Nedelja, 25. 2. 2018, 17.57
6 let, 10 mesecev
Slovenci v tujini
Slovenca, ki imata na Novi Zelandiji uspešen posel #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,85
18
David in Katja že štiri leta živita v Aucklandu, kjer sta si ustvarila dom. Socialne države, kot smo je navajeni v Sloveniji, nimajo, vendar sta navdušena nad priložnostmi in dejstvom, da na Novi Zelandiji za dobro delo dobro plačajo.
Na Novo Zelandijo, v pacifiško državo, od Slovenije oddaljeno več kot 18 tisoč kilometrov, sta prišla bolj ali manj po naključju.
"Po končanem študiju v Sloveniji sva poizvedovala, kakšne so možnosti zaposlitve. Razočarana sva bila. V istem času sva izvedela, da najina prijatelja odhajata na Novo Zelandijo," se spominjata. "Skupaj smo zaprosili za turistični vizum (ang. Working Holiday Visa). Prostih je bilo zgolj sto, povpraševanje pa veliko, saj so vizumi pošli že po desetih minutah od odprtja postopka."
Med prejemniki vizuma sta bila tudi Katja in David. Načrt "srečnih izžrebancev" je bil kupiti kombi in tri mesece potovati po Novi Zelandiji, vmes pa z občasnim delom zaslužiti dovolj za sprotno življenje.
Danes imata vsak svoj uspešen posel. Katja ima lastni kozmetični salon, David pa je z nekdanjim šefom odprl podjetje, ki se ukvarja z vsem, od urejanja okolice do postavljanja gradbenih ograj. Zaslužita dovolj, da na "dragi" Novi Zelandiji uživata udobno življenje in hkrati veliko privarčujeta.
Denar je hitro pohajal
A na njuni poti ni manjkalo ovir, težav in trenutkov, ko sta oba pomislila celo na vrnitev.
Potovanje sta začela na severnem otoku, v mestu Tauranga. Sledilo je razočaranje. "Nikjer nas niso hoteli zaposliti." Katja je za majhno plačilo oblikovala nohte v lokalnem frizerskem salonu, preostali pa so tako kot mnogi začasni priseljenci izbrali sezonsko delo na plantaži. "Obiral sem cvetke. Po štirih urah trdega dela pa sem izvedel, da sem z nabranim zaslužil vsega nekaj dolarjev," je dejal David.
"Denar je hitro pohajal. Bivanje v hostlu je bilo drago, prav tako hrana. Ugotovili smo, da ne bomo zaslužili dovolj za preživetje, zato smo morali spremeniti načrte. Odpravili smo se v lov na službo v Auckland," sta pojasnila.
Veliko so se selili
Toda tudi tam so doživeli hladno prho. "Zaradi pomanjkanja referenc in kratkotrajnega vizuma nam praktično nihče ni hotel oddati v najem hiše ali stanovanja. Šele po dolgotrajnem iskanju, številnih ogledih in nekaj sreče smo našli primerno nepremičnino."
Tudi sicer so se veliko selili, najmanj enkrat na leto. "Najemne pogodbe so enoletne, najemnina pa se plačuje na teden ali 14 dni. Po poteku tega obdobja se obe strani odločita za podaljšanje najemnine, zvišanje najemnine ali prekinitev pogodbe." Ponudba stanovanj in hiš je velika, vendar tudi povpraševanje, tako da moraš imeti srečo pri iskanju.
"Tečaja angleščine nisva potrebovala, vendar sva si morala priskrbeti ogromno dokumentov iz Slovenije." Še enkrat sta morala opraviti vozniški izpit, potrditi veljavnost izobrazbe, opraviti medicinske preglede in začeti življenje na novo. "Pohištvo, telefon … Stvari, ki so ti samoumevne, vendar jih nimaš, saj si na drugem koncu sveta."
Najtežje najti zaposlitev
V Aucklandu je bilo najtežje najti zaposlitev. Sprva sta se morala zadovoljiti s težkimi in slabo plačanimi deli. Katja se je začasno zaposlila kot kozmetičarka v frizerskem salonu, David pa je delal za tekočim trakom v tovarni, kjer je zdržal le nekaj tednov. "Delal sem 12 ur na dan do dveh ponoči. Dobival sem minimalno plačo," je poudaril.
Šele po nekaj letih sta se rešila slabo plačanega dela. Prehodila sta pot, za katero danes ugotavljata, da je najtežja pot - od turističnega do delovnega vizuma, nato pa do dovoljenja za bivanje. Sama sta potrebovala kar dve leti in pol. "Tistim s pravo izobrazbo, izkušnjami in srečo to morda uspe v manj kot letu dni, drugim v nekaj letih, veliko pa jih mora zapustiti državo," sta opozorila navdušence nad življenjem v tujini.
