SiolNET. Novice Siol +
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Kdaj postane država antipatična? Kadar je sama sebi namen."

3

termometer

 | Foto:

Imeti rad državo pomeni spoštovati zakone, plačevati davke, biti prijazen do ljudi in okolja ter zavračati vsako, tudi majhno korupcijo, iz Argentine o Sloveniji razmišlja ekonomist Marko Kremžar.

Marko Kremžar je bil rojen v Ljubljani leta 1928 kot najmlajši od treh bratov. Kulturne in družbene aktivnosti se je učil že v družini. Njegov oče je bil ugleden član SLS, časnikar, urednik Slovenca in poslanec v beograjskem parlamentu. Po mučni poti, ki jo je Marko Kremžar prehodil kot komunistični ujetnik, je svoje življenje tako rekoč na novo – kot tovarniški delavec – začel v Argentini. Doktoriral je iz ekonomije, zasedal vodilna mesta v mednarodnih podjetjih, bil je zadnji predsednik Slovenske ljudske stranke, preden se je iz izseljenstva po osamosvojitvi preselila v Slovenijo. Je oče petih otrok. Velja za eno od osrednjih osebnosti slovenske politične emigracije.

Poenoteni smo v tem, da osamosvojitev nima takih učinkov, kot smo si jih želeli. Bi morali začeti znova? Osamosvojitev je enkraten, pomemben politični dosežek, ki je bil mogoč takrat, verjetno ni bil mogoč ne prej, niti ne bi bil mogoč zdaj. Treba je dopolniti to, kar je bilo začeto. Dokončati je treba demokratizacijo celotne družbe, medijev, šolstva, sodstva, gospodarstva.

Potrebna je predvsem reforma države, da bo primerna za življenje v nesocialističnem svetu, in vzgojnega sistema, to je šolstva. Izobrazba mora pripravljati ljudi za odprt svet, za svet, ki ni programiran od zgoraj, hkrati pa za svet, v katerem je treba gojiti vrednote. Ne enega ne drugega v teh 25 letih nismo naredili oziroma smo naredili pomanjkljivo.

Ali to pomeni, da nismo sposobni voditi svoje države? Tega ne bi rekel. Izgubiti moramo strah pred konkurenčnostjo. Slovenci smo se sposobni uveljaviti na odprtem trgu. Pri tem lahko država pomaga, a lahko tudi zavira. Državo vzdržujemo državljani, zato je prav, da njene funkcije, če je treba, redefiniramo. Ne smemo je idealizirati, imeti jo moramo radi. To je velika razlika.

Trditev, da nismo sposobni voditi svoje države, je nesmisel. Država je kot veliko podjetje. Narediti jo moramo le razmeram, času in potrebam primerno. Kot majhna država ne potrebujemo močne vojske, velikih struktur. To je velika prednost. Potrebna je le zdrava pamet.

In te še nismo izgubili? V Sloveniji je veliko dobrih, uspešnih srednjih in majhnih podjetij ter sposobnih ljudi, kar dokazuje, da ni razlogov, da bi dvomili o sebi. Majhnost ni ovira. Ni pomembno, ali je avto velik ali majhen, glavno je, da dobro vozi.

Poglejmo na primer Singapur. Bil je tako reven, da ga nihče ni hotel. Danes je ena najuspešnejših držav na Daljnem vzhodu. Kako so začeli? Skupina podjetnikov je začela razmišljati, kako rešiti novo državico iz zaostalosti in revščine. Začeli so z univerzo – poiskali so najboljše profesorje na svetu, uvožene, dobro plačane. Naenkrat so začeli hoditi tja študentje iz vse Indonezije in Azije. Danes imajo vrsto dobrih zasebnih univerz, ki tekmujejo v kakovosti ponudbe. Univerze so kmalu pritegnile tudi nova podjetja. Zakaj? Ker imajo izobražene, inteligentne ljudi. Zdaj imajo visoko usposobljene domače izobražence, a še vedno vabijo tudi profesorje iz ZDA, Anglije, Nemčije, z vsega sveta.

Majhna država je lahko prednost. Seveda če ne mislimo, da je mogoče živeti od države. Daje nam potreben okvir – pravno in fizično varnost. Blaginjo pa si ustvarja prebivalstvo z iznajdljivostjo in delom.

A v Sloveniji ljudje ne zaupajo sodstvu, ne čutijo pravne varnosti. Kaj storiti? Mislim, da je treba začeti strukturno racionalizacijo države, narediti jo je treba gibčno, uspešno, privlačno za podjetja, ki ustvarjajo dodano vrednost in nova delovna mesta. Istočasno je treba misliti na reformo na področju sodne oblasti. Pa s tem ne mislim na velike spremembe zakonodaje, ampak predvsem na ljudi, ki ne bodo vezani ne na politične ne na gospodarske interesne sfere.

