Špela Grošelj živi v Istanbulu: Na hierarhijo nisem navajena, zato kdaj kršim pravila

Špela Grošelj je trenutno doktorska študentka umetnostne zgodovine na univerzi v Istanbulu, kamor je prišla takoj po tem, ko je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani – je namreč profesorica španščine in umetnostne zgodovine. Poleg študija tudi poučuje in prevaja.

Zakaj prav Turčija? Špela pravi, da jo je od nekdaj zanimal Bližnji vzhod in ravno Turčija je država, ki je pogosto pojmovana kot most med Vzhodom in Zahodom. Prav tako je geografsko gledano dovolj blizu in kulturno ne preveč daleč. Zagotovo pa je k odločitvi precej pripomoglo dejstvo, da je prejemnica štipendije turške vlade in pa to, da njen fant živi v Turčiji.
 

Špela s sošolci po predavanju v mošeji Süleymaniye

Težave z birokracijo, sicer pa je šlo kot po maslu

Največ časa je Špeli ob selitvi v Istanbul vzelo ravno urejanje dokumentov za dovoljenje za bivanje. "Tako, razen z birokracijo, drugih težav nisem imela," pove in doda, se je selila v letu 2013, v času, ko je v Turčijo prišel pravi večji val Sirijcev, ki so si prav tako urejali dokumente za bivanje v tej državi, posledično pa se je sam postopek, ki bi moral biti končan v enem mesecu, potegnil na pet mesecev. V tem času Špela ni mogla zapustiti države, prav tako pa si ni mogla urediti državnega zdravstvenega zavarovanja.

In ravno zdravstveni sistem je tisti, ki je v Turčiji v zadnjih letih doživel veliko spremembo na bolje. Tako se lahko, na primer, na pregled naroča prek interneta. Osnovno zdravstveno zavarovanje sicer ni drago, pripoveduje Špela, mora pa vsak posameznik zdravila vedno plačati sam. Večina zdravil pa se dobi brez recepta. V Turčiji je tudi veliko zasebnih bolnišnic, obstajajo celo verige takšnih bolnišnic. "Pri nas večina ljudi sploh ne pomisli na zdravljenje v zasebni bolnišnici, medtem ko so tu lahko izbereš cenovno ugodno zdravljenje," razmišlja Špela, ki je bila presenečna predvsem nad hitrostjo v javnem kliničnem centru, kjer ni nikoli čakala več kot pet minut.

Največja razlika med življenjem v Turčiji in Sloveniji je zagotovo gneča. Po številu prebivalcev je Istanbul skoraj desetkrat večji od Slovenije. Gneča je praktično povsod, tudi prometni zamaški so res nemogoči. T. i. rush hour tukaj lahko traja skoraj ves dan. Včasih imam občutek, da tu čas mineva drugače. Povsod je treba čakati, nič se ne začne točno ob dogovorjeni uri. Prav tako veliko časa vzame samo popotovanje v službo, v šolo ... V Sloveniji je najbrž nepredstavljivo, da se vsak dan v službo voziš uro in pol (v eno smer), tukaj je to za marsikoga del vsakdana.

Turščina, jezik, ki ima zelo bogato besedišče

Špela poučuje španščino in angleščino, večinoma ima zasebne ure. Za študij na univerzi pa je morala opraviti C1 izpit iz turškega jezika. Turščine se je začela učiti že na poletni šoli v Turčiji in ko se je tja preselila, je tako že poznala osnove, vendar se je morala udeležiti enoletnega intenzivnega tečaja turščine.

"Turščina ne spada med indoevropske jezike, zato je malo drugačna od večine evropskih jezikov. Atatürk je z jezikovno reformo do neke mere poenostavil jezik, tako da skoraj ni izjem in nepravilnih glagolov, ima pa zelo bogato besedišče," pravi Špela.

V Sloveniji in Turčiji ni veliko prevajalcev za turško-slovensko jezikovno kombinacijo, zato je kmalu začela prevajati. Začelo se je z lažjimi besedili, kot so navodila za uporabo, potrdila o šolanju ... Zdaj pa prevaja različna besedila, imela je tudi že nekaj priložnosti za tolmačenje na različnih srečanjih. V prihodnosti pa si želi, da prevedla kakšno turško knjigo, saj je, kot pravi, turška literatura v Sloveniji še relativno nepoznana.

Razlike med bogatimi in revnimi predeli so veliko večje kot pri nas. Istanbul je kozmopolitsko mesto, tukaj res lahko spoznaš ljudi z vsega sveta. To mi je zelo všeč, ker imam priložnost spoznati različne kulture in se naučiti marsikaj novega. Kljub tej raznolikosti pa je tu zelo težko biti drugačen. Drugačnost (verska, rasna, spolna usmerjenost) je tu še vedno zelo slabo sprejeta.

