Dala spelmanslag in čilenskega folk orkestra Ensamble Transatlantico de folk Chileno. Zaradi violine je spoznala nove dele sveta, kot sta Španija in Čile, pa tudi prej njej neznane dele Slovenije.

Zaradi violine je Zala spoznala tudi življenjskega sopotnika Petrusa. V smehu pove, da je hvaležna staršem, ker je imela kot otrok možnost obiskovati osnovno glasbeno šolo.

Njeno delo je kreativno, zahtevno, a v njem neizmerno uživa. Foto: Osebni arhiv

V prostem času na kulturne dogodke

Ko imata Zala in Petrus skupni prosti čas, potujeta, rada pa se odpravita tudi na manjše izlete. "Na podeželju v okolici Uppsale je kar nekaj skritih biserčkov, od jezera, kjer se poleti kopamo, do ekoloških kmetij, ki jih z veseljem podpirava z nakupi," pojasnjuje Zala in dodaja, da sta v zadnjem času odkrila kar nekaj podeželskih kavarn, ki "jih vodijo angažirane umetniške duše z doma spečenim pecivom in kulturnim programom, ki sega od razstav umetniških platen do odličnih akustičnih koncertov. Tovrstni samonikli prostori kulture so vedno nekaj posebnega."

Če je le mogoče, se udeležujeta t. i. spelmanstäm ("spelmanstämma" je izraz za glasbeno in plesno folk srečanje), Zala pa je po vrhu še članica skupine, ki prakticira kontaktno improvizacijo v Uppsali.

Prav zaradi tega, ker se v prostem času vrtim v specifičnih krogih, folk glasbenih in v svetu kontaktne improvizacije, so moje izkušnje druženja s Švedi verjetno precej drugačne od izkušenj ljudi, ki hodijo v klube ali na pivo. Moje izkušnje so izredno inkluzivne in tople.

Kako je videti Zalin dan?

Naša sogovornica pojasni, da je vsak njen dan drugačen. Kljub temu se najpogosteje dopoldne pripravlja na pouk oziroma ureja administracijo, popoldne in zvečer pa uči. Tokratno jesen preživlja več časa v službi, včasih tudi po deset ur na dan, saj soustvarja celovečerno plesno predstavo s plesnim ansamblom. Gre za projekt Uppsale Dansakademi, v katerem sodeluje 58 plesalcev, ki so bili izbrani na avdiciji. Plesna predstava po motivih Sneguljčice je letos uvrščena v program mestnega gledališča Uppsala Stadsteater in bo na sporedu decembra.

"Kar je iz dneva v dan isto, je moja pot v službo. Ponosno lahko rečem, da me v vseh teh letih še vedno prevaža isto kolo, in sicer tisto kolo, ki sem si ga kupila z denarjem od študentske Prešernove nagrade." 

Za zdaj Zala ostaja na Švedskem in se ne namerava vrniti v Slovenijo. Foto: Osebni arhiv

Odhod v tujino ni nobeno zagotovilo za srečno življenje

Zala pove, da ne pozna izseljenca, ki v sekundarnem kulturnem okolju ne bi doživel obdobja globoke krize. Tudi ona ni bila izjema. Vendar bi kljub temu vsakomur priporočala, da za kakšno leto zamenja domače gnezdo in se poskusi znajti in zaživeti v okolju, ki ne govori istega jezika. "Dobro je zamenjati perspektivo," pravi.

"Dobro je biti opomnjen na to, kako nenavadne so pravzaprav lahko stvari, ki jih imamo za samoumevne. Ali pa da je živa realnost precej bolj kompleksna ali celo drugačna od realnosti, predstavljene v družbenih medijih. Določene stvari bolj ceniš po takšni izkušnji, v določenih stvareh odrasteš," dodaja. Sama ima kar nekaj prijateljev, ki so se po nekaj letih življenja v tujini odločili za vrnitev v domovino. "Tudi mene občasno obleti kakšna misel, vendar o stalni vrnitvi v Slovenijo ne razmišljam. Trenutno sta zame tako Slovenija kot Švedska domovini," še doda.