Če je Katji in Davidu uspelo, saj sta si na Novi Zelandiji v nekaj letih ustvarila dom in posel, številni Slovenci niso imeli te sreče. "Čedalje več jih odhaja domov, saj ne dobijo vizuma oziroma dovoljenja za bivanje," sta poudarila.
Dežela priseljencev
Prednost imajo Britanci, Američani in Južnoafričani, torej angleškogovoreči narodi.
Pri odločitvi o tem, ali boš smel ostati na Novi Zelandiji ali ne, je pomembno tudi vprašanje, kaj znaš delati in koliko imaš izkušenj. "Potrebujejo inženirje, gradbince, programerje, specialiste v zdravstvu, tehnologe, električarje …" sta poudarila.
Toda seznam poklicev, ki jih iščejo in vabijo, je vse krajši.
Zapiranje vrat za mlade Evropejce je neposredno povezano z vse večjim odporom do priseljencev, predvsem iz azijskih držav.
"Nova Zelandija je mešana država. Vsak tretji je priseljenec. Ko sva bila nazadnje na letališču v Aucklandu, so vsi govorili kitajsko," sta pojasnila Katja in David.
Po mestu je polno manjših azijskih trgovin, tudi kozmetičnih salonov. "Ponudbe je veliko. Cene v kitajskem kozmetičnem salonu so nizke, vendar nikoli ne veš, kakšna bo storitev. V moj salon pride ogromno nezadovoljnih ljudi, na primer s slabo izdelanimi nohti."
"Morda se sliši rasistično, vendar so priseljenci iz Azije znani po tem, da so pripravljeni delati dolge ure za nizko plačilo in na hitro poskrbijo za čim več strank. Temu primerna je tudi kakovost."
Protimigrantska politika nove vlade
Od junija 2016 do junija lani se je na Novo Zelandijo priselilo rekordnih več kot 70 tisoč ljudi, od tega jih je največ prišlo iz Kitajske.
Vprašanje prevelikega števila priseljencev, zaradi katerih naj bi primanjkovalo služb in stanovanjskih nepremičnin za Novozelandce, je bila tudi ena glavnih tem kampanje pred parlamentarnimi volitvami, ki so potekale konec septembra.
Na njih so laburisti z zmago prekinili devetletno vladavino konservativne Nacionalne stranke. Novoizvoljena 37-letna premierka Jacinda Ardern je takoj za tem napovedala, da bodo tujcem prepovedali nakup hiše v državi.
Že pred tem je obljubljala, da bodo močno omejili pogoje za pridobitev dovoljenj za prebivanje in število izdanih študentskih vizumov, ki jih mnogi tujci uporabljajo kot "zadnja vrata" za preselitev na Novo Zelandijo.
Ardernova je poudarila, da bodo število priseljencev vsako leto zmanjšali za od 20 do 30 tisoč. Zaradi tega so jo primerjali z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, ki je s protimigrantsko zakonodajo omejil priseljevanje iz tretjih držav.
Ne izobrazba, ampak znanje in izkušnje
Katja in David sta se torej še pravi čas prebila skozi ovire in dobila dovoljenje za bivanje. "Ko ti uspe, so pogoji za življenje odlični."
Pri iskanju zaposlitve v primerjavi s Slovenijo obstaja pomembna razlika. "Nihče naju ni vprašal, na katero šolo sva hodila. Zanimalo jih je, kakšna znanja in izkušnje imava."
Veliko Novozelandcev se takoj po osnovni šoli vpiše na poklicno šolo ali predčasno zapusti srednjo šolo in si poišče službo. Običajno že med šolanjem začnejo prakso, za katero dobivajo tudi spodobno plačilo.
"Navajeni so delati. Sčasoma napredujejo in se povzpnejo po karierni lestvici. Če se odločijo za fakulteto, pa pričakujejo in tudi prejmejo boljše službe in višje plačilo," sta poudarila.
Presenečena sta tudi nad odnosom družbe do določenih poklicev, katerih opravljanje je mnogim v Sloveniji pod častjo. "Cenijo fizično delo. Zidarji in gradbinci zelo dobro živijo."
"Prav tako ne poznajo študentskega statusa ali različnih oblik dela, ki jih v Sloveniji nekateri izkoriščajo. Obstajata samo delovno razmerje za krajši (ang. part-time) in polni (ang. full-time) delovni čas. V obeh primerih plačuješ davke in si upravičen do dopusta."
