Pravica na delu

Pred dnevi sem tako kot že mnogokrat na ljubljanskem Bavarskem dvoru čakala zadnje nočne avtobuse. Kot ponavadi imajo vsi odhod ob isti uri, kar pomeni, da se kača nekdaj zelencev, danes pa potujočih reklam, vije vse do križišča s Tivolsko na eni strani oziroma do Trdinove na drugi strani. Ljudje tekajo vsevprek in lovijo svoje avtobuse, v zadnjih minutah in ob na pol prazni cesti pa seveda ni časa za upoštevanje semaforja. Če bi se ob cesti utaborili policisti, bi lahko spisali kar nekaj kazni, kar sicer velja za precej točk po Ljubljani.

No, zadnjič je bil med taksisti na pločniku v resnici parkiran tudi policijski avto, v njem pa dva moža postave. Ni dolgo trajalo, da je med avtobusi z druge strani ceste (mimo označenega prehoda za pešce, seveda), prav počasi prilezel starejši gospod. Naravnost pred policistoma. Zgodilo se ni nič. Minutko pozneje na isti način na drugo stran Bavarskega dvora priteče dekle, ki jo eden od policistov takoj ustavi. Sledilo je seveda pisanje kazni.

Kako utemeljiti to, da v skoraj istem trenutku pri dveh enakih prekrških enega kršitelja kaznuješ, drugega pa ne, ne vem, a verjamem, da je pri mladih študentkah veliko lažje uveljavljati svojo avtoriteto kot pri starejših gospodih, čeprav bi si zadnji morda celo lažje privoščil plačati tistih 40 evrov ali koliko že znaša kazen. Je to prav? Ne. Lahko kaj naredimo glede tega? Verjetno prav tako ne. Dogaja pa se vsak dan in nikogar več ne gane.

Mudilo se mi je, pa sem tekla čez enosmerno ulico, po kateri ni bilo nobenega prometa, in ker se mi je mudilo, nisem opazila policista, ki je stal na drugi strani. Še danes vedno najprej pomislim na to, da sem storila napako, ker nisem opazila policista, in ne zato, ker sem dejansko kršila pravila. In še danes z delčkom sekunde trajajočim trenutkom tečnosti opazujem ljudi, ki se na primer ob podhodu odpravijo čez štiripasovno in zelo prometno Celovško cesto, pa nikomur nič, seveda. Saj jim ne privoščim kazni, le moja se mi zdi toliko bolj nesmiselna, sploh ker vem, da tista babica z berglo ne bo nikoli prejela položnice, kvečjemu opozorilo. Pa tudi s prerekanjem s policistom bi jo verjetno bolje odnesla kot jaz.

Kazni pišejo samo tistim, ki jih dobijo pri prekršku, in nič čudnega ni, da Slovenci tako radi tarnamo nad njimi. Vijemo roke v nebo in jokamo o nepravičnosti. A ni nepravično. Le veliko manj bi nas bolelo, če bi ista merila ob istih prekrških veljala za vse. Ne nazadnje pa imamo menda tudi privoščljivost že skoraj gensko pogojeno …