Pri ravnanju z odpadki "se nam ne bo zgodil Neapelj"

Morda zaradi tega ni takoj dvakrat več težav, gotovo pa je izzivov in težav precej, na nekaterih področjih, kot je ravnanje z odpadki, pa je treba ukrepati hitro in odločno, zato kakšnega mirnega uvajalnega obdobja za novega ministra ni bilo. Franc Bogovič, nekdanji župan občine Krško in podpredsednik SLS, sicer pa inženir kmetijstva, je bil v prejšnjem mandatu državnega zbora predsednik parlamentarnega odbora za kmetijstvo. Na tem položaju ga je zamenjal prejšnji minister Dejan Židan (SD).

Pereča tema v zadnjem času sta zaostritev težav pri ravnanju z odpadki na Dolenjskem in nedavno zaprtje deponije v Leskovcu. S težavami pri urejanju odpadkov pa se spopadajo tudi drugod po Sloveniji. Zakaj te neurejene razmere? Področje ravnanja z odpadki v Sloveniji je dokaj neurejeno, stanje pa ni kritično. Pri nas imamo ureditev, da je razen sežigalnic vse preostalo, se pravi zbiranje, obdelava in odlaganje odpadkov, občinska javna gospodarska služba. To je povezano z medobčinskim dogovarjanjem, iskanjem skupnih projektov in možnostjo črpanja kohezijskih sredstev. Želimo pospešiti medobčinska dogovarjanja in najti rešitve, ki na dolgi rok urejajo to področje. Se pravi, da imamo na eni strani potrebno infrastrukturo, na drugi pa mora biti tudi primerno dimenzionirana, da bomo imeli tudi s cenovnega vidika vzdržen sistem ravnanja z odpadki. Zato bo treba nekatere projekte ravnanja z odpadki, tudi na Dolenjskem, na hitro popraviti ter prilagoditi novim okoliščinam in direktivam. Po njih bo po letu 2020 moralo biti več kot 50 odstotkov zbranih odpadkov recikliranih. V nasprotnem primeru bodo to zelo drage investicije, ki imajo lahko za posledico desetletja velikih stroškov za ravnanje z odpadki.

Ali se za razmere na Dolenjskem tudi sami počutite kaj krivi, glede na to, da ste bili dolgoletni župan v Krškem? Kako komentirate to, da občine v jugovzhodni Sloveniji reciklirajo samo 20 odstotkov odpadkov, najboljše slovenske občine pa tudi 70 ali 80 odstotkov? Imamo točno analizo po občinah in zagotovo se ne more kar posploševati za en del občin, torej neki jugovzhodni del. Prihajam pa iz občine, ki je imela že pred dvema letoma več kot 50 odstotkov ločeno zbranih odpadkov, iz Krškega.

Kljub sistemskemu pristopu bo treba hitro najti rešitev za deponijo v Leskovcu, kjer lahko za zdaj eno leto le skladiščijo odpadke, ne pa tudi odlagajo. Mirno lahko rečem, da se je preveč čakalo na čas, ko bodo nastali zelo občutljive razmere glede zapore odlagališča in pritiski na ministrstvo. Zaradi jasnih pravil in grozečih kazni evropske komisije smo bili primorani v ta ukrep, pri tem ni šlo za samovoljo inšpekcije in podobno. Sem pa po prihodu na ministrstvo jasno povedal, da sem pogrešal napor, da bi se pred takšnimi primeri prej pogovorili z vsemi vpletenimi. To prakso smo zdaj spremenili in s predstavniki direktoratov, Arsa, inšpekcije in drugimi službami poskušamo ugotoviti, kaj je še treba storiti, da se pridobijo okoljevarstvena dovoljenja. Trudimo se izogniti takšnim primerom, kot je bil Leskovec, kjer so težave z izcednimi vodami. Vendarle pa je mogoče pričakovati, da bo čistilna naprava avgusta tam začela obratovati. Verjamem, da bodo uprava Ceroda in preostali odgovorni spoštovali dogovorjene zaveze in roke.

Skratka, ni nevarnosti, da bi Dolenjska postala slovenski Neapelj? Nobenih razlogov ni za to bojazen. Sam sem se pozanimal, kaj se na tem področju dogaja v Italiji. Tam je težava, ker je država to področje spustila iz rok. Praktično je področje ravnanja z odpadki domena ljudi z dokaj sumljivim kapitalom. Ko je cena surovin visoka, ni nobena težava odvoza odpadkov, ko cena pade, pa nastanejo večje težave. Potrudil se bom, da se ta kultura ne bo prenesla v naš prostor.