"V Turčiji brez nogometa ne gre," pravi Špela Grošelj.

Študentski domovi so strogo ločeni

Dve leti je Špela  živela v najemniškem stanovanju, trenutno pa živi v državnem študentskem domu. Kot pove, so od letos študentski domovi oziroma kompleksi s študentskimi domovi strogo ločeni na moške in ženske. Živi v ograjenem kompleksu, kamor lahko vstopiš le, če se identificiraš s prstnim odtisom. Je pa kompleks na novo zgrajen in ima knjižnico, konferenčno dvorano, športno dvorano, jedilnico in kantino. Vsak študent, ki biva v državnem študentskem domu, dobi tudi kupone za hrano, ki jih lahko unovči v jedilnici.

So pa pravila bivanja zelo stroga. Zvečer se morajo stanovalci v dom vrniti do 23. ure, če se v dom nekdo ne vrne, mora to napisati na poseben obrazec. V primeru, da se nekdo večkrat neupravičeno ne vrne pravočasno, se pravica do bivanja v domu lahko izgubi.

Skoraj vsakdo se lahko vpiše na univerzo

Špela pojasnjuje, da so, podobno kot v Sloveniji, tudi turške univerze vključene v bolonjski sistem. V Turčiji dodiplomski študij traja 4 leta, torej leto več kot v Sloveniji. Določene univerze ali oddelki imajo vsaj del predavanj v angleškem jeziku, posledično večina študentov prvo leto hodi le na intenzivni tečaj angleščine, ko opravijo izpit, pa se lahko vpišejo v prvi letnik.

Pogoj za sprejem na univerzo je sicer državni izpit, ki je podoben slovenski maturi. Bodoči študenti se na ta izpit pripravljajo intenzivno, večina se jih vpiše na posebne tečaje. Gre za obsežen izpit in zaradi velikega zanimanja za fakultete je konkurenca velika.

Je pa v Turčiji veliko zasebnih univerz, ki so po Špelinih besedah večinoma boljše od javnih, kjer je študij brezplačen, do letos pa študentje tudi niso bili časovno omejeni z dokončanjem študija.

Vsako mesto ima svojo univerzo, v Istanbulu je univerz več kot 50. Špela pove, da je kakovost univerz zelo različna, se pa lahko skoraj vsakdo vpiše na univerzo, veliko fantov se na primer vpiše še na magistrski študij, da si s tem preložijo služenje obveznega vojaškega roka.

Veliko je čakanja, družba je na vseh področjih hierarhično urejena

Na vprašanje o življenju v Instabulu, kaj je tisto, kar jo najbolj moti, Špela odgovarja, da je to najverjetneje čakanje in slaba organizacija. Zakaj? "V Istanbulu, morda je tako v vsakem velemestu, je dan veliko daljši oz. krajši. Priprave na delovni dan se začnejo zgodaj, iz službe se vrača pozneje. Veliko časa izgubiš na poti, v prometnih zamaških. Ni pomembno, kam greš, pot ti bo vzela vsaj uro ali tudi več," odgovarja Špela in pojasnjuje, da je bila pred mesecem v Atenah in je polet do Aten trajal slabo uro, vožnja z letališča na azijski strani do doma pa tri ure. Zato je po njenih besedah pametno, da dobro premisliš, katero prevozno sredstvo boš uporabil, da ne boš obstal v prometnem zamašku.

Na festivalu tulipanov. Tulipan je eden eden od simbolov Turčije.

Druga, bolj kulturna zadeva, ki jo Špela izpostavlja, pa je hierarhija, saj je turška družba na vseh področjih zelo hierarhično urejena. Špela pravi, da tega ni navajena in posledično kdaj pa kdaj prekrši kakšna nenapisana pravila.

Veliko je tudi vljudnostnih fraz. Pozdravljanje oz. poslavljanje od nadrejenega/podrejenega tako lahko traja dlje kot sam pogovor.

Problem, ki ga Špela izpostavlja, pa je tudi birokracija, ki je zapletena, saj je za vsak dokument, ki ga nekdo želi, treba napisati prošnjo ali izpolniti obrazec.

Primer: Če želim dobiti potrdilo o šolanju, moram najprej napisati prošnjo. Številko te prošnje moram zapisati v posebno knjigo evidenc. Šele nato lahko grem do najnižjega uradnika, ki prošnjo pregleda in mi natisne potrdilo o šolanju. Nato mi srednji uradnik prilepi žig in si shrani kopijo dokumenta. Čaka me še pot do najvišjega uradnika, ki se podpiše in prilepi še en žig. Tak preprost postopek traja 10 minut. Lahko se pa zavleče, če koga ni v pisarni.