Je zdajšnje kadrovanje v skladu s tem? Ne vem, ali je to le vprašanje kadrovanja. Bojim se, da je mišljenje velike večine prebivalcev slovenske države še vedno zasvojeno s socializmom. Nezaupljivi so do zasebnega kapitala in tudi do osebnega uspeha. Kako je sicer mogoče, da ima razmeroma majhno število ljudi, ki ima korist od trenutnega stanja, tako moč, da prepriča več kot 50 odstotkov prebivalstva?

Verjetno bo morala skupina ljudi, ki jim ni vseeno, zgraditi stranko, ki bo nagovorila od deset do 15 odstotkov ljudi iz bloka, ki voli levico. To bi lahko bila neka nova klasična liberalna stranka, zavezana vrednotam republike in demokracije. S tem bi reakcionarna levica izgubila moč. Pomladne stranke, ki same še nekaj časa ne bodo zmogle v parlamentu doseči trdne večine, bi tako dobile potrebno dopolnilo. V tem vidim možnost preboja iz trenutnega stanja.

Bi pomladne stranke lahko sodelovale s tako stranko? Moramo se naučiti delati "z", delati skupaj, s poštenimi ljudmi. Glejmo, kaj imamo skupnega, čeprav se v tem ali onem ne strinjamo. Ni malo razgledanih ljudi, ki vidijo, da s socialistično miselnostjo v državni upravi izgubljamo konkurenčnost, kar bo imelo posledico v zmanjševanju zaposlenosti. Grozi nam brezposelnost – pa ne toliko v tovarnah, hujša je brezposelnost visoko izobraženih rojakov, ki že zdaj iščejo delo zunaj naše države. To lahko rešijo podjetja, nova, tehnološko razvita podjetja, ki bodo videla, da imajo med nami izobraženo delovno silo ter možnost delovanja v razmeroma varnih in urejenih razmerah. V uspešno vodenih podjetjih se naučijo ljudje tudi sodelovanja.

Kaj ste mislili, ko ste rekli "imeti rad državo"? S čim se to udejanji? Udejanji se s tem, da dobro in pošteno delam, spoštujem zakone, plačujem davke. Če sem podjetnik, investiram v Sloveniji, zavračam vsako, tudi majhno korupcijo, sem prijazen do ljudi in do okolja. Seveda pa hkrati pričakujem od države, da je sposobna dobro opravljati svoje temeljne funkcije, da državljanom ni le v breme.

Kdaj postane država antipatična? Kadar postane sama sebi namen. Biti mora sredstvo, ki ljudem pomaga živeti, jim služi, je potrebno orodje za življenje v družbi. Življenje je v narodu, država pa je potrebna struktura, ki narodu pomaga rasti. Občutek, da je država naša, je tudi vprašanje vzgoje.

Kdo naj vzgaja? Predvsem družina. To vzgojo naj bi dopolnila in nadgradila šola, državna ali zasebna. Danes pravijo, da je v Sloveniji šola prosta ideologij, kar ni res. Vsaka šola vzgaja, vprašanje je, za kakšne cilje in v kakšni smeri. Šola naj bi posredovala mladim tudi domoljubje in čut za vrednote, kot sta vzajemnost, odgovornost. Ljubezen do družine in do svojega naroda sta osnova zdravega sožitja – tudi v laični državi.

V Sloveniji se zdaj načrtuje omejitev zasebnega šolstva. To je, dolgoročno gledano, uničevanje različnosti, ki je vir kulturne pestrosti in inovativnosti. To je kulturna diktatura in končno neke vrste kulturni samomor. Pri tem ne gre za katoliške šole, gre za kakovost izobrazbe, ki jo prinaša različnost ponudbe. To je ne nazadnje tudi vprašanje kakovostne zaposlenosti.

S čim bi Slovenija lahko postala privlačna? Ima izredno strateško lego. Odprti smo na vse štiri strani evropske celine. Slovenci smo nadpovprečno vestni. Tudi majhna družinska podjetja so uspešno vodena. Ne bom govoril o poštenosti, o poslovni zanesljivosti pa lahko. Trg dela je treba osvoboditi prevelike regulacije, davčno obremenitev podjetij pa prilagoditi, da bo v primerjavi z evropskimi sosedi privlačna za nove investicije. Slovenija bi lahko bila središče za visoko tehnološka podjetja, a bi morala poskrbeti za primerne univerzitetne kadre.

Univerzitetno ponudbo bi morali dopolniti s kakšnim zasebnim inštitutom za podiplomski študij filozofije, gospodarstva, prava in informatike s pogodbeno nastavljenimi najboljšimi profesorji na svetu. V treh, štirih letih bi tak študijski center postal vabljiv za domače in tuje podjetnike v času, ko po vsem svetu podjetja tekmujejo pri iskanju talentov. Najprej moramo biti seveda dovolj samozavestni, da hočemo zase najboljše, kar obstaja. Kakovost pritegne, je pogoj zdrave rasti. To je vizija.

