Vaje nad prepadom

Počutili so se popolnoma varne: napad na Cafe Open je že pozabljen, nihče ne pričakuje nove akcije, agresija pa se je že kritično akumulirala. Scena pred beznico z imenom Parlament je bila idealna in so zapele pesti ter poleteli kamni; najprej so obrite glave seveda preverile, ali so v številčni premoči. Ko jih bodo po naključju dobili, bodo na sodišču na vse kriplje dokazovali, da so bili izzvani, da so se zgolj branili in da so le izražali svoje stališče. Mogoče bo kdo vseeno obsojen. Potem bodo njegovi kameradi ter simpatizerji organizirali demokratičen protest pred sodiščem. Tako to gre tukaj v Sloveniji. Kdo bo pomislil, da hočem biti sarkastičen, a mislim, da imam dober predlog za kaznovanje takih tičev. Malo je rugljevski, vendar bi bil zelo učinkovit. Nasilne fante bi kaznoval z obveznim gorništvom. V petek, ko sem se zarana odpravil po Hanzovi na Prisojnik, sem razmišljal prav o tem: kako bi bil ta vzpon primeren za mladega, delikventnega protonacija. Štiri, pet ur dejavne samote, v kateri se vzpenjaš po klinih, skobah in ob jeklenicah, preskočiš slap, prečkaš strmo snežišče pod Hudičevim žlebom, srečaš premrle močerile in si oddahneš pod viharniškim macesnom. Praktično ob vsakem koraku bi bil njegov pogled nagrajen s tisto vzvišeno estetiko blut und boden, seveda pa bi moral desničarski prestopnik v nahrbtniku nositi tudi knjigo Klementa Juga ali pa Nejca Zaplotnika in na osvojenem vrhu bi jo moral zbrano brati pol ure. Tako bi se najlaže izognil presenečenju, ki me je doletelo v obliki dveh hribolazcev, od katerih je bil eden manično zgovoren, drugi pa hudo bolan. Bolni se je pritožil, da je doma pozabil sendviče, in sem mu ponudil preostalo energijsko ploščico, ki jo je vzel z izjavo, da se itak ne more nasititi, ker je brez želodca, klepetavi pa je iz nahrbtnika potegnil kruh in sir ter si malico razdelil s tovarišem, medtem ko je razlagal, da rad hodi v Himalajo in finančno pomaga nepalski družini.

Spoznal bi tako mladinski skrajnež na vrhu Prisojnika, da kameradstvo v Sloveniji še živi, čeprav je malo defektno in bi si (za dokaz sodišču) hitro udaril žig v planinsko knjižico ter se napotil gor in dol po grebenu proti Prednjemu oknu ter ekspresno skozenj proti prepadu, kajti nad njegovo glavo bi novi osvajalci gore brez pardona prožili kamenje. Srečal bi na Kopiščarjevi poti zagotovo kakšen slovenski par, on vehementen, ona od strahu paralizirana. Tudi na kakšen avstrijski par bi naletel, veliko bolj nadut kot si sam lahko predstavlja slovensko nadutost. Pa še na češko družino z vsaj dvema premladima otrokoma, ob treh popoldne šele sredi poti; in bi potem naslednje dni na raznih portalih zaskrbljen preverjal, ali se v Prisanku ni zgodila neumna nesreča. In seveda, od blizu bi ugledal ajdovsko deklico, nesrečno junakinjo naše avtentične legende. Mladi naci bi prikorakal na Vršič fino zgonjen in če bi se kaj pretirano obiral, bi bil hitro pri njem prijazni Kranjskogorčan, ki bi zahteval tri evre za parkirnino, zato bi se raje nemudoma pobral domov. V osmih urah bi se tako naužil svežega zraka, prepadnih višav, vznesenih misli in prizorov družbenega minimundusa, ki bi mu zagotovo zamaknili rasne in socialne predsodke. Predvsem pa mu zvečer sploh ne bi padlo na pamet, da je treba iti v mesto brcat domnevne sovražnike.