"V Sloveniji je samo ena stranka, kjer vsi mislijo kot predsednik, in to zagotovo ni ZaAB" (video)

Alenka Bratušek, nekdanja predsednica vlade in nekdanja kandidatka za podpredsednico Evropske komisije, se je ta teden doma spopadla še z odhodom nekaterih vidnih članov iz stranke ZaAB, ki jo je ustanovila tik pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami. Z njo smo se pogovarjali o medijski vojni, ki je je bila deležna med kandidaturo v Bruslju, o zavezništvih ki jih (n)ima doma, in o pogajalskih sposobnostih njenega naslednika, ki mu je zapustila 3,2-odstotni dvig BDP v primerjavi z istim četrtletjem lani.

Katarina Kresal se je na nedavni mednarodni konferenci o ženskah v politiki in ob primerjavi Slovenije z Islandijo spraševala, kakšna država smo, da smo se pripravljeni odpovedati podpredsedniškemu mestu v Evropski komisiji, da bi iz politike izbrisali žensko. Kako bi vi odgovorili Katarini Kresal? Strinjam se z njo, očitno smo v Sloveniji res pripravljeni narediti vse, da nekomu, mogoče res še posebej ženski, ne uspe. Ne glede na to, kaj vse ob tem izgubi država, je očitno pomembneje, da nekomu ne uspe.

Zakaj je bila tako majhni državi v Evropski komisiji namenjena tako pomembna funkcija, ki smo jo nato zapravili? To ni vprašanje zame, ampak za gospoda Junckerja. Prepričana sem, da je bila to za našo državo izjemna priložnost, nisem pa prepričana, da bomo to priložnost še kadarkoli in s komerkoli še dobili. Mislim, da se politiki, ki so zelo veliko delali za to, da meni ne bi uspelo, tega zavedajo, a seveda ne bodo priznali na glas.

Proti vam naj bi, po vaših besedah, lobiral Jelko Kacin, s čim ste se mu tako zamerili, je šlo za dogovor s Cerarjem? Mogoče je videl, da bi mu s katerim drugim komisarjem in komisarko uspelo tudi sebi zagotoviti kakšen položaj. Večkrat sem že povedala, da je moja napaka to, da nisem vnaprej obljubljala služb ali položajev, ampak sem preprosto takšna, da govorim in obljubim samo tisto, kar na koncu lahko izpolnim. Dokler nisem imela funkcije komisarke ali podpredsednice, nisem mogla obljubiti ničesar.

Pa se vam zdi, da imata Jelko Kacin kot nekdanji evropski poslanec in ALDE (Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo) kot razmeroma majhna evropska skupina dovolj vpliva, da bi lahko spodnesla Junckerjevo kandidatko? On je to igro izpeljal predvsem znotraj ALDE in, kot sem že večkrat povedala, sem bila najbolj razočarana, da mi ta moja liberalna skupina ni stala ob strani oziroma ostala za menoj do konca. Tudi to je bil eden od razlogov, da mi ni uspelo.

Ampak so vam pa ponujali pomoč pri pripravi na zaslišanje. Mislim, da sem se na zaslišanje pripravila povsem dobro in korektno, tudi če pustimo razloge, zakaj sem se odločila odgovarjati tako, kot sem se, tudi z bistveno drugačnim zaslišanjem na koncu ne bi bilo nič drugače. Gospod Cerar in nova vlada niso želeli stati za mano in na koncu niti ALDE v povezavi s Cerarjem. Očitno so se v vladi odločili, da je bolj pomembno, da imajo v Bruslju svojo komisarko ne glede na to, kakšna je njena funkcija v komisiji.

Vam je žal, da ste se na koncu po neuspešnem zaslišanju in glasovanju pri odboru sami odločili, da odstopite? Teoretično bi lahko tako vi kot Juncker vztrajali pri kandidaturi. Ali brez Cerarjeve podpore pač ni šlo? Ne vem, kaj bi bilo, če bi vztrajala, mislim, da je bil gospod Juncker celo pripravljen vztrajati, ampak je nekje treba potegniti črto in se tudi vprašati, zakaj. Po vsej tej vojni, predvsem medijski, sem se odločila in naredila potezo, za katero mislim, da je bila zame osebno boljša. Tudi če bi komisija z mano dobila podporo, je vprašanje, kako bi lahko kot podpredsednica delala v parlamentu brez podpore dveh ključnih odborov.

In brez podpore domače vlade? Brez podpore domače vlade bi v Bruslju delala popolnoma brez težav, verjamem pa, da bi se zgodba pri domači vladi, če bi ta položaj dobila, povsem obrnila. Verjamem, da bi si takrat, ko bi sedela na podpredsedniškem mestu Evropske komisije, oni želeli moje pomoči in moje podpore.

