Zgodbe o novi stranki me ne zanimajo!

Nekdanji minister za javno upravo v intervju priznava, da ni član SDS tudi zato, ker mu ustreza položaj politično bolj svobodnega in avtonomnega človeka, ki lahko tudi pokritizira SDS. Za aktualnega ljubljanskega župana pravi, da je ogromno stvari premaknil, za svojo naslednico na ministrstvu za javno upravo pa meni, da dobro krmari.

Odkar ste se poslovili od ministrovanja, ste kar malce poniknili v ilegalo, čeprav ste prvi mož Zbora za republiko. Ste še politik?

Trenutno sem zlasti profesor na ljubljanski fakulteti za upravo, v politiki sem ostal "z dvema prstoma ene roke". Še vedno me zanima, zato sem tudi sprejel ponujeno predsedovanje v Zboru za republiko, omogoča mi, da z ekipo, s katero sodelujem, razpravljamo o aktualnih političnih vprašanjih in da se oglasimo takrat, ko presodimo, da se je treba. Deloma ostajam v politiki, ni pa več to tista aktivna politika. Trenutno se počutim kot profesor, strokovnjak za javno upravo …

Preigravajo se scenariji, da se boste vrnili v aktivno politiko, celo z novo stranko, sredinsko stranko z desnim predznakom, govori se celo o sodelovanju z Matejem Lahovnikom. Je v tem kaj resnice?

Ni! Zelo cenim Mateja Lahovnika kot sposobnega politika. Če se poskušam umestiti v politiki, potem sodim zelo, zelo na sredino. Ideološko me ne vleče ne na levo, ne na desno, sem dejansko na sredini, tako kot je po mojem mnenju večina Slovencev. O političnih vprašanjih razmišljam zelo pragmatično. Trenutno me zgodbe o ustanavljanju novih strank preprosto ne zanimajo. Taka zgodba bi pomenila, da se človek popolnoma preda politiki, spremeni življenje, opusti kariero, svoj poklic. Tega resnično ne bi rad naredil.

Nikoli ne reci nikoli?

Ja, nikoli ne reci nikoli. Če se bo še kdaj pojavil kakšen izziv v politiki, kakšen položaj, ki bi me pritegnil zaradi zanimivosti dela, tako kot me je ministrovanje, ne rečem, da ne bi česa takega spet sprejel. Da bi se pa stoodstotno vrgel v politiko … Mislim, da v tem življenju ne.

V prihodnjem letu ali dveh torej ne moremo pričakovati, da se vrnete v politiko in postanete prvi mož neke nove stranke na slovenskem političnem nebu?

Za to so le minimalne možnosti, skorajda nikakršne!

Ste simpatizer SDS, niste pa član stranke, kako to?

Ne vem, mogoče je to povezano z mojim značajem, vedno imam rad malo razdalje, da imam svojo svobodo, da lahko kaj kritičnega povem tudi na račun SDS. Nisem čredna oseba, tako da mi ta položaj politično bolj svobodnega, avtonomnega človeka zelo ustreza. Najprej sem profesor, strokovnjak za javno upravo, šele potem pa politik. Je pa jasno, da sem simpatizer SDS in dobro sodelujem s stranko, še zlasti z njenim predsednikom. Zame je to v tej trenutni ponudbi na politični sceni tisto, kar je najboljše, najmanj slabo, kakor koli že …

Precej se govori o nezadovoljstvu znotraj SDS, o številnih frakcijah, nestrinjanju z domnevnim avtokratskim vodenjem stranke. Kaj menite o tem?

O razmerah v stranki zelo težko govorim, ker jih ne poznam. O svoji izkušnji z Janšo pa lahko, ker je bil štiri leta moj šef. Moja izkušnja je zelo pozitivna. Njegovega vodenja nikoli nisem čutil kot avtokratskega, ampak kot strateškega. Janša je vsa štiri leta vedel, kaj hoče, kakšni so cilji. Seveda ima tudi Janez Janša kot vodja napake, mogoče je premalo usmerjen k ljudem in preveč k ciljem.

Med članstvom stranke menda vlada nezaupanje, nezadovoljen naj bi bil tudi evropski poslanec Milan Zver.

Teh zadev ne poznam, čeprav se resda občasno srečujem z ljudmi, ki so v vodstvu stranke, tudi z Milanom Zverom se slišiva, ampak o čem takem ne vem ničesar. Prepričan sem, da si večina članov SDS brez Janše sploh ne predstavlja.