Nasploh se zdi, da je, ko gre za ravnanje z odpadki, z besedo zamuda mogoče v Sloveniji celostno označiti vse, kar se na področju dogaja pri nas: zamujamo pri urejenosti odlagališč, gradnji regionalnih centrov, zamujamo, ko gre za zmanjšanje količin odpadkov na odlagališčih in pri obsegu recikliranja in tako naprej? To se je zgodilo, ker se je v preteklosti urejanje tega področja vse preveč prepuščalo medobčinskemu dogovarjanju, premalo pa je bilo proaktivne vloge nekdanjega ministrstva za okolje in prostor, manjkala pa je tudi jasna strategija. Naš cilj ni, da bi to javno službo na silo podržavili, ampak želimo vzpostaviti korektne odnose med partnerji. Da tisti, ki so v veliki meri s kohezijskimi sredstvi dobili plačano infrastrukturo, ne bodo mogli imeti z izsiljevanjem cen storitev za talca tistih, ki niso imeli te priložnosti.

Preidiva še na drugo področje novega, večjega ministrstva. Kar zadeva kmetijstvo, se zdi, da so najtežje razmere trenutno v prašičereji. Tudi prašičerejci brez pomoči države ne vidijo več izhoda iz krize. Kmetijske zadruge in klavnice naj ne bi več odkupovale slovenskih prašičev. Pri prašičereji se nam je resnično zgodil paradoks. Vemo, da nam samooskrba v prašičereji pada, da se število prašičev v farmski reji zmanjšuje. Razlog za to je, da so prašičerejci vezani na uvoz žit in krme, kjer cena surovin raste, cena prašičev na trgu pa pada. Še večja težava je organiziranost. Na področju, kjer nam je samooskrba padla na samo 50 odstotkov, smo imeli pred mesecem ali dvema razmere, ko se na slovenskem trgu ni dobilo prašičev, ker so bili prodani v Avstrijo. Pozneje se je zgodilo obratno in je bila ponudba prašičev v Sloveniji prevelika. Ključno je, da se v verigi med rejci in živilskopredelovalno industrijo vzpostavi odnos, ki bo imel za sabo dogovorjena proizvodnjo in odkup. Bojim pa se, da je pričakovanje po finančnem vložku države v proizvodnjo, glede na zelo strog pravni red na tem področju, zelo težko izvedljivo.

Trg naj bi preplavilo tudi avstrijsko meso po dumpinških cenah, zaradi česar vas vaš predhodnik poziva, da ukrepate proti sosednji državi. Urad za varstvo konkurence zdaj preučuje, ali gre dejansko za dumpinški pristop. Če bodo to ugotovili, se lahko obrnemo na evropsko komisijo. Govoril sem tudi z našimi predstavniki v Bruslju in menijo, da bo na tem področju direktorat za konkurenco dal pod lupo posamezne sektorje, kjer se marsikaj dogaja. Težko pa napovem, kakšen bo razplet.

Samooskrba je postala kultna beseda, ko gre za področje kmetijstva. Področje samooskrbe pa je tesno povezano z razmerji v verigi med proizvodnjo, predelovalci in trgovino. Kako daleč smo zdaj pri urejanju tega področja? Urejanje razmerij v verigi je ena največjih, če ne kar največja težava slovenskega kmetijstva. Skozi zgodovino nismo bili nagnjeni k temu, da bi se znali dobro povezati med sabo, sodelovati in narediti verige, v kateri so vsi členi enako trdni. V treh mesecih, kolikor sem na ministrstvu, je bilo na področju prašičereje, zelenjadarstva in živinoreje, hmeljarstva in tako naprej opravljena cela vrsta pogovorov, kjer se je opozarjalo na to težavo. Hočemo ali nočemo, ugotovimo, da v tej verigi ni ravnovesja: na eni strani imamo zelo močan trgovinski sektor, nasproti slabše organizirano živilskopredelovalno industrijo in najbrž najslabše organizirano primarno proizvodnjo.

Kako je v praksi zaživel na lanskem sejmu Agra podpisan kodeks med deležniki v verigi, ki naj bi pomagal rešiti težave, o katerih govorite? Kar zadeva uresničevanja kodeksa, smo v skladu z dogovorom določili koordinatorje, ki spremljajo izvajanje kodeksa. Še vedno pa ostaja dilema, ki se je pojavila že na začetku, ali je neobvezujoča narava kodeksa, kot neki bonton v tej zgodbi, zadosten dokument za ureditev razmerij v verigi. Ena od prioritet našega ministrstva je zato tudi, da poskušamo prek svetovalnih službi spodbuditi povezovanje in sofinancirati iniciative v štirih panogah: prašičereji, zelenjadarstvu, sadjarstvu in ekološkem kmetijstvu. Gre za pilotno zgodbo v tem letu. Če teh povezav ne bo, se bo zelo težko spoprijeti z izzivi trga v današnjem času. Hitro se namreč zgodi, da imamo enkrat pomanjkanje izdelkov, kar naenkrat pa preveč in ne vemo, kam z njimi.