Najmanj koruptivna država na svetu
Pogoji za zagon novega posla in podjetništvo so po njunih besedah prav tako odlični.
"Tudi če nimaš podjetja, lahko brez težav oglašuješ izdelke in iščeš stranke. Dokler ne zaslužiš več kot 60 tisoč dolarjev na leto, ti nikomur ni treba nič pojasnjevati. V začetku leta oddaš dohodninsko napoved za preteklo obdobje in plačaš davek."
Čeprav na Novi Zelandiji tako kot povsod drugje obstaja siva ekonomija, niso obsedeni z iskanjem utajevalcev in drugih grešnikov. Novozelandci v nasprotju s Slovenci tudi niso zavistni do uspešnih in premožnih. "Nihče te ne bo obsojal."
Nova Zelandija je že tradicionalno med najmanj koruptivnimi državami na svetu. Na lestvici Transparency International o zaznavi korupcije v javnem sektorju se je med 176 državami že drugo leto zapored uvrstila na sam vrh. Velja za "zelo čisto" državo.
Zobozdravstvo luksuz, ni javne pokojnine
Pogoji za življenje in podjetništvo so torej bistveno boljši kot pri nas, vendar na Novi Zelandiji ne poznajo socialne države, vsaj ne takšne, kot je slovenska.
Zdravstvo je do neke mere na voljo vsem. "Če si zlomiš nogo, te bodo brez vprašanj oskrbeli. Ni pomembno, ali si zavarovan. Tudi nujne operacije zaradi poškodb so brezplačne," sta dejala Katja in David.
Drugače je v primeru hujših bolezni, kot so rakava obolenja. "Zdravljenje je plačljivo in lahko zanj zapraviš pravo malo premoženje." Tudi specialisti so dragi, najdražji pa zobozdravniki. "Njihove storitve veljajo za luksuz." Velik del Novozelandcev sicer nima zdravstvenega zavarovanja.
Podobno je v šolstvu. "V Sloveniji je zelo pomembna izobrazba, na Novi Zelandiji pač ne. Tu se zelo hitro odločijo, kaj bi delali v življenju, in ne zapravljajo časa na fakultetah." Kdor se vendarle odloči za šolanje na višji stopnji, pa mora za to plačati. "Država v celoti pokrije stroške šolanja, vendar jih moraš poravnati pozneje, ko dobiš službo."
Novozelandci morajo tudi sami varčevati za čas upokojitve. Ne poznajo pokojninskega sistema, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti in v katerem se prispevki, ki jih tekoče plačujejo zaposleni, porabijo za izplačilo pokojnin. "Za upokojence običajno poskrbijo njihovi otroci, ki plačujejo življenjske stroške. Tisti, ki nimajo otrok, pa si morajo pomagati s socialno pomočjo."
Obstaja sicer drugi pokojninski steber, v katerem lahko Novozelandci plemenitijo sredstva. Sam lahko vanj vplačaš štiri odstotke plače in še enkrat toliko mora primakniti delodajalec. Nekaj časa, ko je bila še zaposlena, je Katja na ta način varčevala za pokojnino.
Polno restavracij s hitro prehrano
Brez težav se zvečer sprehajata po ulicah glavnega mesta. "Varnost je podobna kot v Sloveniji. Morda se v Aucklandu počutiva še bolj sproščeno."
Kljub temu poudarita, da živita v severnem delu Aucklanda, ki velja za bolj varnega. Na južnem delu so v določenih predelih prisotne motoristične tolpe, ki jim nasilje in kriminal nista tuja.
Razočarana sta nad hrano, ki je "mešanica angleške in ameriške". Povsod po mestu je polno restavracij s hitro prehrano, veliko Novozelandcev odnese domov že pripravljeno hrano. Večino sadja in zelenjave uvozijo iz Kitajske in sta razmeroma draga. "Paziti moraš, v katerih trgovinah kupuješ."
"Voda iz pipe je pitna. V hiši, ki sva jo najela, imajo tudi rezervoar za vodo. V njem se zbira deževnica, ki jo uporabljava v gospodinjstvu," sta povedala.
Nova Zelandija ni raj
"Nova Zelandija ni raj za vsakega in takoj, vendar ima boljše pogoje, ki sva jih s trdim delom in zavedanjem, da ne bo lahko, izkoristila za boljše življenje," poudarjata. "Ne veva, kaj bo čez tri leta. Morda bova imela povsem drugo službo in drugo stanovanje."
Kljub vsemu poudarjata, da je trenutno zanju na Novi Zelandiji mnogo bolje, kot bi bilo v Sloveniji. "Vendar je težko, saj si daleč stran od družine in prijateljev."
18