Žepna diverzantska podmornica od blizu

Podmornico Zeta so splavili leta 1985, globine morja je nazadnje okusila leta 2003 in je tako ena zadnjih podmornic jugoslovanske flote v dejavnem stanju. Po besedah kustosa iz Muzeja vojaške zgodovine Boštjana Primca je podmornica simbol potrditve Slovencev kot podmorniškega naroda – Zeto je od prvega izplutja upravljal kapitan bojne ladje, Slovenec Vojko Gorup –, slovenska pa je tudi kar polovica znanja in tehnologije, ki sta bila vložena v malo tehnološko ribo. Podmornica sprejme največ štiri člane posadke in štiri potapljače – ki se razen v predelu, kjer se dviga periskop, niso mogli niti zravnati –, v dolžino meri skromnih 19 metrov in tehta 76 ton, pod morsko gladino je ostala najdlje šest dni. Namenjena je bila polaganju minskih polj in prevažanju diverzantov, ki so se, verjeli ali ne, pod morsko gladino prevažali s pravimi vodnimi skuterji. Zeta je bila primerna za plitva in zaprta morja, njena prednost pa je bila v velikem dosegu brez polnjenja baterij.

V obnovo vloženih več kot 1.200 ur prostovoljnega dela Podmornica, ki se je po štiridnevnem potovanju iz črnogorskega pristanišča čez Italijo po kopnem – za brezplačen prevoz je poskrbel slovenski zamejec, avtoprevoznik Silvan Corniali – v Pivko pripeljala aprila letos, je bila ob prihodu v Slovenijo v precej klavrnem stanju. Člani Društva Podmorničar so ob pomoči Slovenske vojske na njej brezplačno opravili več kot 1.200 ur dela. Obnovili so notranjost, usposobili električno napeljavo in osvetlitev, namestili naprave, ki so jih morali zaradi prevoza odstraniti, zasteklili premec, prebarvali trup, ki se zdaj sveti kot "bištek", in uredili montažne stopnice, po katerih se obiskovalci spustijo v njeno "drobovje".

"Podmornica Zeta je čudovit stroj. Bolje ko jo poznaš, bolje jo znaš izkoristiti." Rudi Kocjančič iz okolice Pivke, naš vodnik po podmornici, je svoj 18-mesečni (vojaški) dolg Jugoslaviji služil na podmornici Neretva, kjer je na 60 metrih živelo in delalo 50 članov posadke. "Podmorničar je bil lahko podmorničar le prostovoljno. To je bil prvi pogoj," pove stari morski volk, ki je, milo rečeno, v podmornice zaljubljen. "Podmornica Zeta je čudovit stroj. Bolje ko jo poznaš, bolje jo znaš izkoristiti." In da, še vedno verjame, da je kot ženska. Bolje ko jo poznaš, raje jo imaš. "Meni je tukaj lepo, tukaj uživam, tukaj bi spal," pove iskreno in obenem poudari, da že od služenja vojske naprej spremlja vse, kar se dogaja v zvezi s podmornicami.

Podmorničarji večinoma mehaniki in avtoelektričarji v civilu Večina podmorničarjev je v "civilnem" življenju opravljala delo mehanika in avtoelektričarja. "Na podmornici sem opravljal podobna dela kot mehanik doma. Mehaniki smo se sukali okrog motorjev, električarji so si dali opravka z akumulatorji in različnimi stikali. Bilo pa je tudi veliko testiranja in podrobnih pregledov."

Občutek smrti Iz učnih let je Rudiju Kocijančiču v spominu najbolj ostalo urjenje v torpedni cevi, kjer, kot pravi, doživljaš prave občutke smrti. "Po tri vojake so nas stlačili v ozko torpedno cev, zaprli pokrov za nami in odprli tistega pred nami. Lahko si mislite, s kakšno močjo je morje butnilo v nas. Cev, po kateri smo se morali splaziti iz podmornice, je merila osem metrov, a občutek sem imel, da se plazimo osem let." Za varnost, pravi, je bilo dobro poskrbljeno. "Vsak vojak je na prstancu nosil železni prstan in v primeru težav z njim razbijal po cevi in klical na pomoč. Zdravnik je bil vedno v bližini in je lahko takoj ukrepal. Zakaj sploh take vaje? Kocijančič verjame, da je vaja izrednega pomena, saj se mora posadka v primeru potopa rešiti skozi torpedno cev ali vhodni jašek.

"Prijemal si lahko le tisto, za kar si bil usposobljen" Na podmornici se je delalo med 8. in 12. uro. "Delati je pomenilo popravljati, trenirati obvladovanje vseh ventilov in gumbov. Prav vse smo morali znati na pamet, tudi v temi. Prijemal si lahko le tisto, za kar si bil usposobljen. Po 12. uri smo imeli prosto, prebirali smo romane, no, nekateri pa smo raje "šravfali". Postelje so bile vedno tople. Ko je eden zlezel s postelje, je naslednji že lezel nanjo … "

Konzervirana hrana in izguba zasebnosti Kuhinje v klasičnem pomenu besede na podmornici ni bilo. Kot pove Kocijančič, je kuhinja na podmornici Neretva spominjala na velikost hladilnika, podmorničarji so uživali le konzervirano hrano. "Ko smo bili na kopnem, smo imeli vrhunsko prehrano, tudi vojašnica je bila pravi hotel. Za padalce in podmorničarje je bilo dobro poskrbljeno, rekli so nam psihična "jedinica". Pri zaslužku se ta preskrbljenost ni kaj dosti poznala. "Če so navadni vojaki dobili današnjih 10 evrov plače, smo mi dobili dva evra več."

Na podmornici, ki je v JLA veljala za največjo vojno "tajno", je bila stalna temperatura 16–17 stopinj Celzija, podmorničarji pa so večinoma nosili navadne delavske uniforme in ne kakšnih slovesnih belo-modrih, kot si romantično predstavljamo. No, seveda so tudi slovesne sestavljale njihovo garderobo, a te so bile le za posebne priložnosti. Pa kopalnica? Ne, tega luksuza ni bilo. Le kemično stranišče, pa še to vsem na ogled.

Polovica Zete je plod slovenskega znanja in tehnologije Če smo že prej omenili, da je polovica Zete plod slovenskega znanja in tehnologije, si to trditev poglejmo še podrobneje. Trup podmornice je bil izdelan v železarnah na Jesenicah in Ravnah na Koroškem, koroški so tudi 24-tonski akumulatorji ("srce" podmornice) iz Tovarne akumulatorjev Mežice, elektronika ("ušesa" podmornice) in stikala so izdelana v Iskri, nekaj komponent je iz tujine. Zanimivo je, da ima podmornica dva volana za usmerjanje kril in še vedno delujoč periskop. Podmornica Zeta se danes ponosno razkazuje v zgornjem delu muzeja, po besedah vodje Vojaškega parka Pivka Janka Boštjančiča pa jo bodo v prihodnjih dveh ali treh letih namestili v posebni steklenjak, kjer bo stara leta dočakala varna pred zunanjimi vplivi.