Janez Janša je dolgoletni prvak SDS, se vam ne zdi, da se je malo izpel?

Težko bi rekel, da se je izpel. V politiki je tako, da noben predsednik stranke ali vlade ni idealen tip vodje. Vsak ima pluse in minuse. Pahor ima zelo veliko plusov, je zelo odprta, komunikativna oseba, pozitivno razmišlja, nima cinizma, je precej svetla osebnost, ima pa tudi pomanjkljivosti: nekaj reče, a tega potem ne uresniči. Vsakdo ima pluse in minuse ...

Počasi se bližajo lokalne volitve, bo Zbor za republiko imel svoje kandidate, boste zlasti v velikih občinah, kot je Ljubljana, podprli neodvisne nestrankarske kandidate?

Svojih kandidatov zagotovo ne bomo imeli. Za zdaj se nismo pogovarjali, ali se bomo izrekali o kandidatih, ali bomo komu dali podporo. Pred lokalnimi volitvami se bomo odločili, zelo aktivne vloge pa Zbor za republiko ob volitvah zagotovo ne bo imel.

Je aktualni ljubljanski župan Zoran Janković dober župan?

V svojem županovanju je zelo ambivalenten. Na eni strani mu je treba priznati nesporne dosežke pri razvoju mesta, stvari so se po dolgih letih začele premikati, to je dejstvo. Je veliko bolj operativen in učinkovit. Na drugi strani je veliko potez: zadolževanje Ljubljane, projekti z vprašljivo finančno konstrukcijo, kot so Stožice, ki so v krizi zelo problematični. Čeprav je super, da bomo imeli štadion in dvorano, so tveganja zelo velika. Nenehno so v zraku tudi zgodbe o premoženjskih koristih pri spreminjanju namembnosti zemljišč, župan je torej izrazito ambivalentna osebnost.

Bi mu vi dali pozitivno oceno za aktualni županski mandat?

Nekaj plusov in nekaj minusov.

Bi Barbara Brezigar morda edina lahko premagala aktualnega župana v tekmi za novi mandat?

Težko sodim. Mislim, da je Brezigarjeva osebnost, ki bi na katerihkoli volitvah lahko dobila precej podpore. Spomnimo se predsedniških volitev in njenega tesnega poraza, ampak zelo, zelo dvomim o tem, da bi se podala v to zgodbo. Mislim, da se zelo dobro počuti v tožilskih vodah in bi jo bilo zelo težko zvleči v kandidaturo za ljubljanskega župana ali županjo.

Kaj menite o slovenski folklorni značilnosti − dvoživki župan-poslanec? Vaši naslednici na položaju ministra za javno upravo ni uspelo streti tega trdega oreha?

Pri tem jo zagotovo podpiram. Tudi sam sem se zavzemal za to, toda očitno je to misija nemogoče! Tudi sam sem proti združljivosti funkcije župana in poslanca. Pa ne za to, ker ne bi verjel, da lahko sposoben posameznik obe funkciji opravlja dobro. Težava je, da se v delo državnega zbora vnaša preveč lokalistične dimenzije. Da imajo torej tiste občine, ki imajo v parlamentu svoje župane, bistveno prednost. Ti župani v razpravah o proračunu ne razmišljajo nacionalno, ampak lokalistično, torej kaj bodo izpulili za svojo občino. Seveda pa ne smemo pozabiti, da je ta posebnost pogojena tudi z našim volilnim sistemom, ta daje prednost kandidatom, ki so lokalno prepoznavni, do tega sem zelo kritičen.

Pri tem fenomenu ste na istem bregu kot aktualna ministrica za javno upravo, zakaj niste v mandatu prejšnje vlade poskušali tega spremeniti?

Ker nisem želel izgubljati energije s stvarmi, ki so bile vnaprej obsojene na neuspeh. Politične volje ni bilo. Ljudska stranka kot koalicijska stranka tega ne bi nikoli podprla in tudi v SDS je bilo precej županov … Težko bi bilo!

Kako sicer ocenjujete delo vaše ministrske naslednice Irme Pavlinič Krebs?

