Pospravite se že

Odgovor je bizaren: Tam so Huda jama in druga neoznačena grobišča ter dolžnost države, da vzpostavi dostojen spomin na žrtve povojnih represalij. Pomenske zagonetke in sublimne globokoumnosti (priložnostno sposojene pri premierju Pahorju in nadškofu Stresu) okorno prikrivajo nevrološke motnje narodovih junakov, ki jim vztrajno spodletuje pri iskanju kompromisa o izvensodnih pobojih. Ti seveda nikoli ne bodo dozoreli v abstrahiran, od medvojnega dogajanja ločen zločin, zato je usklajevanje tudi po petinšestdesetih letih milimetrsko mučno in neobetavno. Vseeno pa je to, kar počne Pahor, koristno.

Prolog v konfuzno retoriko posvetne in cerkvene oblasti se je zgodil pred tremi tedni pod Krenom. Premier je tam povedal, da ni ravnodušen do preteklosti, da pa ga bolj zanima skupna prihodnost, nadškof pa je določil tri korake k spravi: resnico, pravico in odpuščanje. Stresova homilija bi bila celo res spravna, če ne bi v drugem koraku zahteval legalno obsodbo odgovornih za poboje. Tako je Pahor v Rogu govoril o razklanem narodu, Stres pa o poteptani morali. Popolnoma različna zorna kota oziroma poudarka pričata o še vedno nepremostljivi vrzeli, tudi zadnjega dvomljivca pa je lahko o tem prepričala do boljševizma nespravljivo sovražna in domobranstvo patetično poveličujoča poezija šefa Nove slovenske zaveze.

Huda jama ima v resnici zelo malo opraviti z dostojanstvom, pravico do pravice, odpuščanjem in spravo pa tudi neutolažljivi potomci, bogaboječi verniki in člani zveze borcev, ki se med drugo vojno še niti rodili niso, niso nič več kot statisti v političnem obračunavanju. Kolikor bolj bo vprašanje povojnih represalij in sprave poljubno zlorabljana dnevnopolitična tema, toliko bolj bo absurdno. Zakaj bi se morali z nespravljivim sovraštvom dedov ukvarjati še vnuki? Zakaj bi morali čakati, da v prepad zgrmi še zadnji velikonja in v napačno smer avtoceste zapelje še zadnji svarun? Smrtne zamere starih prdcev niso naši boji. Naj dobijo svoj skupni kenotaf, naj hodijo tja molit, sklanjat glave ali karkoli že, da se jim povrne občutek dostojanstva, da lahko še naprej vztrajajo pri iluziji, kako se kaj takšnega ne more več ponoviti.

Politično je sprava pač le iluzija, civilizacijsko pa jo bodo lahko dosegle šele nove, s partizanstvom in domobranstvom neobremenjene generacije. Na dan, ko se je Pahor poklonil pred Hudo jamo, se je zgodilo nekaj neprimerljivo aktualnejšega in usodnejšega: predsednik države je blagoslovil slovenske vojake, ki odhajajo na misijo v Afganistan. Tam bodo sodelovali v vojni, sodelovali bodo v okupaciji države, v kateri brat mori brata in med katero se dogajajo vojni zločini ter izvensodni poboji nedolžnih civilistov. Predsednik Türk bo soodgovoren za nov problem prihodnosti, premier Pahor pa poskuša vsaj enega umakniti s politične agende.