Če nadaljujemo na domačem terenu. Peter Vilfan je pri svojem nedavnem izstopu iz vaše stranke povedal, da je nasprotoval porabi sredstev za izobraževanje poslancev in poslank za vaše učenje angleščine. Ste to res predlagali? Glede na to, da ta sredstva obstajajo, in glede na to, da so poslanci povedali, da se v letošnjem letu ne nameravajo udeleževati izobraževanj, sem vprašala, ali imajo kaj proti, da ta denar letos porabim za učenje angleščine, prihodnje leto pa se lahko jaz odpovem tem sredstvom in jih izkoristijo drugi. Na osebo je to letos znašalo okoli 300 evrov. Gospod Vilfan se je odločil, kot se pač je, tudi jaz pa sem se pozneje odločila, da ves znesek pokrijem sama, tako da teh sredstev nisem izkoristila.

Video: Ste se za učenje angleščine odločili po ostrih kritikah, ki ste jih doživeli po svojem nastopu na CNN?

Kakšna bo prihodnost vaše stranke, ki nosi tudi vaše ime? Dejali ste, da boste ime po volitvah spremenili. Rekli smo, da po volitvah, kaj to pomeni, pa je seveda drugo vprašanje. Prepričana sem, da bo ta stranka igrala pomembno vlogo v političnem prostoru tudi v prihodnosti, z mano ali brez mene. Stranka ne more in ne sme sloneti samo na eni osebi.

Na zadnjem svetu stranke smo se dogovorili, da bomo začeli aktivno delati na terenu, saj smo to do zdaj nekoliko zanemarjali. Upam, da pred nami ni prav kmalu novih državnozborskih volitev, zato menim, da imamo dovolj časa, da zgradimo stranko. Za mlade, nove stranke je namreč največja težava prav pomanjkanje mreže na terenu, kakršno imajo stranke s tradicijo.

Ta teden je svet vaše stranke glasoval o podpori vam. Nihče ni bil proti, samo glasovanje pa naj bi bilo izsiljeno, zaradi česar nekateri člani sveta sploh naj ne bi glasovali. Kaj se dogaja v vaši stranki? Želela sem preveriti podporo članov sveta. Trije so bili vzdržani. Vsak človek se sam odloči, ali bo glasoval ali ne, sama sem se iz tega glasovanja umaknila in nisem bila prisotna, verjamem pa, da si odrasli ljudje znotraj demokratične stranke upajo povedati, kaj mislijo, in to tudi pokazati z glasovanjem. Kot sem povedala že na svetu stranke, je v Sloveniji samo ena stranka, kjer vsi mislijo kot predsednik, in to zagotovo ni Zavezništvo AB.

Niti osebno niti v politiki ne prenesem neodkritosti. Jaz sem odkrita, kljub temu da to včasih lahko boli. Mislim, da je to edina prava pot, tudi v politiki, čeprav zdaj spoznavam, da to morda res ni vrlina politikov. Taka sem in taka bom ostala, enako ravnanje pričakujem tudi od svojih najtesnejših sodelavcev v stranki.

Ali še vedno razmišljate o izstopu iz politike? Svet stranke mi je dal podporo za nadaljnje vodenje stranke, pred tem smo se veliko pogovarjali o tem, kako naprej. Zdaj ni nobene potrebe po sprejemanju odločitev na vrat na nos. Tudi na terenu si bom vzela čas, poslušala člane, ali menijo, da bi bila potrebna drugačna pot, in če je tako, zakaj tako menijo, na koncu se bomo skupaj odločili, kako in kaj. Za zdaj stvari ostajajo takšne, kot so.

V obdobju kongresa PS, na katerem ste preverjali podporo, in tudi prej so vas številni primerjali z Birgitte Nyborg iz serije Oblast. Ste tudi vi tako kot številni komentatorji in komentatorke našli vzporednice med dansko televizijsko premierko in seboj? Naša politična realnost je popolnoma po naključju sovpadala s tem, da so na televiziji predvajali to nadaljevanko. Ampak ko sem jo gledala, sem velikokrat našla kakšne podobnosti iz svojega realnega življenja. Moja zahteva po kongresu in ugotavljanju zahteve za preverjanje podpore v stranki ni bila povezana s to nadaljevanko. Nikakor. Je pa res, da sem našla veliko stičnih točk, a ne med njo in sabo, ampak glede načina dela znotraj vlade, dela s sodelavci in raznimi svetovalci. Tam je bilo kar nekaj podobnosti.

Okoli božiča bo minilo prvih sto dni nove vlade Mira Cerarja. Morda se še ne spodobi, a vendar, kaj menite o delu nove vlade? Pri privatizaciji sledijo enakemu seznamu kot vi, le da ste ga vi pred volitvami zamrznili. Pri privatizaciji me moti predvsem to, da je gospod Cerar nekaj govoril pred volitvami, zdaj pa dela drugo. In mislim, da ljudje to vidijo. Takrat je dejal, da Telekoma ni najbolje prodajati, da bo o tem še razmislil. Moja zamrznitev je bila namenjena izključno temu, da – takrat so javnomnenjske ankete Cerarju že napovedovale zmago – ima možnost udejanjiti to, kar je pred volitvami obljubljal ljudem. Če bi vedela, da se bo gospod Cerar obrnil tako, kot se je, tudi ta sklep vlade ne bi bil potreben. Za oceno dela vlade bom počakala 100 dni.

Video: Kako ocenjujete Cerarjevo pogajalsko moč glede na rezultat s sindikati in posledični protestni odhod zasebnega sektorja s pogajanj?

Je Miro Cerar po vašem mnenju sposoben Slovenijo ubraniti pred trojko, ki naj bi bila še vedno grožnja, čeprav oddaljena, in vzdrževati smernice gospodarske rasti, kot jih imamo zdaj? Nisem poklicana, da ocenjujem, ali je gospod Cerar sposoben ali ne. Ta mandat so mu dali volivci. Ko sem mu predala posle, sem mu povedala, da je z mojih ramen padla gromozanska odgovornost, ki jo zdaj prevzema on. Upam, da se te odgovornosti zaveda.

Pred Slovenijo so veliki izzivi, a je dejstvo, da so razmere v državi, ob katerih je prevzel delo, bistveno boljše od tistih ob mojem prevzemu. Takrat smo imeli za vratom ne samo trojko, ampak finančne trge, Evropsko komisijo, vsi so samo čakali, kdaj nam bo spodrsnilo, da bomo zahtevali pomoč.

Pa smo pokazali, da je mogoče, da zna Slovenija sama rešiti svoje težave. Res pa je, da je mogoče potrebnih le nekaj napačnih potez in bomo lahko zelo hitro tam, kjer smo bili pred dvema letoma. Česar si seveda ne želim. Jaz želim, da tej vladi uspe, ker je to dobro za državo in državljane.

Kako naj Cerarjeva vlada uresniči zavezo oziroma zahtevo Bruslja o znižanju proračunskega primanjkljaja pod tri odstotke BDP? Si z neuspešnimi pogajanji zapira vrata?

Počakala bom, da vlada sprejme proračunski okvir, tega bo zelo zanimivo videti glede na to, da so res popustili že pri skoraj vseh stvareh. Mislim, da smo v zadnjem letu in pol, ko sem sama vodila vlado, pokazali, da je mogoče. Da je stvari na normalen, umirjen način mogoče pripeljati tja, kamor jih je treba. Če verjameš, da je nekaj treba spremeniti, ker bo to dobro za državo, moraš vztrajati, ne pa takoj popustiti, ker te potem nihče ne bo jemal resno, vsaka skupina te bo privila do konca in nazadnje ne bo nič. Reforme so potrebne.

Cerar je razburil gospodarstvenike z zadnjo izjavo, da mora nekaj prispevati tudi gospodarstvo. Je to taktično? Direktor Steklarne Hrastnik Andrej Božič je na primer na posvetu z ministrom Počivalškom dejal, da razmišlja o tožbi zoper državo, ker je čez noč bistveno spremenila pogoje poslovanja.

Vedno je nekdo nezadovoljen. Meni se je nekaj podobnega dogajalo z davkom na nepremičnine, a ker sem in smo vedeli, da je to prava stvar, da jo pozna vsa zahodna Evropa, smo pri njej vztrajali. Če bi vedela, da bo ustavno sodišče za spornega spoznalo nekaj let star Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, ki je bil izhodiščna točka nepremičninskega davka, bi kakšno leto počakala, da to uredimo, in potem predlagala zakon.

Absolutno se strinjam z gospodarstveniki, da morajo vedeti, kaj jih čaka čez pol leta, ne pa da uvedemo davek na sladke pijače, potem mogoče na CO2 in morda še nove trošarine na elektriko. Skratka, pogoji poslovanja morajo biti znani, sicer je to res negotovost za podjetja. Tudi izjava, da bo v krizi gospodarstvo moralo prispevati svoj delež, je bila malo neodgovorna. Mogoče je bila izvzeta iz konteksta, ampak mislim, da je v tej krizi gospodarstvo plačalo velik del.

