Imigrantska uganka

V začetku leta je takrat še kandidatka za evropsko komisarko za notranje zadeve Cecilia Malström med cilji, za katere se bo trudila v drugi Barrosovi komisiji, navedla tudi humano in pravično evropsko politiko priseljevanja in azila ter hkrati poudarila pomen spoštovanja človekovih pravic. Kot je takrat dejala, "bo morala EU zaradi staranja prebivalstva okrepiti zakonito priseljevanje iz tretjih držav". Če kaj, potem smo z zgodbami o presežnih delavcih iz tretjih držav z vrhunci krize realnega sektorja spoznavali, kako humano lahko ravnajo demokratične države članice EU. Vprašanje nezakonitega in zakonitega priseljevanja v EU je eno izmed najtežjih, a bi moralo biti iskanje odgovorov pri tej temi eno od osrednjih vodil zunanjepolitičnih usmeritev. Osrednje postavke skupnega pristopa so tako ali tako povezane s stroški in se bolj vrtijo predvsem okrog vrnitve ali nastanitve. Konec preteklega meseca so iz evropskega statističnega urada Eurostat sporočili, da se je prebivalstvo EU v letu 2009 povečalo za 1,4 milijona, od tega za pol milijona na račun naravnega prirastka in za 0,9 milijona zaradi priseljevanja. Nedvomno fleksibilnejša politika priseljevanja, torej spodbujanja zakonitih imigracij, ponuja možnost krepitve prožnosti trga dela, kar naj bi bil eden od ključnih očitkov evropskemu trgu dela v primerjavi z ameriškem ali drugim bolj prožnim. A srž težav, ki jih prinaša neusklajena in nedodelana imigracijska politika v EU, je v politiki. V samem bistvu. Neurejene razmere omogočajo uporabo, tudi zlorabo in precej lahkotno nabiranje političnih točk. Zgodbe o imigrantih niso le zgodbe evropskega juga, so tudi zgodbe evropskega političnega mainstreama. Denimo v Franciji, na Nizozemskem, z ukrepi prepovedi nošenja burk, nikabov po Evropi pa tudi drugje.

Francoski predsednik z novimi ukrepi do Romov, ki zadevajo tudi druge skupine in delujejo na ravni kolektivnega kaznovanja, skladno z doktrinami vojne proti terorizmu, opozarja na posamična, resnici na ljubo manjša kriminalna dejanja in jih opredeljuje kot najhujše kršitve zoper javni red. Tovrstna vojna proti kriminalu bremeni predvsem nižje sloje, manjšine, kriminalizira priseljence. Sarkozy je v iskanju potrditve pri svoji volilni bazi stopil predvsem v bran najbolj desničarskim vrednotam, ki so v preteklosti veljale za politike, kot so Le Pen in njegova Nacionalna fronta. Podoben tematski vstop v osrednje razprave, tudi glede vloge pri (resda dolgotrajnem) ustvarjanju vlade, je uspel nizozemski PVV razvpitega Geerta Wildersa in njegovemu ostremu nasprotovanju islamu. Njegova pot med skrajnim in dovoljenim je že dobro poznana, njegovi pristopi na volitvah nagrajevani.

Kar je skupno omenjenu pristopu, je dejstvo, da dejansko prepoznava realne težave, s katerimi se spopada današnja evropska demografska, politična in kulturna struktura (in zato ju je pač treba upoštevati). Prav tako pa tudi to, da ne ubira pravih pristopov glede razreševanja, saj pravzaprav težave rešuje s težavami. A če upoštevamo dejstvo, da tovrstni – ostaja vprašanje, ali skrajni ali še sprejemljivi – pristopi morda celo uživajo resno javno podporo, potem bi že lahko bilo jasno, da se bo morala osrednja politika (ne celovite EU, posamičnih držav) soočiti sama s sabo in ponuditi drugačne, resnejše odgovore.