Umiranje po kolutih

Onidan sem z veseljem ugotovila, da je po mesecu ali še več precej hvaljen film Izvor vendarle našel svojo pot tudi do kina Vič. Novica me je razveselila iz več razlogov, a v prvi vrsti sploh ne zato, ker bi si tako močno želela videti Izvor, ampak zato, ker rada hodim v kino (a ne tako rada, da bi si ogledala vsak film po vrsti). Z veseljem bi si ogledala marsikateri film, na sporedu v Koloseju, če bi mi ga le servirali v mestu oz. v kinu Vič, saj ta ostaja edina mestna dvorana Ljubljanskih kinematografov. Zaprti kino Komuna, ki je poleg Viča zdržal še najdlje, se je spremenil v smetnjak (dobesedno, kar sprehodite se mimo njega).

Saj vem, v mestu se tako ali tako bolj splača zaviti v Kinodvor ali Kinoteko in s tem se povsem strinjam, vendar si človek včasih pač želi ogledati tudi kakšen hollywoodski film (recimo, da je to primerna oznaka). Pravzaprav poznam veliko ljudi, ki bi si raje odrezali kakšen prst kot stopili v notranjost Koloseja, še huje, sploh v njegovo bližino. Vsaj pet čakajočih na priložnost za ogled filma Izvor na razumni lokaciji (torej v mestu) sem o projekciji obvestila jaz, kar je sicer luštno, a kaj točno Koloseju ni jasno pri reklamiranju svojih filmov? Kino Vič je dejansko povsem zavožena dvorana, za katero očitno komaj čakajo, da jo bodo lahko zaprli in se povsem umaknili iz širšega središča Ljubljane ravno sedaj, ko se center na novo kobaca iz kokona. Deluje, kot da sploh ne vedo, kaj bi z dvorano počeli, sicer pa jim niti ravnanje z drugimi ni šlo in ne gre preveč od rok.

Kaj točno ljudi privlači pri multikinu, mi je neznanka. Pokovka me pravzaprav sploh ne moti in tudi ne vem, zakaj gre večini alergikov na Kolosej tako zelo na živce. Mene pravzaprav moti sama pozicija kina sredi nakupovalnih središč in parkirišč nekje na obrobju. Kino je urbana zadeva, ki sodi v mesto. Vztrajam pri tem. Če se ne moreš sprehoditi do kina, potem je s kinom nekaj narobe. In ne, vijuganje med parkirano pločevino ne šteje kot sprehod.

Pri kinu me poleg lokacije (in če izvzamemo kakšne obiskovalce, ki še nikoli niso slišali za čudovito malo zadevico, imenovano bonton, seveda), zbode tudi storitev, ki mi jo nudijo za precej visoko ceno. Dvorana, sploh v multikinu, je namreč ponavadi slabo vzdrževana in lovljenje lahke obutve, kot je balerinka, ki se je prilepila ob tla, pač ni meni najljubša aktivnost med iskanjem pravega stola, raziskovanje tega, kje vse je strgana podloga mojega (bržkone nikoli očiščenega) sedeža pa tudi ne.

Prav tako precej zanimiva je tudi izkušnja z izgubljenimi sličicami v kolutu filma, za kar do nedavnega sploh nisem vedela, da obstaja. Zgodi se namreč, da v kolutih filma zmanjka kakšna sličica (ali še raje več njih), a kljub očitno nepopolni projekciji cena vstopnice seveda ostaja enaka. Smešno. In jaz trapa sem vedno mislila, da moram za svoj denar dobiti tisto, kar sem plačala: cel film. Me sploh ne zanima, če vodstvo kina nonšalantno meni, da se v manjkajočem segmentu ni zgodilo prav nič bistvenega za razvoj zgodbe – to hočem presoditi sama.

Sicer ne vem, kakšna je uradna statistika starosti obiskovalcev Koloseja in mestnih dvoran, a upam si trditi, da je v multikinu kljub zasoljeni ceni večina mlajšega občinstva. Cena vstopnice za kino Vič seveda ni niti najmanj nižja, a bolj smešno je pravzaprav to, da pri Viču kar ne znajo (ali nočejo) stopiti v korak s časom (in s starajočim prebivalstvom) ter usmeriti posebno pozornost na upokojence. Starejši bržkone redkeje zaidejo v Kolosej, a prepričana sem, da bi s primernim programom, reklamo in spremljevalnimi dejavnostmi to lahko spremenili. Za začetek lahko za inštrukcije poprosijo vodstvo Kinodvora, kjer poteka več redno oglaševanih postranskih in posebnih dogodkov kot v vseh naših super- maxi – hiper- trgovinah skupaj. Res, potrebno bi bilo zelo malo. A brez kančka interesa s prave strani se pač nikoli ne bo nič premaknilo, samo propadalo. In potem bomo morda čez kakšno leto ali dve lahko opazovali zasmeten vhod v kino Vič.