Toda kako naj to izvedemo, ko se – glede na predlagane spremembe zakonodaje – zdi, da politične volje za to ni? To ni odvisno le od države. To lahko naredi tudi kdo drug. Za take iniciative bi se morda lahko dobilo kakšne sponzorje tudi zunaj. Denarja je na svetu veliko. Manjka podjetnih ljudi. Marsikaj bi si bilo treba zamisliti na novo, sicer bomo ponavljali staro. Majhna država je priložnost, pa tudi izziv. Biti moraš boljši, gibčnejši. S povprečnostjo se začenja podrejenost.

Pri tem ne smemo pasti v brezčutno tekmovalnost. Družba, ki ceni in goji različnost, za vsakega najde primerno mesto, kjer bo lahko razvil svoje talente. Že otrok mora čutiti, da je del skupnosti, imeti občutek pripadnosti, da je ljubljen, zaželen, po drugi strani pa mora biti tudi samozavesten, vedeti, da nekaj zmore. To je stvar predšolske vzgoje in prvih let šole. Občutek pripadnosti, varnosti in samozavesti.

A če hočeš biti najboljši, si v Sloveniji označen za "grebatorja", naduteža. Ne, ne! Cilje je treba postaviti visoko. Hočeš biti najboljši, a se zavedaš, da nisi. To zahteva napor in vztrajnost. Brez skrbi, nihče nima zagotovila, da bo ostal visoko, tudi če se temu približa. Če si cilja ne postaviš najvišje, to pomeni, da se ne ceniš. Želimo si biti najboljši. Ne, to je premalo! Hočemo biti najboljši!

Nobenemu podjetniku ne bi uspelo, če ne bi hotel biti boljši kot drugi. To je nekaj zdravega. Če podjetnik ni usmerjen v to, ga trg izvrže. Biti zadovoljen s povprečnostjo, pomanjkanje ambicije, to je socialistična miselnost!

V Sloveniji smo navajeni močnih voditeljev, za katerimi gremo. Bi torej morali sami bolj prevzemati pobudo? Težava močnih voditeljev je, da preveč stavijo nase. To je šibka točka vseh avtoritarnih režimov, ne glede na to, ali je voditelj pošten ali ne. Grajenje na enem človeku lahko družbo uspava ali ohromi. V takem primeru se ponavadi daje prednost enoumju, ki ustreza mišljenju voditelja. Uniformiranost pa ubija različnost in s tem iniciativnost, pestrost, življenje. Različnost je treba spoštovati tudi v politiki, v stranki in v parlamentu. Stvari so lahko različne, a če si niso nasprotne, jih je treba le usklajevati.

Ni pa mogoče usklajevati, kar si nasprotuje. Če nekdo laže, je to v neskladju s tem, kar je res. Z lažjo in nepoštenostjo kompromis ni mogoč. Tako sodelovanje ne more imeti dobrih sadov. Med poštenimi ljudmi, ki različno mislijo, pa je usklajevanje potrebno, ker poveča ustvarjalno silo. Pomembna je zavest, da je različnost pozitivna.

Zelo smo se razdelili tudi ob vprašanju privatizacije. Kaj vi menite o njej? Mislim, da ja pri tem še veliko nezaupanja do zasebnega lastništva in do kapitala. To so ostanki socializma. Če hočemo imeti boljšo zaposlenost in večji izvoz, potrebujemo podjetniško izkušnjo in kapital. Če tega ni dovolj doma, naj pride od drugod. Ko podjetja začnejo delati v državi, delajo tudi za državo in njene prebivalce. Predvsem pa je privatizacija potrebna zato, da se država reši odgovornosti za upravljanje podjetij, za kar ni ne poklicana ne usposobljena, politiki pa se tako rešijo s tem povezanih skušnjav.

Najprej je treba razumeti, da je privatizacija prodaja, ko nekaj damo, pa tudi nekaj pridobimo. Privatizacija ni dražba v smislu, kdo da več, ampak prodaja, pri kateri odločamo, komu ponudimo, da nam lahko nekaj da – eden trg, drugi tehnologijo, tretji kapital. Podjetja, ki delajo izgubo, živijo od države ali propadejo, uspešna podjetja pa pomagajo državo vzdrževati. Potrebujemo čim več uspešnih zasebnih podjetij, kar bo omogočilo tudi znižanje davčne obremenitve. V Sloveniji je zaradi razmer v državi čutiti apatijo, razmere v Argentini pa so na neki način še slabše kot v Sloveniji. Kako vam kljub temu uspe ohranjati vedrino in optimizem? Najslabše je misliti, da se nič ne da, da smo zamudili preveč časa, da je že prepozno. Nikoli ni prepozno. Čas je pred nami, za nami je le okamnela preteklost, ki je ni mogoče spremeniti. Čas, ki prihaja, ki se začenja zdajle, pa lahko začnemo sooblikovati. Vsak po svojih močeh. Nikoli ni prepozno za korak v pravo smer.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin