Odhod v tujino je bil za 21-letno Julijo Aljaž z umetniškim imenom July Jones najstniška želja. Želela je živeti ameriške sanje v Los Angelesu – nenehno peti, graditi glasbeno kariero in si ustvariti ime. Nenačrtovano je ostala na tej strani luže in se napotila v London, kjer je bil po dveh letih 200-odstotnega vlaganja v kariero, kot pravi, ves njen trud končno poplačan.
Začelo se je pred sedmimi leti na YouTubu. Takrat je prvič posnela priredbo pesmi, jo objavila na internetu in talent pokazala vsemu svetu. Kot se spominja, se je snemala v dnevni sobi, kjer je kamero namestila nekaj metrov od sebe, se usedla za klavir in umetnost se je začela. Skladb pred snemanjem ni dobro poznala, zato je šele po 80, 90 poskusih posnela video, vreden objave na internetu. Prav tam je prvič dobila tudi potrditev širše javnosti o svojem talentu.
July Jones je bila tudi udeleženka dogodka TEDxLjubljana v Cankarjevem domu, kjer je nastopala kot solistka.
V tem obdobju se je v Sloveniji vzpenjal šov Slovenija ima talent (SIT). Prepričana, da bo tako dosegla slavo, se je prijavila na tekmovanje, a so jo izločili že v prvem krogu. "Svet se mi je podrl, a nikogar ne krivim za izločitev. Zavrnitev mi je odprla oči. Ugotovila sem, da moram narediti več, če želim uspeti, in da samo ena oddaja za to ni dovolj."
Med snemanjem avtorske pesmi Alien
Zavrnitev v tekmovanju opisuje kot težko izkušnjo, a odločitve žirije SIT nikoli ni razumela, kot da ne zna peti. Z izločitvijo iz šova se je njena glasbena pot pravzaprav šele začela. Objavljanje na YouTubu je postopoma obrodilo sadove, saj se ji je oglasil slovenski pianist, ki jo je povabil k sodelovanju. Skupaj sta začela organizirati nastope po slovenskih lokalih, kjer se je prvič predstavila domačemu občinstvu.
Istega leta je prejela elektronsko pošto s povabilom nemškega producenta, ki je želel, da za njegovo produkcijsko hišo posname štiri avtorske pesmi. Povabilo je bilo zanjo stopnica bližje cilju, zato je v Nemčijo odšla s previsokimi pričakovanji. Glasbena industrija ji ni pokazala prav nič prijaznega obraza.
Z založbo je podpisala prvo pogodbo, posnela štiri pesmi, nemalo za tem pa so jo obvestili o spremembah v podpisani pogodbi. Založnik si je pridržal pravico do spremembe pogojev, kadarkoli je želel. Zahtevali so šestletni nadzor nad njenim delom in pravico do polovice zaslužka. Dejali so, da album ne bo izdan, če se ne bo strinjala z novo pogodbo. "V tistem trenutku nisem hotela več snemati. Zahteve so bile prevelike. Želeli so, da ustvarjam glasbo, ki mi ni bila všeč, zato sem štirikrat vložila prošnjo za prekinitev pogodbe, a neuspešno."
Najela je tudi odvetnika, ki je po letu dni pogodbo prekinil. "Za ceno tega, da sem izgubila pravice za 32 avtorskih pesmi," pravi, a ji ni žal, saj je želela z njimi prekiniti vse stike.
Po prvem stiku z glasbeno industrijo je, kot opisuje, sledila ameriškim sanjam. Za leto dni se je odpravila na šolanje v Omaho v ameriško zvezno državo Nebraska. V tem času ni glasbeno ustvarjala, temveč nastopala v muzikalih in evangelijih, ki so bili sestavni del pouka. Kot pravi, ji je cerkveno petje pomagalo pri tedanjem ustvarjanju, saj jo je potegnilo v soul in jazz vode.
"Med študijem nisem ustvarjala kot izvajalka. Predvsem sem se osredotočala na to, kako se bom znašla v ameriškem okolju, na izboljšavo svoje angleščine in na njihov učni sistem, ki je zahteval zelo veliko učenja. Ta izkušnja je bila del učnega procesa, ki sem ga potrebovala, da sem postala dobra ustvarjalka."
"V ZDA je težko živeti ameriške sanje." Vize ni dobila, zato se je po opravljeni maturi vrnila v domovino. Na vse načine je želela ustvarjati v tujini, zato je bila v tistem trenutku zanjo najboljša možnost London. Pregledala je angleški trg, organizirala osem nastopov, tudi brezplačnih, in se s pianistom za en mesec odpravila v London. "Zanimalo me je, ali imam tam kaj početi." Prijatelj iz Oxforda jima je priskrbel bivališče, a sta hitro ugotovila, da se morata zaradi pomanjkanja denarja vrniti v Slovenijo.
London za July ni mesto sanj. Opisuje ga kot zelo kaotično mesto, v katerem so vsi usmerjeni v kariero, za kar so pripravljeni storiti vse. Upa, da bo nekoč lahko uresničila svojo željo in živela na relaciji London-Los Angeles.
"Kje bomo pa spali?"Po vrnitvi v domovino se je posvetila organizaciji vrnitve v London, kamor je odšla marca 2014, tokrat s pianistom in videoproducentko Teyo Teyson. A težavam ni bilo konca. Stanovanje, ki so ga najeli prek interneta, sploh ni obstajalo. "Nekaj dni smo morali prespati v hostlu, nato sem poklicala prijatelja, pri katerem smo spali na kavču. Hitro za tem smo vsi trije našli stanovanje."
Kot se spominja, se je takrat začelo delo s polno paro, ki je zahtevalo nenehno brskanje po internetu, prijavljanje na razpise, klicanje različnih podjetij, obiskovanje avdicij. Nadaljevala je organizacijo nastopov, povezala se je z različnimi založbami, za katere je začela pisati besedila, sodelovati pa je začela tudi z različnimi skupinami, med drugim z London Big Bandom.
Po letu dni je leta 2015 samostojno izdala prvi avtorski pesmi Alien in Catch me by surprise. Slaba izkušnja z nemško založbo jo je takrat, kot pravi, naučila, da želi ustvarjati samostojno, brez založb, "saj sem želela oblikovati samo sebe kot avtorico in tega nisem nameravala prepustiti drugim". Glasbeno se nadgrajuje in, kot opisuje, je ta proces dolgotrajen. "Prvi dve leti v Londonu sta bili zame zelo težki. V kariero sem vlagala 200 odstotkov sebe, in to se mi je na začetku tega leta tudi končno obrestovalo."
Najbolj ponosna je na to, da si življenje upa živeti. "Rada imam glasbo, vem, da imam talent, zato sem brez vsakega pomisleka sledila svojim sanjam. Preden sem začela pot proti cilju, sem si zastavila jasne korake – nauči se angleško, piši čim več pesmi, razvij svoj glasbeni stil, nauči se produkcije, novih instrumentov – in jasno, te tudi izpeljala enega za drugim, ne glede na to, kaj je menila okolica."
"Stvari se počasi vzpenjajo. Trenutno sem v studiu z umetniki, o katerih sem kot mlado dekle lahko samo sanjalo. Večino časa preživim v Metropolisu, ki je zelo priljubljeno mesto za velike izvajalce, kot so ZYAN, Jessie J, Jess Glynn (za katero tudi pišem), 99 souls, David Guetta, Sigala itd."
Pravi, da si moraš za uspeh zastaviti jasen cilj in načrt izpeljati korak za korakom takoj, ne pa sanj prestavljati na kasneje. "Za uspeh seveda ni dovolj samo talent, temveč koga poznaš in kdo ti ponudi možnost za korak naprej v karieri. Slava je samo beseda. Ne prinese ti nobenega zadovoljstva in te ne pripelje na točko, ko lahko rečeš, da si naredil vse v življenju."
July Londona še zmeraj ne doživlja kot mesto svojih sanj, saj si še vedno želi delati v Los Angelesu. "To je mesto polno inspiracij, publika je večja kot v Sloveniji, zato imaš tu veliko več možnost ustvarjanja, vendar pa je tudi veliko več konkurence. V Sloveniji pa me publika doživlja bolj na osebni ravni."
London opisuje kot kaotičen kraj, v katerem so vsi usmerjeni v kariero in so zanjo pripravljeni storiti prav vse. "Vsi, ki v Londonu živimo, smo tam zaradi kariere ali pa zato, ker bi radi bili del razvitega sveta, iz katerega izvirajo različni družbeni trendi."
"To je mesto, polno ustvarjalnih ljudi, ki delajo za prihodnost. Lahko si, kdorkoli si želiš biti, in lahko pokažeš sebe v svoji pravi luči." A za to so potrebna tudi finančna sredstva, saj je London, kot opisuje, zelo drago in tudi umazano mesto.
Za razliko od Londona pa za Slovenijo pravi, da je zelo čista država, ki je iz leta v leto lepša, na kar je ponosna. "Ljubljana je sproščeno mesto, v katerem ljudje radi sedijo na soncu v lokalih in se družijo s prijatelji. Rada pridem za teden dni v domovino, da se malo sprostim. Ljubljana bo vedno moj dom, imam jo zelo rada, kot imam rada Slovenijo."