Moja izkušnja je, da so se vsekakor pripravljeni pogovarjati, tudi o ukrepih, pri katerih bi dali svoj delež, ampak ne na način "dajte, ker do zdaj niste dali še nič".

Zamerite Miru Cerarju, da vas je, ko ste ga sami povabili za premierja, zavrnil, nato pa je v politiko prišel s svojo stranko in vam pozneje uničil možnosti za podpredsedniško mesto? Ne, tega pa sem se v politiki naučila. Velikih zamer ne sme biti. Ima ogromno odgovornost, da ohrani ta preobrat, ki nam je uspel, ne nazadnje imamo v tem trenutku eno od najvišjih gospodarskih rasti v EU, to pa ni rezultat dela gospoda Cerarja.

Si kdaj očitate, da vam je v zadnjem letu propadlo kar nekaj političnih zavezništev? Čeprav pravite, da z Jankovićem niste sprti, ste nedavno povedali, da od kongresa niste govorili z njim. To še vedno ne pomeni, da sva v sporu. Nisva se srečala, ne pokličeva se …

Ampak to ni več zavezništvo? Ne bom rekla, da si očitam, a za to, da lahko vzpostavljaš zavezništva, sta potrebni vsaj dve strani, ne samo ena. Res je, da tega, kar je naredil, gospodu Jankoviću ne morem odpustiti. Človeško mu ne morem oprostiti, kar pa še ne pomeni, da se, ko se bova srečala, ne bova pozdravila in pogovarjala.

V svoji politični karieri ste bili nenehno deležni očitkov. Od plagiata magisterija do koruptivnega dejanja pri kandidaturi za komisarko. Ničesar vam niso dokazali. V primerjavi s tako imenovanimi teflon politiki, ki se jih ne prime nič, se zdi, da je pri vas usodna vsaka malenkost. Zakaj menite, da je tako? Mogoče tudi zato, ker sem ženska. Mogoče v Sloveniji na to še vedno gledamo drugače. Upam, da ne boste zamerili, ampak mislim, da tudi mediji odigrate velik del te igre. Ne vem, zakaj se je večina medijev ukvarjala s tem, kakšne čevlje obujem, kako sem oblečena, ali je to primerno ali ne. Nikoli do zdaj nisem opazila, da bi se ukvarjali s tem, ali ima kak predsednik vlade primerne čevlje, dovolj lepo kravato.

Ko sem bila na Norveškem, kjer imajo tudi predsednico vlade, so mi povedali, da je bilo tam pred kakšnimi 20, 30 leti enako, če ne celo še slabše kot v Sloveniji. To me navdaja z optimizmom, da bomo znali tudi v Sloveniji vzpostaviti drugačen odnos in da bodo tudi ženske v politiki nekaj bolj normalnega, kot smo danes.

Kdo vas je v politiki najbolj razočaral? O tem nisem veliko razmišljala. Mogoče sem najbolj razočarana nad tem, da se vse od volitev ukvarjamo z vprašanjem, ali je prav, da je pravnomočno obsojen politik v parlamentu, pa naj gre za Janeza Janšo, Janeza Novaka ali osebo XY. Kar bo reklo ustavno sodišče, moramo seveda spoštovati, s tem nimam težav, ampak dokler stvari niso takšne, bi moralo za vse veljati enako.

Pri meni se je vsa Slovenija ukvarjala z magistrsko nalogo na zelo podoben način, kot se ukvarja s tem, da imamo v državnem zboru zaprtega politika, ki mimogrede dobiva plačo, kot da bi bil tukaj poln delovni čas, na drugi strani pa mu država plačuje bivanje v zaporu, kar pomeni 80 evrov na dan. Kako gre to dvoje skupaj, mi tudi še ni nihče ni uspešno razložil.

Na kaj pa ste najbolj ponosni? Najbolj sem ponosna na to, da nam je uspelo dokazati, da je Slovenija država, ki je sposobna samostojno in suvereno reševati svoje težave, mislim, da je bilo tako pri nas kot v tujini malo ljudi, ki je verjelo, da bo meni in nam uspelo narediti gospodarski preobrat. Na to sem resnično ponosna.

Sami sicer po družinski dolžnosti spremljate britanske nogometne lige. Ste v sredo navijali za Maribor? Absolutno, žal mi je, da jim ni uspelo. A sem ponosna, da kljub rivalstvu med Ljubljano, Mariborom, Koprom, ko pridemo tako visoko, znamo stopiti skupaj in navijati za Maribor. Kljub porazu jim iskreno čestitam za vse letošnje uspehe. Bravo, fantje!