Pri plačah v javnem sektorju doslej ni naredila kakšne napake, seveda ima za seboj strokovno zaledje ministrstva. Pri pogajanjih poskuša doseči tisto, kar je treba doseči v času krize − preprečiti nevzdržno rast plač v javnem sektorju. Tudi pri zmanjševanju števila zaposlenih v sami birokraciji v državni upravi je uspešna, ni ji uspelo zajeziti rast zaposlenih v širšem javnem sektorju, podobno kot meni, več bi pa lahko naredila tudi pri debirokratizaciji − odpravljanju administrativnih ovir in pri e-upravi. Tu ni uspešna ali pa to ni njen cilj.

Kako odgovarjate na očitke, da ima preveč dela s sindikati zaradi plačnega sistema, ker ste ga vi napačno zastavili?

Plačna reforma javnega sektorja se je začela leta 2002, takrat je bil v soglasju s sindikati sprejet novi zakon o sistemu plačah v javnem sektorju, ki je prinesel takšen sistem, kot ga imamo danes. Takrat je bilo tudi politično soglasje, lahko bi rekli, da je bil to medstrankarski projekt Drnovškove vlade, ki ga je podprla tudi opozicija. Na temelju tega zakona so se potem začela pogajanja o novih kolektivnih pogodbah, s tem je tedanja vlada prevzela veliko tveganje. Vsaka plačna prenova prinaša tveganja, da se bodo sprli sindikati in da se bo zgodil velik pritisk na povečanje mase za plače … To so bila tveganja, ki so jih prevzeli, da se plačni sistem poenoti in opredeli na novo. Tudi jaz sem to prevzel v svojem mandatu in se spopadel z vprašanjem, ali ta pozitivni projekt nadaljevati, nemogoče ga je bilo ustaviti, pa tudi kot minister tega nisem želel. Bil je preprosto dober in pozitiven projekt, zato sem se s sindikati pogajal naprej. Na koncu smo dosegli razumen kompromis: bil je v makroekonomskih okvirih, ki so bili vzdržni, to je bilo junija 2008, ko so za leti 2009 in 2010 še napovedovali gospodarsko rast, potem pa se je "zgodila" globalna kriza …

Pri plačnih nesorazmerjih v javnem sektorju je pomembna še ena cvetka, sprememba plačila dežurstev: novela zakona o plačah v javnem sektorju zaradi varčevalnih ukrepov obljublja tudi občutno spremembo pri plačilu dežurstev, kar je zlasti razburilo zdravnike. Zdravstvena blagajna naj bi na letni ravni s prepolovitvijo plačila zdravnikom privarčevala okoli 20 milijonov.

Načeloma vladno namero podpiram. Nekaj napak smo v plačni reformi zagotovo naredili, ena je ta, da so dežurstva v celoti plačana kot stoodstotna urna postavka. Mi smo to naredili zato, ker iz nekaterih sodb sodišča Evropskih skupnosti izhaja, da je treba vsako uro dela, ne glede na to, ali gre za dežurstvo, obravnavati kot redni delovni čas. Kar pomeni: če nekdo pride v službo, ni njegova težava, če ni vseskozi stoodstotno zaposlen, ampak je to težava delodajalca. Zato smo uro dežurstva izenačili s katerokoli drugo uro dela. Ta logika je zlasti v zdravstvu prinesla velike finančne posledice. Seveda ne kakšne težave za javne finance, saj je pri nas v primerjavi z vsem javnim sektorjem, ki zaposluje okoli 160 tisoč ljudi, le med šest in sedem tisoč zdravnikov. Pa vendar se je izkazalo, da pri dežurstvih zdravnikov nastajajo zelo visoke številke, zato je prav, da aktualna vlada o tem znova razmisli. Mislim, da vlada razmišlja v pravo smer, dobro pa bi bilo, če bi našla kompromis z zdravniki.

Ali torej Pahorjeva vlada tudi zaradi tega zasluži pozitivno oceno v prvem delu svojega mandata?

Ne, moja ocena je negativna. Mislim, da vlada ni delala dobro, več bi lahko naredila za ublažitev krize, delala je razmeroma dobro za ublažitev njenih posledic, za tiste, ki jih je kriza prizadela, torej na socialnem področju, za to, da gospodarstvo ne bi doživelo takega upada, pa je naredila premalo. Svet je še vedno v krizi, vsi imajo težave, ampak ko primerjamo slovenske podatke s podatki drugih držav ali z evropskim povprečjem, žal ugotovimo, da Slovenija pada hitreje …