Zadnja bitka za "Staro pravdo"

Ko pa vstopimo v "birtijo Tahi", streljaj levo od središča mesta, se znajdemo v gnezdu "kmetske" vojske, ki se pripravlja na odločilno bitko proti vojski zloglasnega plemiškega veleposestnika Tahija, ki je bil s svojo neizprosnostjo eden od glavnih vzrokov za kmečke upore v hrvaškem Zagorju pred davnimi, več kot 400 leti. Puntanje Tahijevih podložnikov in celotnega kmečkega življa je bilo dokončno zatrto v znameniti štiriurni epski bitki na Stubiškem polju 9. februarja leta 1573. Njej v spomin v Donji Stubici zadnjih pet let pripravljajo imitacijo te spektakularne zgodovinske bitke. Ko v "birtijo" vstopi še novodobni Matija Gubec, vrhovni vodja kmečkega upora, med pripadniki kmečke in plemiške vojske završi ter še podžge temperamentno razpoloženje in bojevitost, podprto tudi s kakšnim "ta kratkim" in "gemištom", brez česar pa v takšnem mrazu kajpak ne gre.

"V bitki bo sodelovalo okrog 200 udeležencev, med njimi predstavniki iz 15 viteških združenj iz vse Hrvaške in tudi dveh iz Slovenije, ter kakšnih sto statistov," pravi Ivan Štefek, vodja združenja Družba vitezova zlatnog kaleža Donja Stubica, ki je poleg mesta Donja Stubica, tamkajšnje turistične skupnosti in Muzeja seljačke bune glavni organizator dogodka. Da sodelujejo tudi viteška združenja iz Slovenije, seveda ni naključje, saj so kmečki upori tudi pri nas pustili neizbrisljiv pečat. V eni izmed treh front kmečkih uporov so prav na slovenskih tleh kmetje v prvih dneh upora pod vodstvom poveljnika Ilije Gregoriča doživljali velike uspehe, dokler jih ni v Krškem potolkla uskoška vojska, ki je omahovala med pridružitvijo kmetom ali fevdalcem, a se naposled po plačilu zaostalih plač priklonila slednjim.

"Na dogodek se pripravljamo mesec dni, boje vadimo v našem skladišču in šolski telovadnici, sicer pa udeleženci trenirajo po skupinah v okviru svojih viteških združenj in vsakdo natančno ve, kje je njegovo mesto in kaj počne v bitki. Obleke šivajo žene in partnerice, orožje pripravijo domači kovači, metalne dele in žice delamo sami, po oklepe, če jih ne dobimo doma, pa se odpravimo tudi v tujino, največkrat na Češko. Sicer pa imajo sodelujoča viteška združenja svojo opremo in to precej poceni pripravo dogodka. Drug drugemu pomagamo z udeležbo na srednjeveških dogodkih v njihovih krajih in od maja naprej praktično nimamo prostega konca tedna," še pojasnjuje Ivan Štefek.

Sicer pa je spektakularna bitka v Donji Stubici zadnja v nizu dogodkov, ki jih od leta 2009, ko je mesto slavilo osemstoletnico od prve omembe, vsako leto pripravljajo v spomin na kmečke upore. Prireditve so se začele že v nedeljo, 5. februarja, s tradicionalnim puntanjem kmetov v vasi Hižakovec, rojstnem kraju Matije Gubca, od koder se potem odpravijo k več kot 400 let stari Gubčevi lipi, kjer so snovali strategijo in taktiko kmečkih uporov, pove Goranka Horjan, direktorica Muzejev hrvaškega Zagorja. V njihovi sestavi je tudi Muzej seljačke bune, ki ima sedež v kakšne tri kilometre oddaljeni Gornji Stubici, v baročnem dvorcu Oršičev, kamor se odpravimo v čakanju na začetek bitke.

"Muzej, ki je prava zakladnica orožja kmečke in plemiške vojske, je bil odprt leta 1973, ob štiristoletnici bitke pri Stubici pa so v Gornji Stubici postavili tudi monumentalni spomenik Matiji Gubcu kiparja Antuna Avgustinčića, otvoritve pa se je udeležil tudi Tito. Letno muzej obišče kakšnih 20 tisoč obiskovalcev," še pove Goranka Horjan.

In zakaj so se sploh zgodili kmečki upori? "Družbeni položaj kmetov v 16. stoletju je bil zelo slab. Upori niso bili samo na Hrvaškem in v Sloveniji, marveč tudi na Ogrskem, v avstrijskih in nemških deželah, kjer so bili povezani z reformacijo. Slab ekonomski položaj kmetov je krepila namera fevdalcev, da monopolizirajo trgovino in služijo na račun kmetov s povečanjem naturalnih dajatev, predkupno pravico in oskrbo vojakov, ki so se bojevali s turško vojsko," še pojasni Goranka Horjan.

Naposled ura odbije 14 in čas je za začetek bitke. Na travniku ob Majsecovem mlinu sta že druga proti drugi postrojeni obe vojski – slabše oborožena in izurjena kmečka ter mnogo bolje opremljena vojska fevdalca Franje Tahija. Številni obiskovalci, ki pa jih je zaradi mraza vendarle manj kot prejšnja leta, postajajo nestrpni. Ob neuspelem začetnem pregovarjanju se po ukazu Matije Gubca ob huronskih bojnih vzklikih na obeh straneh, prvih topovskih izstrelkih, na katere odgovorijo lokostrelci na kmečki strani, začne neizprosen boj mož na moža. V njem kmečka vojska porazi in prežene Tahijeve bojevnike, a se prehitro veseli. Okrepljeni z vojsko podbana Gašperja Alabića, ki pride na pomoč iz Zagreba, Tahijevi vojščaki znova udarijo, presenetijo kmete in jim zadajo usodni poraz. Kmečkega punta je dokončno konec, njihovega voditelja Matijo Gubca pa zajamejo.

Po legendi in splošnem prepričanju so Matijo Gubca potem usmrtili z žarečo krono na Markovem trgu v Zagrebu in ga razčetverili. "A to je malo verjetno, saj v tistih časih ni bilo v navadi, da bi bile javne usmrtitve na osrednjem mestnem trgu. Dejstvo je, da je bil Matija Gubec ujet, nikjer pa ni dokazov, da so opisano kazen tudi dejansko izvedli. Nekateri zgodovinarji so celo zatrjevali, da Matija Gubec niti ni bil usmrčen in da so ga po bitki izpustili," pravi Goranka Horjan.

In kaj na vse to pravi novodobni Matija Gubec? Ko ga zaslišimo nekaj minut po bitki, na sočutje, da je bil danes strupen mraz, zamahne z roko, saj je bilo pred štiristo leti vendar enako. Na vprašanje, ali je tudi danes čas za upor, pa odvrne: "Saj vendar gledate televizijo in vidite, kaj se dogaja. 'Buna' še vedno traja in se ne bo nikoli končala."