Zanimiva kulinarika, druženje ob čajih ...

Življenje v Istanbulu Špela opisuje kot zelo razgibano, saj se čez dan Turki radi družijo ob kozarčkih čaja. Ob večerih se mladi družijo v barih ali pa, ker je alkohol zelo drag, ga kupijo v trgovini in posedajo ob Bosporju. To velja le za soseke, ki niso konservativne. V konservativnih predelih se namreč alkohola skoraj ne da kupiti. Popularno je tudi druženje v univerzitetnih kampusih, saj imajo nekatere univerze zelo velike kampuse, ki so praktično mesto v malem.

Turki slovijo kot dobri gostitelji in to je nedvomno res, potrjuje Špela in dodaja, da gre za ljudi, ki se za svoje goste radijo potrudijo. "Malo drugače pa je, ko se v Turčijo preseliš. V tem primeru potrebujejo malo več časa, da te sprejmejo in spoznajo tvojo kulturo. Znanje jezika veliko pripomore k lažji asimilaciji," doda naša sogovornica.

Zanimiva je tudi turška kulinarika, najbolj znani so zagotovo kebabi. To je kebab, ki je drugačen od döner kebaba. Obstaja veliko različnih vrst, vsaka regija ima svoje specialitete, kot prilogi pa se pogosto dodajata riž in bulgur. Poleg kebaba se pije ajran (tekoč slan jogurt) ali šalgam. Šalgam je vrsta repe, njen sok je rdeče-vijoličast. Špela ima zelo rada kulinariko vzhodne Turčije, kjer se čuti vpliv arabske kulinarike, kar vključuje meso, mešano z različnimi začimbami in oreščki, firik (rižu podobna pšenica), humus … Lokum (Turkish delight).

Večina sladic v Turčiji je zelo sladkih. Žele ''bonbone'' podobne srbskemu ratluku Turki turistom prodajajo pod imenom Turkish Delight (turško: lokum). Poleg lokuma je še veliko dobrih sladic, ki jih je vredno poskusiti ob obisku Turčije.

Najbolj znana sta Bazar začimb in Veliki bazar. Vsaka mestna četrt ima enkrat tedensko svoj bazar/tržnico, kjer prodajajo skoraj vse. Od hrane, oblačil, telefonov, posod, tudi živali. Tržnice postavljajo vsak teden. Skoraj vedno se da barantati. Najameš pa si lahko tudi osebnega nosača.

Veliki pokriti bazar oz. Grand bazaar je priljubljena turistična točka.

Napadi in dogodki, ki jih ni mogoče pozabiti

Špela pravi, da si želi, da napadi, ki so v Turčiji v zadnjem obdobju precej pogosti, na vsakdanje življenje ne bi vplivali, vendar bi bila to laž. Neposredno po napadu se je večina izogibala predela mesta, kjer se je napad zgodil. Po zadnjem napadu na Taksimu pa ulice niso bile prazne le v okolici dogodka, ampak tudi drugod po Istanbulu. "Prej ali slej se življenje seveda vrne v stare tirnice. Ostane neprijeten občutek. Največ škode bo utrpel turistični sektor. V Istanbulu je manj turistov kot prejšnja leta, me pa prav zanima, kako bo poleti," dodaja.  

Špela, kakšen pa je pogled v prihodnost?

"Dobro vprašanje. Pred mano je uradno še leto in pol pisanja doktorske naloge. Ta čas bom večinoma preživela v Turčiji. Za naprej pa še ne vem, odvisno od možnosti za zaposlitev. Morda se vrnem v Slovenijo, morda pa še nekaj časa ostanem tu. Malo je odvisno tudi od razmer v Turčiji."

Špela o življenju v Turčiji piše tudi na blogu, ki ga najdete tukaj. 

Avanturistični in raziskovalni duh, boj za preživetje, ekonomska stiska, študij, kariera, ljubezen … Različni so in so bili razlogi, zaradi katerih Slovenci že od nekdaj odhajajo v svet. Veliko jih je in vsak nosi drugačno zgodbo o življenju, delu in uspehu. Kako živijo, kaj počnejo, kako gledajo na Slovenijo, kakšne stike ohranjajo z domovino in ali se nameravajo vrniti, pišemo v nedeljski rubriki Novo upanje onkraj meje.

Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na katja.nakrst@tsmedia.si .